Res je, tukaj nas je le nekaj vinarjev, potem pa se zgodba konča. Skoraj vsakdo, ki ima zemljo v naših krajih, ima tudi nekaj trt zase. Velike pridelave pa ni. Ne vem, zakaj je tako, ampak dejstvo je, da je bilo tukaj nekoč ogromno vinogradov. Predvsem so sadili trte refoška in malvazije ter nekaj maločrna, ki je dal barvo refošku, in muškat, ki je popravil okus malvaziji. Sajenje trt in izdelava teras, ki so jih delali ročno, je bila sploh prva zaposlitev ljudi iz teh krajev. Trte belega pinota, ki jih je bilo tu nekoč tudi veliko, pa so slovele kot Titove trte. Tito je bil namreč velik ljubitelj belega pinota, tudi Edvard Kardelj in drugi veljaki, zato so bili ti vinogradi nekoč lepo obdelani, v vasi pa je bila tudi velika vinska klet, ki je kasneje propadla. To, da je Tito pil beli pinot prav z Loškega brda oziroma Bržanije, piše tudi v knjigah. Vin iz sivega in modrega pinota je v Istri danes, kolikor hočeš, iz belega pa ga imajo le redki. Nekoč je bilo zelo znano lokalno vino iz teh krajev tudi črnokalec, sadile pa so se tudi breskve, višnje in češnje.
Je Tito kdaj prišel pogledat »svoje« trte?Kolikor vem, ne. Ne morem pa tega trditi.
Koliko vina pridelate?Okrog 30.000 litrov. Od tega je največ refoška in malvazije, imam pa tudi nekaj belega pinota in rumenega muškata.
Je vinarjem, ki niso medijsko izpostavljeni, težje prodati vino kot tistim bolj znanim, ki imajo mednarodne medalje ter so tudi marketinško dobro pokriti?Seveda. Marketing je v vinarstvu še bistveno zahtevnejša stvar kot to, da znaš pridelati dobro vino. Pa tudi konkurenca je izredno močna, vsaj pri vinih, kot sta refošk in malvazija, ki sta zelo priljubljena, zato je tudi trg precej nasičen. Res pa je tudi, da imajo mladi bolj kot vino radi pivo in žgane pijače.
Če bi beli pinot tržili kot Titovo vino, na etiketi pa bi imeli še fotografijo maršala, bi bilo verjetno več zanimanja.To je res, vendar me tak način prodaje ne zanima. Sem pa dobil buteljko vina s Titovo sliko iz Furlanije. Tam obstaja vinar, ki nikakor ni mogel prodati svojega vina, ker je bilo dobesedno preveč zanič, in je izvedel trik, da je na steklenice dal nalepke Tita, Mussolinija, Hitlerja. V trenutku je vse prodal. Ampak to ni moj način.
Vam glede na to, da pridelujete v glavnem enoletna vina, ostane veliko vina?Niti ne. Toda malo zaloge je pa tudi treba imeti. Nikoli ne škodi. Imamo tudi malo merlota, ki ga dam v hrastove sode, sicer pa temeljimo predvsem na enoletnih vinih. Ko smo sadili trte – za obnovo vinogradov je bil idejni vodja in pobudnik oče Silvano –, je zaradi prevelikega navala, ko je v tistem času refošk postal izjemno moderna trta, preprosto zmanjkalo trsov in smo morali namesto refoška zasaditi nekaj drugega. Je pa tako, da zdaj celo Ljubljančani, ki so vedno pili samo refošk, povprašujejo tudi po malvaziji. Ljudje od drugod po Sloveniji pa še vedno povprašujejo predvsem po refošku. Pri nas na Loškem brdu se refoška praktično ne pije. Pije se samo malvazija.
Imate za trte tudi ekološke certifikate?Ne, smo pa vključeni v sistem integrirane pridelave KOPPOP, ki pomeni nekakšno nadgradnjo dosedanjih izkušenj v integrirani pridelavi. Ena izmed zahtev tega je tudi ta, da se lahko gnoji samo z gnojili, ki so dovoljena v ekološki pridelavi, namesto nekaterih škropiv se uporabljajo feromonske lepljive vabe za škodljivce, med trtami pa je treba zatirati plevel ročno. Škropljenje je strogo nadzorovano, treba je natančno voditi knjige, prepovedana je tudi uporaba kar velikega števila sredstev za škropljenje. Na trte moramo tudi morda bolj paziti kot drugod po Istri, kamor pride zrak z morja in imajo bolj suh zrak. Pri nas je v bližini Rižana, zato imamo več vlage v obliki jutranje rose, kar predstavlja večjo nevarnost za bolezni.
Kako to, da belih vin ne izdelujete po postopkih za rdeča, kar je že desetletje nov vinski trend, prav tako tudi nova barva vin – oranžna?To smo pri nas delali že veliko prej, ampak ne na ta sodoben način. Včasih se je bela vina izdelovalo na tak način. Zdaj pa je to pač modna muha, ampak sam imam rajši sveža vina. Macerira pa se rumeni muškat. 48 ur leži na kožicah, potem ga stisnemo. Ampak to sladko vino je bolj za dušo nežnejšega spola in sploh ni močno. Ima le 9 odstotkov alkohola in deluje zelo sveže. Čim več se ukvarjaš s kletarjenjem, tem več sestavin je treba dodajati. Sam odmerjam žveplo v mikroskopskih količinah, tako da se vina lahko spije malce več.
Kaj pa mešanice vin – cuveeji? Imate morda za seboj kakšen tak eksperiment?Sam s tem nisem veliko eksperimentiral. Nekoč pa so bili tukaj vinarji, ki so to počeli. Pred desetletji je bilo v teh krajih moderno mešati malvazijo in rumeni muškat. Muškatna malvazija. Samo teh ljudi ni več, tudi povpraševanja po tem ni. Tisti, ki radi pijejo malvazijo, takoj občutijo ta sladkobni ton, ki ga pusti za seboj muškat, in je ne marajo piti. Moj zanimivejši eksperiment je penina, narejena iz roseja refoška.
Penino tudi prodajate?Ne, ker je nimam v večjih količinah.
Ampak tudi rose in penine so moderne in marketinško zanimive.Kaj pa vem, niti nisem razmišljal, da bi se ukvarjal s peninami.
Kdo hodi kupovat vino v te kraje? Slovenci ali Italijani?Predvsem Slovenci, ki hodijo na morje prek Sočerge in se ustavijo tukaj. Tržačani so več hodili prej, zdaj jih ni več toliko. Kolikor imam stika z mlajšo generacijo, tudi Italijani bolj prisegajo na piva. Pivo je v Italiji trenutno zelo moderno.
Hodite tudi na ocenjevalna tekmovanja, na vinske sejme in druge vinske dogodke?Lani je bil naš muškat šampion slovenske Istre v Marezigah na prazniku refoška, redno se udeležujem tudi izbora za najboljše sladko vino v Istri na Sladki Istri, dlje pa niti ne grem. Udeleževanje na sejmih in drugih prireditvah je kar precej drago, kar pa glede na naš način prodaje in proizvodnje ne zdrži upravičenosti teh stroškov.
Se to, da imate najboljši muškat v Istri, izbran na prazniku refoška v Marezigah, pozna pri prodaji? Je takšno zmago mogoče iztržiti?Niti ne. Ne bi se mogel pohvaliti, da smo prodali več vina. Je pa lepo, da dobiš priznanje in imaš povratno informacijo, da delaš dobro.
