Ne, za klasično švicarsko posestvo. Preprosta kmetija v slogu čira čara in preprosto razmišljanje. Nobenega pretiranega blišča in razmetavanja z denarjem po nepotrebnem. Osnovna filozofija je bila, da se vino prideluje za ljudi, ki radi pijejo vino. To je tudi moja osnovna filozofija. Trdim, da je vino zgolj ena izmed komponent prehrambne kulture, tako da sem pridelovalec vina za ljudi, ki imajo kulturo uživanja vina v svojih prehrambnih navadah.
Vaša Hiša pinotov je na neki način unikum v slovenskem vinskem svetu, čeprav je pinot postal moderno vino.Gre za sistem, da nekaj proizvajaš in to potem prodaš nekomu, ki ga poznaš. Naključje je, da sem to doživel v Švici, kjer so pridelovali rizling silvaner in modri pinot, in zaradi tega sem ga tudi sam zasadil. Ker smo nasadili vinograde, ki so imeli dokaj slabo lego oziroma predvsem lege za sorte, ki so potrebovale manj sonca, kot sta merlot ali cabernet sauvignon, je bil sivi pinot pač najboljša rešitev. Je pa dejstvo, da to sovpada s tem, da je modri pinot zahtevna sorta pri poznavalcih vin, kar pomeni, da so, če si dober, tisti, ki poznajo vina, lahko zelo hvaležni kupci.
Kako to, da niste šli v zgodbo sajenja starih domorodnih trt, ki so trenutno v trendu, kot so klarnica, pinela, zelen, pokelca, laški rizling?Te sorte se pač niso razširile drugam, ker niso bile dovolj zanimive. Ampak s tem ni nič narobe, saj se tudi avstrijske sorte niso razširile drugje. Francoske sorte, ki so imele več alkohola, so bile pač tržno zanimivejše. Zaradi višje stopnje alkohola so se vinogradniki odločali za francoske sorte že pred sto leti. Starih trt ne sadim preprosto zato, ker zanje nimam leg. V Sloveniji postaja problem, da mora biti vinogradništvo čim bolj drugačno. V tujini pijejo vino, ker je dobro, ne ker je drugačno. Ta drugačnost je pri nas velikokrat tudi na meji pitnosti. Ljudje mislijo, da bodo opaženi, če bodo drugačni. To je res. Ampak opaženo, popito in prodano ni enako. Gospod Zahner, pri katerem sem delal v Švici, je vsak petek in soboto sam prodajal vina kupcem za naslednji teden ali mesec. On je bil kmet v podobni hiši, kot je moja, zunaj pa je stala kolona dragih avtomobilov, s katerimi so prišli po vino. Na leto je prodal 100.000 steklenic. Največji problem slovenskih vin je v tem, da nimajo identitete. Večina se bori za to, da bi bili čim bolj drugačni. Na trgatev čakajo čim dlje in tekmujejo v čim daljših maceracijah in z zorenjem v čim bolj drugačnih vinskih posodah s čim manj žvepla. Sprašujem se, kdo bo to kupil in pil.
Kako se razlikuje vinska zgodba v Švici in Kaliforniji?Nobenemu ne koristi vino, ki ostane v kleti. Kalifornijska zgodba je samo v tem, da smo tam dobili povsem drugačen pogled na vino, ki je liberalnejši, preprostejše razmišljujoč, in to se kaže tudi pri nas. V Švici se osredotočajo na tradicionalno zgodbo, ki jo poskušajo približati kupcu, ki je bolj ali manj lokalen, Kalifornija pa je zaradi svoje širitve poskusila iskati vedno večjo populacijo, ki konzumira vino, kar pomeni, da je poiskala tudi netradicionalnega pivca vina. To pomeni, da je morala vina, ki so nastala iz zelo razširjene reprodukcije, poiskati na nekonvencionalnih trgih.
Je težko prodajati vina na tujih trgih?Ko sem se učil v Kaliforniji, so mi tam rekli, da nima smisla prodajati vin v New York, ker je to predrago. Pomembneje je, da sem komunikativen. Zgodba iz ZDA je nastala leta 1991, ker sem tam pač imel nekoga, ki se je bil pripravljen ukvarjati s tem. Ko sem ugotovil, da ne morem postati klasičen vinar, ker imam prekratko zgodovino, je bilo treba poiskati možnosti, da prodam čim več vina na drugačen način. Po osnovni filozofiji in količini vina bi morali vse prodati v Vipavski dolini, ne pa drugje. Rad bi poudaril, da sem si želel prodati čim več na domu in sem bil zelo aktiven, da bi to dosegel. Trenutno zunaj Slovenije prodamo 30 odstotkov vina.
Vaša vina so se prodajala tudi v kantini OZN. Kako pride slovenski vinar tja?Če srečaš nekoga, ki ti da vizitko, jo lahko spraviš v predal ali pa mu pošlješ e-pošto, faks, pismo in čakaš. In če ne odgovori, pošlješ spet. Prej ali slej nekdo začne ceniti vztrajnost. Do palače OZN sem res prišel bolj naključno, ampak če si zadaš neki cilj, tja ni težko priti. V New Yorku je deset tisoč restavracij, a na koncu ugotoviš, da lahko prideš s svojimi vini v deset restavracij. Potem pa je odvisno od tebe, ali boš tam tudi kaj prodal ali gre samo za ugled. Ampak Amerika zame ni velik uspeh, zame je uspeh to, da je naš distributer Kurt Dewaele, ki ga s Slovenijo povezuje tudi žena Slovenka, v Belgiji pa je s Tilio navdušil širok krog ljubiteljev vin in z našimi vini animiral veliko ljudi. Z njim imamo tri projekte.
Eden od njih je belgijski vinograd v Vipavi.Skupaj z njegovimi 20 strankami so v Vipavi najeli vinograd, ki ga vzdržuje domačin, formalno pa ga nadziram jaz, pridelujem vino in ustvarjam ime, etiketo, steklenico. V tem primeru gre za L23. Z njim smo ustvarili dva kluba, Merlot Vipava Valley in Belgium ter Merlot Vipava Valley in Holland, ki ne skrivata identitete Tilie. Vsakemu od članov združbe pripada 150 steklenic z etiketo, ki nosi tudi njegovo ime. To so razvajeni pivci, poznavalci vin z vsega sveta. To so moderni komunikacijski pristopi.
Sodi med te nove pristope tudi uporaba angleščine? Imena vaših vin so precej mednarodno obarvana.Pri nas je bil vedno problem, ali naj se uporabi tuji jezik, kar je smešno. Na naših škatlah na eni strani piše Vipava Valley na drugi pa Vipavska dolina. Je pa dejstvo, da Slovenija nima nobene daljše tradicije iskanja identitet. Vipavska dolina ima 50 različnih identitet. Ampak koga to zanima sredi New Yorka, če niti ne ve, kje je Slovenija. Francoski sistem to definira s širšim izvorom, ameriško poimenovanje dodaja titule z različnimi izbori vinogradnikov, družin, zato imamo pri nas ime pinot noir, pinot noir estate, kar pomeni, da je pridelano na posestvu, in white label oziroma bela etiketa v slovenščini. Sunshine je nastal zaradi tega, ker so nam v ZDA začeli zaradi rumene etikete govoriti: dajte nam vino z vašo sončno etiketo.
Ampak zaradi imena ste imeli tudi težave. Argentincem ni bilo všeč vaše ime Tilia, kar sicer pomeni vrsto lipe.Ko smo leta 1996 zaščitili ime Tilia v Sloveniji in Evropi, so čez deset let iz Argentine v kleti Bodegas Esmeralda Mendoza, kjer pridelajo deset milijonov litrov, ustanovili izvozno blagovno znamko Tilia in leta 2008 so nas napadli z odvetniki. Ampak na koncu smo se dogovorili tako, da smo začeli uporabljati ime Tilia Estate.
Kaj pa zavarovalnica Tilia?O tem pa raje ne bi govoril. Oni so prišli sem z željo po sodelovanju, vendar se nismo nič dogovorili. Ampak tukaj se pogovarjamo o tisoč evrih.
Pri vas sta bila tudi Jancis Robinson in Tom Stevenson, svetovno znana pisca o vinih in človeka, ki narekujeta vinske trende, vaša vina pa sta zelo hvalila. Ali je te zapisane pohvale mogoče tudi v resnici tržiti?Mi imamo problem, ker smo količinsko prešibki. Običajno pridemo na trg z vini, ki so še na začetku poti, zato tega ne moremo iztržiti. Tega nisem izkoriščal, je pa dejstvo, da imamo takšnih pohval in mnenj po vsem svetu ogromno. Se je pa fino kdaj pohvaliti komu s tem, da je Jancis rekla, da imamo izvrstna vina.
