Joe Dumars je od leta 1985 do leta 1999 igral v ligi NBA, ves čas le za eno moštvo – Detroit Pistons. S soigralci se je leta 1989 in 1990 veselil osvojitev šampionskih prstanov in bil ob tem v prvem finalu, v katerem je Detroit s 4 : 0 pometel z LA Lakers z Magicom Johnsonom na čelu, izbran za najkoristnejšega posameznika (MVP). Pri drugem naslovu prvaka je v konferenčnem finalu proti Chicago Bulls omejil najboljšega košarkarja vseh časov Michaela Jordana, ki je kasneje priznal, da je bil Dumars najboljši obrambni igralec, s katerim se je kadarkoli pomeril.

V času kariere je šestkrat nastopil na tekmi vseh zvezd in bil štirikrat izbran v najboljšo obrambno peterko lige. Čeprav se je njegovega moštva zaradi fizične in grobe igre prijel vzdevek Bad Boys (podli fantje, op. p.), je bil Dumars znan po mirnem karakterju, zaradi katerega je leta 1996 kot prvi v ligi NBA prejel priznanje za najbolj poštenega igralca, ki ga od takrat podeljujejo po koncu vsake sezone. Njegov dres s številko 4 so pri Detroitu leta 2000 upokojili, zato bo v zgodovini kluba zapisan kot edini igralec, ki jo je kdajkoli nosil na hrbtu.

Po košarkarski karieri se je Dumars preselil v klubske pisarne in leta 2004 kot predsednik košarkarskih operacij z Detroitom osvojil še tretji prstan, leto poprej pa prejel priznanje za najboljšega klubskega funkcionarja sezone. Na omenjeni funkciji je ostal vse do leta 2014, ko je po petih zaporednih sušnih sezonah brez uvrstitve v končnico odstopil s položaja. Vmes se je Dumars podal še v podjetniški svet, kjer je žel podobne uspehe kot na košarkarskih igriščih in v klubskih pisarnah.

V Sloveniji se ne mudite prvič, kajneda?

Ne, tretjič. Ko sem prišel v Slovenijo prvič in drugič, je bilo to zaradi službenih obveznosti. Kot predsednik košarkarskih operacij pri moštvu NBA Detroit Pistons sem si prišel ogledat posameznike, ki so nam bili zanimivi. Tokratni obisk je bolj osebne narave. Prišel sem podpret mojega dobrega prijatelja Igorja Kokoškova, s katerim sem pri Detroitu sodeloval pet let, ko je opravljal vlogo pomočnika trenerja. Dobro poznam tudi Raša Nesterovića in Jako Lakoviča. V veselje mi je, da jih spet vidim in da lahko z njimi preživim nekaj časa.

Vam je pri nas všeč?

Izjemno. V Slovenijo prihajam z velikim veseljem, saj gre za prelepo državo, v kateri se vedno prijetno počutim. Predvsem mi je pri srcu Ljubljana, ki je prečudovita.

Poleg občudovanja okolice ste prisotni tudi na reprezentančnih treningih. Nam lahko opišete vaše vtise?

Na nekaj treningih, ki sem si jih ogledal v živo, mi je v oko padlo predvsem dejstvo, da moštvo igra z ogromno energije. Igralci so izredno nesebični, poleg tega pa razumejo košarko, saj so brez večjih zapletov izvajali vse akcije, ki jih je od njih zahteval Igor. Če sem povsem odkrit, sem precej navdušen nad tistim, kar sem videl. Nekaj posameznikov je bilo posebej zanimivih, a vam težko rečem, kateri, saj si nisem zapomnil njihovih imen.

Lahko izpostavite vsaj enega?

To je izredno lahka naloga. Goran Dragić.

Kot nekdanji vrhunski organizator igre lahko strokovno ocenite njegove predstave v ligi NBA?

Gre za vrhunskega igralca, ki ga ljudje v ligi NBA kot osebo in igralca izredno cenijo. Vedno mi je bil všeč, saj gre za nepopustljivega košarkarja, ki ima visok košarkarski inteligenčni kvocient. Navijači imajo radi igralce, ki na parketu vsak večer pustijo zadnji drobec energije. Podobno je tudi pri vodilnih ljudeh v klubih in trenerjih, ki omenjeno lastnost pri posameznikih močno spoštujejo.

Ko ste pri Detroitu opravljali vlogo predsednika košarkarskih operacij, ste vrgli oko na še enega slovenskega košarkarja, ki ste ga že omenili, kajneda?

Prav imate. Ime mu je Jaka Lakovič.

Kje se je zalomilo, da ni pristal v Detroitu?

Njegov agent je Rade Filipović, s katerim se odlično razumeva. Pred poletjem leta 2006 mi je dejal, da ima zanimivega igralca in bi rad, da si ga ogledam. Pogledal sem posnetke njegovih iger in se nemudoma odločil, da ga pripeljem v naše moštvo za poletno ligo. Po dobrih predstavah sem mu ponudil pogodbo in mesto v moštvu, a se je na koncu raje odločil za Barcelono. Zaradi te poteze ga še danes dražim vsakič, ko ga vidim.

Medtem ko se pogovarjava, v Riu de Janeiru potekajo olimpijske igre. Ali obžalujete, da nikoli niste imeli priložnosti sodelovati na največjem športnem dogodku?

Seveda bi bilo lepo, če bi imel to možnost, a tega ne obžalujem. Moram pa priznati, da olimpijske igre spremljam z velikim veseljem. Če bi na njih nastopil, bi si z veseljem šel ogledat kakšno od preostalih športnih panog. Na primer boks ali atletiko.

Leta 1992 v Barceloni je prvo sanjsko moštvo vodil Chuck Daly, štiri leta kasneje v Atlanti drugo Lenny Wilkens. Jima kaj zamerite, da na igre nista vzela tudi vas?

Ne, ker sta izbrala neverjetne igralce, ki so naši državi brez večjih težav priigrali zlati odličji.

Ste pa zato nastopili na svetovnem prvenstvu leta 1994 v Kanadi.

In to z velikim ponosom. Nekaj morate razumeti. V ZDA je veliko število vrhunskih košarkarjev. Za vsako tekmovanje bi lahko sestavili pet odličnih moštev. Da si na koncu eden izmed dvanajsterice, ki lahko obleče dres z državnim grbom, je velika čast.

Ameriška reprezentanca je v tistem obdobju dominirala in nasprotnike premagovala z lahkoto, danes ni več povsem tako. Zakaj?

Košarka po vsem svetu je v zadnjih recimo 20 letih izredno napredovala. In to je treba spoštovati. Igralci zunaj ZDA so dvignili individualno kakovost, poleg tega so se po svetu izboljšali tudi pogoji za delo. Lep primer so tokratne olimpijske igre, kjer lahko na delu vidite ogromno število talentiranih igralcev, ki se obračunov z ZDA več ne ustrašijo, temveč poskušajo narediti vse, da jih spravijo na kolena.

Kot profesionalni košarkar ste vseh 14 sezon preživeli v istem moštvu – Detroit Pistons. Dandanes je to izredno redek pojav.

Ne vem, zakaj je tako. Morda je vzrok drugačna mentaliteta igralcev, kot je bila v časih, ko sem igral še sam. A s tem ni nič narobe. Ko se zvezdnik odloči zamenjati moštvo, to dvigne veliko prahu, hkrati pa se zanimanje za ogled tekem poveča. Poglejte Kevina Duranta. Njegov prestop iz Oklahome v Golden State je glavna tema pogovorov v ligi NBA že vse poletje, vsi pa nestrpno čakajo, kaj bo to prineslo in ali bo z novimi soigralci dominiral, kot se zdaj od njih pričakuje. Enostavno gre za drugačno obdobje, novo generacijo igralcev, ki je ne želim soditi po svoji. Na koncu dneva pa si želijo le zmag in naslovov prvaka. Takšne igralce bom vedno spoštoval.

Ko ste z Detroitom v letih 1989 in 1990 osvojili naslova prvakov NBA, vas je ves svet poznal pod vzdevkom Bad Boys. Kaj je pripeljalo do tega?

Glavni trener Chuck Daly je od nas v prvi vrsti zahteval, da smo dobro obrambno moštvo. To niti ni bilo čudno, saj smo bili praktično vsi posamezniki izredno močni in pripravljeni na borbo, v kateri ni bilo popuščanja. Ko imate trenerja, ki praktično ves čas pridiga le o obrambi, in silake, ki vsi do zadnjega njegovo filozofijo sprejmejo, dobiš podle fante (smeh).

Ste vzdevek sprejeli ali vam je šel na živce?

O, pa še kako smo ga sprejeli (smeh). Pisan nam je bil na kožo.

Stvari so takrat prišle celo tako daleč, da vas je na gostovanjih celo pregovorno anemično ameriško občinstvo vsakokrat glasno izžvižgalo. Kako ste se počutili ob tem?

Zmagovali smo. To je bilo ultimativno zadoščenje. Poglejte, ko v ligi NBA gostujete v različnih mestih, vas navijači nikdar ne bodo izžvižgali, če niste dobri. Izžvižgajo le dobra moštva. Kljub temu, da smo bili osovraženi po vsej Ameriki, smo zmagovali in se pri tem neverjetno zabavali.

V moštvu ste imeli takrat posebnega silaka z imenom Bill Laimbeer.

On in Rick Mahorn sta bila pod košema strah in trepet za nasprotne igralce. In verjemite mi, da to mislim dobesedno. A tu so bili še drugi. Dennis Rodman, John Salley ... Neverjetna skupina nepopustljivih borcev, ki je bila pripravljena za zmago storiti vse.

Laimbeerjevo surovo moč je na enem izmed treningov izkusil tudi takratni zvezdnik moštva Isiah Thomas, kajneda?

Isiah je v eni izmed akcij menil, da ga je Laimbeer namerno udaril s komolcem, zato se je zapodil vanj in ga udaril s pestjo po zadnjem delu glave. Ob tem si je zlomil zapestje, Laimbeer pa je ostal nepoškodovan. A to ni bila edina stvar. Ne znam vam povedati, kolikokrat smo si na treningih skočili v lase. Enostavno smo igrali trdo, drugače nismo znali. Ko je bilo treninga konec, pa smo se v slačilnici šalili in se družili. Ni bilo zamer.

Torej so bili tudi vaši treningi tako trdi kot tekme? Danes se trenerji temu izogibajo, saj se bojijo poškodb.

O moj bog. Treningi so bili ... Prekleto fizični. Danes se v ligi NBA ne dela več tako kot v preteklosti. A znova se lahko vrnem k tisti misli, da gre enostavno za drugo generacijo.

Zaporedna naslova prvaka ste z Detroitom osvojili tik pred ero Michaela Jordana in Chicago Bulls. Vas to navdaja s kakšnim posebnim ponosom?

Naša želja po naslovu prvakov NBA je bila v tistem obdobju tako močna, da vam z besedami tega ne morem opisati. Če se ozrem nazaj, Michael in Bullsi niso bili naš najtežji nasprotnik. To so bili Boston Celtics z Larryjem Birdom. Nato pa so nas v finalu prvo leto čakali še LA Lakers z Magicom Johnsonom in naslednje leto Portland TrailBlazers s Clydom Drexlerjem. Ko osvojiš naslov prvaka in na poti premagaš tako močne ekipe s takimi asi, boljšega občutka na tem svetu ni. Zakaj? Ker veš, da si ugnal vse najboljše, kar ti lahko nasprotniki ponudijo, a si vseeno iz bitke prišel kot zmagovalec.

Večino časa ste bili ravno vi zadolženi za pokrivanje Jordana, Birda, Drexlerja. Ste imeli kakšne posebne trike, s katerimi ste jih želeli zmesti ali jih spraviti iz ritma?

Občutek, da se bom vsak večer pomeril z najboljšim posameznikom nasprotnega moštva, sem naravnost oboževal in dvoboje pričakoval z nestrpnostjo. Na tej kakovostni košarkarski ravni trikov ni. Me razumete? Jih ni. Ali ste sposobni zdržati pritisk in korak z Michaelom Jordanom ali pa ne. Tako enostavno je to. Bilo je zabavno in naporno, a sem to ljubil.

Če bi podle fante iz Detroita preselili v sedanje košarkarsko obdobje, bi bili še vedno tako uspešni? Veliko je namreč takih, ki poudarjajo, da se je liga omehčala in da sodniki piskajo prekrške že, ko zvezdnike nasprotniki grdo pogledajo.

Obdobja v košarki je težko primerjati, saj se v 30 letih spremeni veliko stvari. Omenili ste sojenje, ki je danes povsem drugačen svet kot nekoč. Tukaj so tudi nova pravila, ki jih je liga uvedla skozi čas. Ena stvar je gotova – imeli bi veliko težav s prekrški. A s tem ne želim reči, da so današnji košarkarski zvezdniki mehki. Imajo ogromno talenta, igro pa so prilagodili sodniškemu kriteriju in spremembam pravil.

Poleg drugačnih pravil so danes v nasprotju z vašim obdobjem precej višji tudi zaslužki igralcev. Imate občutek, da so vsote, ki jih prejemajo nekateri zvezdniki, že nekoliko pretirane?

Liga NBA je neke vrste podjetje, ki je med drugim uspešno tudi zaradi posameznih zvezdnikov. Poleg tega obstajajo pravila in omejitve, ki se zaradi dobrega poslovanja dvigajo in omogočajo, da igralci zaslužijo vse več. S tem nimam nikakršnih težav. Da, gre za velike vsote, ki pa si jih zaradi odrekanja in vloženega truda zaslužijo.

Po drugi strani pa imamo primere, ko posamezniki zaradi vrtoglavih zneskov izgubijo realno predstavo o potrošnji in po koncu karier zavozijo svoja življenja.

Sam s tem nisem imel težav, a tako ni le v ligi NBA ali v športu, temveč se lahko zgodi povsod drugod. Zato je pomembno vedeti, kako zdržati pritiske uspešnosti in slave.

Kako zdržati te pritiske, skuša liga mlade košarkarje naučiti, kajneda?

Novinci, ki pridejo v ligo, morajo na posebna predavanja, kjer jim predstavijo vse nevarnosti, ki prežijo nanje, hkrati pa se s temi vprašanji ukvarjajo tudi v vsakem klubu posebej. Njihova dolžnost je, da vlagajo v posameznike, ki mlade košarkarje predvsem vodijo, jim dajejo nasvete, jih poslušajo.

Je bilo tako tudi v vašem obdobju?

Na začetku ne, liga je s temi programi začela nekje sredi moje kariere. Čeprav mi je bilo takrat nekoliko čudno, saj sem te stvari že razumel, so mi pogovori o financah, zdravju, nočnem življenju in nevarnostih v povezavi z njim ... prišli izredno prav.

Po koncu igralske kariere ste se praktično čez noč preselili v klubske pisarne. Je bil prehod za vas težak?

Ni mi bilo težko, saj sem bil pripravljen prenehati z igranjem košarke. V svoji karieri nisem obžaloval niti ene same poteze. Štirinajst let na igrišču je bilo prekrasnih, a sem se veselil novih izzivov v življenju, kar je funkcija predsednika košarkarskih operacij pri Detroit Pistons definitivno bila.

Kaj je bilo za vas težje – biti igralec ali funkcionar v klubu?

Funkcionar, brez dileme. Odločaš namreč o izboru igralcev in trenerjev, ko pa se začne tekma, ne moreš storiti ničesar. Lahko se samo usedeš in opazuješ potek dogodkov. To je veliko težje.

Ste za novo funkcijo potrebovali kakšno posebno izobraževanje?

Narediti moraš domačo nalogo, ki obsega ogromno branja in študiranja različnih pravil in zakonov, učenja pogajanj z agenti ... A za to moraš poskrbeti sam, kar mi ni bilo težko, saj sem se nove službe resnično veselil. Vsako jutro, ko sem se prebudil, sem bil srečen, ker sem vedel, da sem bom naučil nekaj novega.

Vas nabor leta 2003 še kdaj preganja v nočnih morah? Detroit je kot drugega za LeBronom Jamesom izbral Darka Miličića, ki več ne igra košarke, in tako izpustil možnost pridobiti takšnega zvezdnika, kot so denimo Carmelo Anthony, Dwyane Wade ali Chris Bosh?

Ne. Ko vodiš moštvo, delaš napake. Nikoli ne boš naredil vsega idealno. Po naboru leta 2003 smo nato osvojili naslov prvaka. Ko me ljudje vprašajo o tem, jim odgovorim, ali govorijo o letu, ko smo postali prvaki? Odgovorim jim, da ničesar ne obžalujem.

Poleg košarke ste dejavni tudi v poslovnem svetu.

Ker je Detroit avtomobilska prestolnica sveta, sem leta 1996 ustanovil Detroit Technologies, podjetje, ki se ukvarja z izdelovanjem in prodajo avtomobilskih delov. Po desetih letih sem ga prodal, saj sem se želel osredotočiti na delo v klubu in se preizkusiti v drugih poslovnih sferah. Med drugim imam v lasti športne komplekse, v katerih so na voljo igrišča za košarko, hokej, odbojko, tenis ... Podjetništvo me je zanimalo od malih nog. Zato pravim, da mi ni bilo težko zaključiti igralske kariere, saj sem se po njej preizkusil tudi v drugih stvareh in življenje izkusil še na drugačen način.

Vam je ob vseh dejavnostih sploh ostajalo kaj prostega časa?

Moral sem se naučiti razpolagati s časom, saj so bili tu še žena in otroci. Če želiš biti uspešen, se moraš naučiti odrekanja in biti pripravljen vstajati zgodaj ter v posteljo leči pozno. Ko sem prodal Detroit Technologies in leta 2014 zapustil Detroit Pistons, so stvari postale lažje.

Kaj bo vaš naslednji korak v življenju?

Mesto generalnega direktorja oziroma predsednika košarkarskih operacij pri katerem izmed klubov v ligi NBA me še vedno zanima, a mora priti prava priložnost. Moja filozofija se mora ujeti z moštveno, s filozofijo trenerja in predsednika. Ko bo do tega prišlo, bom z veseljem znova poprijel za delo.