Joe Dumars, košarkarska legenda: Če želiš biti uspešen, se moraš naučiti odrekanja

Joe Dumars je od leta 1985 do leta 1999 igral v ligi NBA, ves čas le za eno moštvo – Detroit Pistons. S soigralci se je leta 1989 in 1990 veselil osvojitev šampionskih prstanov in bil ob tem v prvem finalu, v katerem je Detroit s 4 : 0 pometel z LA Lakers z Magicom Johnsonom na čelu, izbran za najkoristnejšega posameznika (MVP). Pri drugem naslovu prvaka je v konferenčnem finalu proti Chicago Bulls omejil najboljšega košarkarja vseh časov Michaela Jordana, ki je kasneje priznal, da je bil Dumars najboljši obrambni igralec, s katerim se je kadarkoli pomeril.

V času kariere je šestkrat nastopil na tekmi vseh zvezd in bil štirikrat izbran v najboljšo obrambno peterko lige. Čeprav se je njegovega moštva zaradi fizične in grobe igre prijel vzdevek Bad Boys (podli fantje, op. p.), je bil Dumars znan po mirnem karakterju, zaradi katerega je leta 1996 kot prvi v ligi NBA prejel priznanje za najbolj poštenega igralca, ki ga od takrat podeljujejo po koncu vsake sezone. Njegov dres s številko 4 so pri Detroitu leta 2000 upokojili, zato bo v zgodovini kluba zapisan kot edini igralec, ki jo je kdajkoli nosil na hrbtu.

Po košarkarski karieri se je Dumars preselil v klubske pisarne in leta 2004 kot predsednik košarkarskih operacij z Detroitom osvojil še tretji prstan, leto poprej pa prejel priznanje za najboljšega klubskega funkcionarja sezone. Na omenjeni funkciji je ostal vse do leta 2014, ko je po petih zaporednih sušnih sezonah brez uvrstitve v končnico odstopil s položaja. Vmes se je Dumars podal še v podjetniški svet, kjer je žel podobne uspehe kot na košarkarskih igriščih in v klubskih pisarnah.

Ne, tretjič. Ko sem prišel v Slovenijo prvič in drugič, je bilo to zaradi službenih obveznosti. Kot predsednik košarkarskih operacij pri moštvu NBA Detroit Pistons sem si prišel ogledat posameznike, ki so nam bili zanimivi. Tokratni obisk je bolj osebne narave. Prišel sem podpret mojega dobrega prijatelja Igorja Kokoškova, s katerim sem pri Detroitu sodeloval pet let, ko je opravljal vlogo pomočnika trenerja. Dobro poznam tudi Raša Nesterovića in Jako Lakoviča. V veselje mi je, da jih spet vidim in da lahko z njimi preživim nekaj časa.

Izjemno. V Slovenijo prihajam z velikim veseljem, saj gre za prelepo državo, v kateri se vedno prijetno počutim. Predvsem mi je pri srcu Ljubljana, ki je prečudovita.

Na nekaj treningih, ki sem si jih ogledal v živo, mi je v oko padlo predvsem dejstvo, da moštvo igra z ogromno energije. Igralci so izredno nesebični, poleg tega pa razumejo košarko, saj so brez večjih zapletov izvajali vse akcije, ki jih je od njih zahteval Igor. Če sem povsem odkrit, sem precej navdušen nad tistim, kar sem videl. Nekaj posameznikov je bilo posebej zanimivih, a vam težko rečem, kateri, saj si nisem zapomnil njihovih imen.

To je izredno lahka naloga. Goran Dragić.

Gre za vrhunskega igralca, ki ga ljudje v ligi NBA kot osebo in igralca izredno cenijo. Vedno mi je bil všeč, saj gre za nepopustljivega košarkarja, ki ima visok košarkarski inteligenčni kvocient. Navijači imajo radi igralce, ki na parketu vsak večer pustijo zadnji drobec energije. Podobno je tudi pri vodilnih ljudeh v klubih in trenerjih, ki omenjeno lastnost pri posameznikih močno spoštujejo.

Prav imate. Ime mu je Jaka Lakovič.

Njegov agent je Rade Filipović, s katerim se odlično razumeva. Pred poletjem leta 2006 mi je dejal, da ima zanimivega igralca in bi rad, da si ga ogledam. Pogledal sem posnetke njegovih iger in se nemudoma odločil, da ga pripeljem v naše moštvo za poletno ligo. Po dobrih predstavah sem mu ponudil pogodbo in mesto v moštvu, a se je na koncu raje odločil za Barcelono. Zaradi te poteze ga še danes dražim vsakič, ko ga vidim.

Seveda bi bilo lepo, če bi imel to možnost, a tega ne obžalujem. Moram pa priznati, da olimpijske igre spremljam z velikim veseljem. Če bi na njih nastopil, bi si z veseljem šel ogledat kakšno od preostalih športnih panog. Na primer boks ali atletiko.

Ne, ker sta izbrala neverjetne igralce, ki so naši državi brez večjih težav priigrali zlati odličji.

In to z velikim ponosom. Nekaj morate razumeti. V ZDA je veliko število vrhunskih košarkarjev. Za vsako tekmovanje bi lahko sestavili pet odličnih moštev. Da si na koncu eden izmed dvanajsterice, ki lahko obleče dres z državnim grbom, je velika čast.

Košarka po vsem svetu je v zadnjih recimo 20 letih izredno napredovala. In to je treba spoštovati. Igralci zunaj ZDA so dvignili individualno kakovost, poleg tega so se po svetu izboljšali tudi pogoji za delo. Lep primer so tokratne olimpijske igre, kjer lahko na delu vidite ogromno število talentiranih igralcev, ki se obračunov z ZDA več ne ustrašijo, temveč poskušajo narediti vse, da jih spravijo na kolena.

Ne vem, zakaj je tako. Morda je vzrok drugačna mentaliteta igralcev, kot je bila v časih, ko sem igral še sam. A s tem ni nič narobe. Ko se zvezdnik odloči zamenjati moštvo, to dvigne veliko prahu, hkrati pa se zanimanje za ogled tekem poveča. Poglejte Kevina Duranta. Njegov prestop iz Oklahome v Golden State je glavna tema pogovorov v ligi NBA že vse poletje, vsi pa nestrpno čakajo, kaj bo to prineslo in ali bo z novimi soigralci dominiral, kot se zdaj od njih pričakuje. Enostavno gre za drugačno obdobje, novo generacijo igralcev, ki je ne želim soditi po svoji. Na koncu dneva pa si želijo le zmag in naslovov prvaka. Takšne igralce bom vedno spoštoval.

Glavni trener Chuck Daly je od nas v prvi vrsti zahteval, da smo dobro obrambno moštvo. To niti ni bilo čudno, saj smo bili praktično vsi posamezniki izredno močni in pripravljeni na borbo, v kateri ni bilo popuščanja. Ko imate trenerja, ki praktično ves čas pridiga le o obrambi, in silake, ki vsi do zadnjega njegovo filozofijo sprejmejo, dobiš podle fante (smeh).

O, pa še kako smo ga sprejeli (smeh). Pisan nam je bil na kožo.

Zmagovali smo. To je bilo ultimativno zadoščenje. Poglejte, ko v ligi NBA gostujete v različnih mestih, vas navijači nikdar ne bodo izžvižgali, če niste dobri. Izžvižgajo le dobra moštva. Kljub temu, da smo bili osovraženi po vsej Ameriki, smo zmagovali in se pri tem neverjetno zabavali.

On in Rick Mahorn sta bila pod košema strah in trepet za nasprotne igralce. In verjemite mi, da to mislim dobesedno. A tu so bili še drugi. Dennis Rodman, John Salley ... Neverjetna skupina nepopustljivih borcev, ki je bila pripravljena za zmago storiti vse.

Isiah je v eni izmed akcij menil, da ga je Laimbeer namerno udaril s komolcem, zato se je zapodil vanj in ga udaril s pestjo po zadnjem delu glave. Ob tem si je zlomil zapestje, Laimbeer pa je ostal nepoškodovan. A to ni bila edina stvar. Ne znam vam povedati, kolikokrat smo si na treningih skočili v lase. Enostavno smo igrali trdo, drugače nismo znali. Ko je bilo treninga konec, pa smo se v slačilnici šalili in se družili. Ni bilo zamer.

O moj bog. Treningi so bili ... Prekleto fizični. Danes se v ligi NBA ne dela več tako kot v preteklosti. A znova se lahko vrnem k tisti misli, da gre enostavno za drugo generacijo.

Naša želja po naslovu prvakov NBA je bila v tistem obdobju tako močna, da vam z besedami tega ne morem opisati. Če se ozrem nazaj, Michael in Bullsi niso bili naš najtežji nasprotnik. To so bili Boston Celtics z Larryjem Birdom. Nato pa so nas v finalu prvo leto čakali še LA Lakers z Magicom Johnsonom in naslednje leto Portland TrailBlazers s Clydom Drexlerjem. Ko osvojiš naslov prvaka in na poti premagaš tako močne ekipe s takimi asi, boljšega občutka na tem svetu ni. Zakaj? Ker veš, da si ugnal vse najboljše, kar ti lahko nasprotniki ponudijo, a si vseeno iz bitke prišel kot zmagovalec.

Občutek, da se bom vsak večer pomeril z najboljšim posameznikom nasprotnega moštva, sem naravnost oboževal in dvoboje pričakoval z nestrpnostjo. Na tej kakovostni košarkarski ravni trikov ni. Me razumete? Jih ni. Ali ste sposobni zdržati pritisk in korak z Michaelom Jordanom ali pa ne. Tako enostavno je to. Bilo je zabavno in naporno, a sem to ljubil.

Obdobja v košarki je težko primerjati, saj se v 30 letih spremeni veliko stvari. Omenili ste sojenje, ki je danes povsem drugačen svet kot nekoč. Tukaj so tudi nova pravila, ki jih je liga uvedla skozi čas. Ena stvar je gotova – imeli bi veliko težav s prekrški. A s tem ne želim reči, da so današnji košarkarski zvezdniki mehki. Imajo ogromno talenta, igro pa so prilagodili sodniškemu kriteriju in spremembam pravil.

Liga NBA je neke vrste podjetje, ki je med drugim uspešno tudi zaradi posameznih zvezdnikov. Poleg tega obstajajo pravila in omejitve, ki se zaradi dobrega poslovanja dvigajo in omogočajo, da igralci zaslužijo vse več. S tem nimam nikakršnih težav. Da, gre za velike vsote, ki pa si jih zaradi odrekanja in vloženega truda zaslužijo.

Sam s tem nisem imel težav, a tako ni le v ligi NBA ali v športu, temveč se lahko zgodi povsod drugod. Zato je pomembno vedeti, kako zdržati pritiske uspešnosti in slave.

Novinci, ki pridejo v ligo, morajo na posebna predavanja, kjer jim predstavijo vse nevarnosti, ki prežijo nanje, hkrati pa se s temi vprašanji ukvarjajo tudi v vsakem klubu posebej. Njihova dolžnost je, da vlagajo v posameznike, ki mlade košarkarje predvsem vodijo, jim dajejo nasvete, jih poslušajo.

Na začetku ne, liga je s temi programi začela nekje sredi moje kariere. Čeprav mi je bilo takrat nekoliko čudno, saj sem te stvari že razumel, so mi pogovori o financah, zdravju, nočnem življenju in nevarnostih v povezavi z njim ... prišli izredno prav.

Ni mi bilo težko, saj sem bil pripravljen prenehati z igranjem košarke. V svoji karieri nisem obžaloval niti ene same poteze. Štirinajst let na igrišču je bilo prekrasnih, a sem se veselil novih izzivov v življenju, kar je funkcija predsednika košarkarskih operacij pri Detroit Pistons definitivno bila.

Funkcionar, brez dileme. Odločaš namreč o izboru igralcev in trenerjev, ko pa se začne tekma, ne moreš storiti ničesar. Lahko se samo usedeš in opazuješ potek dogodkov. To je veliko težje.

Narediti moraš domačo nalogo, ki obsega ogromno branja in študiranja različnih pravil in zakonov, učenja pogajanj z agenti ... A za to moraš poskrbeti sam, kar mi ni bilo težko, saj sem se nove službe resnično veselil. Vsako jutro, ko sem se prebudil, sem bil srečen, ker sem vedel, da sem bom naučil nekaj novega.

Ne. Ko vodiš moštvo, delaš napake. Nikoli ne boš naredil vsega idealno. Po naboru leta 2003 smo nato osvojili naslov prvaka. Ko me ljudje vprašajo o tem, jim odgovorim, ali govorijo o letu, ko smo postali prvaki? Odgovorim jim, da ničesar ne obžalujem.

Ker je Detroit avtomobilska prestolnica sveta, sem leta 1996 ustanovil Detroit Technologies, podjetje, ki se ukvarja z izdelovanjem in prodajo avtomobilskih delov. Po desetih letih sem ga prodal, saj sem se želel osredotočiti na delo v klubu in se preizkusiti v drugih poslovnih sferah. Med drugim imam v lasti športne komplekse, v katerih so na voljo igrišča za košarko, hokej, odbojko, tenis ... Podjetništvo me je zanimalo od malih nog. Zato pravim, da mi ni bilo težko zaključiti igralske kariere, saj sem se po njej preizkusil tudi v drugih stvareh in življenje izkusil še na drugačen način.

Moral sem se naučiti razpolagati s časom, saj so bili tu še žena in otroci. Če želiš biti uspešen, se moraš naučiti odrekanja in biti pripravljen vstajati zgodaj ter v posteljo leči pozno. Ko sem prodal Detroit Technologies in leta 2014 zapustil Detroit Pistons, so stvari postale lažje.

Mesto generalnega direktorja oziroma predsednika košarkarskih operacij pri katerem izmed klubov v ligi NBA me še vedno zanima, a mora priti prava priložnost. Moja filozofija se mora ujeti z moštveno, s filozofijo trenerja in predsednika. Ko bo do tega prišlo, bom z veseljem znova poprijel za delo.