Košarka se igra z glavo. Zato moraš imeti nekaj v glavi.

Najprej je bil igralec (tudi jugoslovanski reprezentant), potem pa trener zagrebške Lokomotive, kluba, iz katerega je na njegovo pobudo zrasla slavna zagrebška Cibona, s katero je bil leta 1985 prvak Evrope. Velja za najuspešnejšega trenerja jugoslovanske košarkarske reprezentance, torej generacije Kičanovića, Delibašića, Slavnića, Dalipagića, poleg katerih so igrali še Čosić, Jelovac, Šolman in drugi velikani. Jedro te prve zlate selekcije je leta 1971 prevzel kot kadete in jim pogumno, kot mladcem, dal priložnost tudi v članski selekciji. S to ekipo je na olimpijskih igrah v Moskvi osvojil zlato, v Montrealu srebrno in na igrah v Los Angelesu bronasto medaljo.

Novosel je ob Ranku Žeravici in Aleksandru Nikoliću sotvorec pojma »jugokošarka«. Bil je še selektor Hrvaške in Belgije, njegov skupen izkupiček pa je 99 zmag in vsega enajst porazov! Leta 2007 je bil sprejet v košarkarsko hišo slavnih v Springfieldu. Sestali smo se pred desetimi dnevi, torej preden so Hrvati v prvi tekmi olimpijskega turnirja senzacionalno premagali Špance. Sprejel nas je v svoji spominski sobi, polni slik. S telegramom Tita, ob Franju Tuđmanu, Franju Kuhariću, Antoniu Samaranchu, s Kičanovićem, Dalipagićem, Čosićem, Petrovićem. V enajstih srečanjih s Sovjetsko zvezo jugoslovanska reprezentanca pod Novoselovim vodstvom nikdar ni izgubila! Zoran Slavnić, playmaker tiste ekipe, je o njem rekel: »Mirko Novosel je najboljši trener vseh časov. Ljudje pravijo, da ni osvojil največ lovorik, vendar pa jaz ne trdim, da je osvojil največ lovorik, ampak da je najboljši. Je najpametnejši trener, ki me je treniral. Ma ne, on je najpametnejši trener, ki je kogarkoli kdaj treniral.« Mirko Novosel, pojem inteligentne košarke.

Imamo ogromno talentov. To so dinaridi, fantje iz hrvaške Zagore. Na dratfu NBA imamo spet tri igralce. Stalno imamo dobre kadete, nimamo pa dobrih članov. Ne več. Včasih, v Jugoslaviji, smo jih imeli. Problem je torej prehod med člane oziroma problemov je več. En problem so menedžerji, ki jih v Jugoslaviji ni bilo, drugi problem pa so starši, ki v svojih otrocih vidijo rešitev, zato 18- ali 19-letniki odhajajo v tujino. Kar v Jugoslaviji spet ni bilo mogoče. Na Hrvaškem imamo primer Zubac. Fant je z 19 leti podpisal pogodbo z LA Lakers in Cibona je dobila nekaj denarja, vendar pa je vprašanje, kako se bo znašel. Spomnimo se samo, kakšne probleme je imel Dražen Petrović, pa je v NBA odšel kot zgrajen igralec in osebnost. Po drugi strani pa je to denar. Poglejte Slovenijo, Dragića, kakšne pogodbe podpisuje. Enako njegov brat. V zadnjem letu, ko je še bil komisar lige NBA, sem imel na neki protokolarni večerji priložnost sedeti poleg Davida Sterna, ki sem mu v uri in pol povedal, da nam NBA uničuje mlade igralce, ki gredo tja prezgodaj in potem tam sedijo.

Zagotovo bi igral. Ne vem, ali bi bil med prvimi petimi, bi pa bil v ekipi. Glede tega sem bil prej malce drugačen. Ko sem v sedemdesetih vodil reprezentanco Jugoslavije, sem igral z vsemi dvanajstimi igralci. Najprej z eno peterko, nato pa je naslednja peterka še povečala prednost. Tako je bilo takrat. Ker smo pač imeli takšne igralce. Vsi so bili vrhunski. Moram pa poudariti, da je za vsem stala košarkarska zveza, ki je odlično delovala. Šaper, Stanković, Popović in Kristančič so bili vsi najprej vrhunski igralci, potem pa tudi intelektualci, ki so delali zelo dobre poteze. Leta 1967 je bila sprejeta odločitev, da se liga preseli v dvorane, čeprav je dejansko obstajala samo ena dvorana v Slavonskem Brodu. Prvo leto se je v Ljubljani igralo na razstavišču, v Zagrebu v domu gasilcev in podobno, vendar pa so v treh letih zrasle dvorane po vsej državi. Vsi so se zbudili. To je bila ena teh potez.

Poleg tega smo imeli tri zakone. Prvi je bil, da igralci ne morejo ven pred 30. letom. Drugo pravilo je bilo, da je na domačem prvenstvu prepovedano igranje za tujce. Zato, da je bil prostor za naše mlade igralce. In tega mnenja sem še danes. Glejte, vrhunskih tujcev si tako ali tako ne more privoščiti noben klub na tem prostoru, samo vrhunski igralci pa bi bili do neke mere smiselni. Tretje pravilo, ki sva si ga izmislila s Kristančičem, je bila uvedba trenerskih licenc. Do leta 1970 oziroma do svetovnega prvenstva v Ljubljani se od košarke ni dalo živeti. Vsi mi, nekdanji igralci, smo končali fakultete in smo se s košarko kot trenerji ukvarjali popoldansko, neprofesionalno, zaradi entuziazma.

Po svetovnem prvenstvu v Ljubljani se je košarka profesionalizirala. Sam sem v istem letu postal profesionalec v košarkarskem klubu Lokomotiva. Prej sem delal kot pravnik v podjetju. Trenerske licence so bile treh vrst. Najvišja je bila rdeča in kdor jo je imel, je bil trener za celotno sezono. Ni se ga dalo zamenjati, potem ko je izgubil tri tekme zaporedoma. Ti trenerji so začeli ustvarjati igralce. Krožili so po državi in iskali talente. Ko sem slišal za mladca v neki vasi in sem prišel tja, se je tam motalo že pet mojih kolegov. Značilnost kadetske ekipe, iz katere je potem zrasla tako imenovana zlata generacija, je bila, da niti en velik igralec ni prišel iz velikega kluba. Vsi talenti so prišli iz malih okolij.

Decembra 1970 sem bil imenovan za trenerja kadetske mladinske reprezentance, kajti leta 1971 je FIBA prvič organizirala kadetsko evropsko prvenstvo. Prevzel sem funkcijo in najprej smo v Domžalah organizirali pokal republik, na katerem so se pojavili Delibašić iz Tuzle, Kičanović iz Želeničarja, pa Volaj, ki je prihajal iz Slovana, in ne iz Olimpije, Jerkov iz Pulja, medtem ko je Žižića moj pomočnik Rajačić našel kar na ulici v Nikšiću. Dobesedno. Ko je prišel na prvi trening, ni mogel slediti dogajanju. S to mularijo smo začeli delati sistematično.

Na osvojitev prve članske medalje smo se pripravljali 135 dni. Ko sem imel za Portoriko samo 80 dni priprav, sem rekel, da je to malo. Razliko z Rusi in preostalimi smo delali na pripravah. Na pripravah so igralci strašno veliko naredili.

Oni so imeli drugačen sistem. Gomelski je strpal celotno sovjetsko prvenstvo v tri mesece, potem pa je šla reprezentanca za tri mesece v ZDA. Vendar pa so Američani potem stornirali Ruse in na ameriško turnejo vzeli nas, kjer smo spet strahovito napredovali. Mike Krzyzewski (tudi trenutni trener ameriške olimpijske ekipe) je bil nekoč trener vojne ekipe. Ko sem prišel tja s Cibono, v ekipi ni imel dvometraša, ampak same nizke atlete, vendar so nam na presing vzeli 44 žog. Toda na takšnih tekmah si se ogromno naučil in zelo napredoval.

Ko smo se Stanković, Šaper in jaz leta 1973 odločili, da bomo prekinili jugoslovansko prvenstvo, da bi reprezentanca šla na 14-dnevno turnejo po ZDA, kjer smo igrali z univerzitetnimi ekipami, je bilo jugoslovansko javno mnenje skrajno proti. Vsi so pljuvali po nas, češ kakšen turizem da se gremo. No, že naslednje leto so bili vsi tiho, leto potem pa dva meseca pred odhodom nisem mogel živeti od pritiska klubov, naj vzamemo s seboj njihove igralce. Kajti po vsaki turneji so bili igralci, ki so jo odigrali, za 30 odstotkov boljši. Imeli smo torej izvirne talente, vendar pa tudi zgrajen sistem, s katerim je začel Ranko Žeravica, jaz pa sem z njim nadaljeval in za menoj potem drugi. Do Kukoča in Rađe. To je bila jugoslovanska šola, ki je vsako leto dala najmanj dva dobra igralca. Leta 1973 smo prav tako imeli že »all star« tekmo.

Finance so največji problem. Poglejmo Bosno, ki je skrajno talentirano okolje, vendar pa talentov enostavno ne zmorejo realizirati. V Jugoslaviji je vsaj 70 odstotkov proračuna zagotovila država. Boriti si se moral le še za preostalih 30 odstotkov. Danes ni ničesar zagotovljenega. Vse je odvisno od tega, ali bo župan slučajno kanček bolj naklonjen športu oziroma košarki ali pač ne. Ali če boš naletel na podobne vrste direktorja. Če tega ni, se zgodi razpad, kot v Zadru in Splitu, ki sta bila nekoč pojem za košarko. Med dvanajstimi ekipami na olimpijskih igrah sta letos dve ekipi iz nekdanje Jugoslavije, Srbija in Hrvaška. Prepričan sem, da bi bili ob boljšem financiranju vsaj še dve. Kajti Italijani in Španci še vedno jamrajo, da se je včasih vedelo, da sta prvi dve mesti rezervirani za Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, potem pa so prišli na vrsto oni. Danes je tudi za njih težje, kajti iz nekdanje Sovjetske zveze in iz Jugoslavije je vsaj devet novih ekip.

Gledal sem. Osebno mi LeBron ni všeč, gre za surovo moč. Bolj mi je všeč Curry. Problem NBA je, da so začeli preskakovati študentsko košarko oziroma jemati igralce direktno iz srednje šole. Najboljši trenerji v ZDA namreč niso v NBA, temveč na univerzah. Tam so igralci deležni štirih let drila in napredka. Zato se zdaj dogaja, da igralci v NBA niso več gospodje v metuljčkih, kot jih je poimenoval Kukoč, ampak da jih je polna črna kronika. Silaštvo, droga in podobno. Na že omenjeni večerji sva s Sternom govorila tudi o tem, odgovoril mi je, da se tega zavedajo in da so uvedli tritedenski tečaj na novince, vendar pa tak tečaj ne more nadomestiti štirih let univerze.

Gre za dva svetova. Tukaj pri meni doma ne morejo rasti banane. Nekje drugje lahko. Zato imamo mi nujno drugačno filozofijo. Če si bogat, nisi pozoren na drobtine, če si reven, gledaš na njih. In mi bi morali biti pozorni na drobtine. Naš adut bi morala biti racionalnost. Njim ta ni potrebna.

Spomnim se otvoritvene tekme na olimpijadi v Barceloni med ZDA in Angolo. Američani so tam nekje okoli 36. minute drugega polčasa, takrat še ni bilo četrtin, vodili za 60 točk. Pri tem rezultatu se je Larry Bird za žogo vrgel na glavo v reklame. Njegov šef se je prijel za glavo, ker je vedel, da ima Bird probleme s hrbtom. Vendar pa je to pri Američanih tako. Beseda motivacija pri njih ne obstaja, ker gredo v vsako tekmo maksimalno motivirani. Na teren gredo kot lačni levi. Naši ne. Ko sem vodil reprezentanco Jugoslavije v tekmah z Američani in Rusi, nikdar ni bilo težav. Pristop je bil odličen. Če smo igrali z Bolgari in Čehi, pa ne. To je ta razlika v mentaliteti. Če smo igrali z Rusi ali Američani, sploh ni bil potreben sestanek.

Ko smo iskali in selekcionirali igralce, sta bila na prvem mestu dva fizična kriterija. Višina in hitrost. V nadaljevanju so bile odločilne psihične predispozicije. Ambicija, hrabrost, inteligenca in disciplina. Primer ambicije je Dražen Petrović. Poznam veliko super talentiranih igralcev, ki pa niso ambiciozni. Hrabrost je prav tako zelo pomembna. Če je igralec strahopetec, ne bo nič naredil, še zlasti nekoč je bilo to zelo pomembno, ko dvorane še niso bile tako velike in je bil igralec malodane pol metra od občinstva. Inteligenca? Krešo Čosić je imel v vsakem trenutku tri rešitve, kar je bila pravzaprav skrivnost vseh naših velikih igralcev. Ko danes vidim trenerje, da rišejo igralcem kombinacije na tablo, dobim kurjo polt. Ne predstavljam si, da bi Čosiću, Draženu, Kičotu, Slavniću jaz kaj risal na tablo! Imeli smo svoja pravila igre in v okviru teh pravil so oni sami odločali. Na terenu. Nisem jaz odločal na klopi. Oni sami so se odločali.

Seveda smo imeli tudi uigrane kombinacije za 10, 15 sekund ali pač kako žogo držati do konca. In v tisti tekmi je bilo do konca 20 sekund. Vsi so pričakovali, da bo šla žoga na Kičota ali Dalipagića, mi pa smo bili dogovorjeni, da bo Moka (Slavnić, op. av.) počakal žogo v višini črte za proste mete. In tako je bilo. Enako smo s Cibono odigrali v finalu pokala proti Jugoplastiki leta 1988 na Reki. Vsi so pričakovali, da bo šla žoga na Dražena, dogovorjeno pa je šla na Čuturo.

Vsi so bili dobro pripravljeni tako fizično kot psihično in taktično. Disciplina je zelo pomembna. In vsi so zelo dobro metali proste mete, kar je spet stvar treninga. V bistvu pa gre za dejavnike selekcije. Igralec se selekcionira po treh kriterijih. Hrabrost, inteligenca, disciplina. Dandanes žal velika večina igralcev nima košarkarske inteligence, ampak so prej nabildani in močni. Ne rečem, da moč ni potrebna, toda če se nogomet igra z nogo, rokomet z roko, se košarka igra z glavo. Zato pa moraš imeti nekaj v glavi.

Danes redkokateri košarkar študira, včasih je večina naredila fakulteto.

Dobro, selekcija še vedno deluje po tem načelu in za Duranta si lahko prepričan, da bo zadel. Prav tako za vse preostale velike šuterje.

To je poseben tip igralca, ki ga sam nikdar ne bi imel v ekipi. Je sicer dober košarkar, vendar pa je luzer. Ni zmagovalec. Izgubil je nekaj evropskih naslovov.

Zaradi Aleksandra Petrovića. Če bi bil trener kdorkoli drug, jim ne bi uspelo. Petrović je idealen trener za kratkotrajne akcije, torej za reprezentanco, ne pa za klub, kjer gre za dolgotrajno delo.

Z Acom sva veliko debatirala o njem. Ali ga sploh vzeti? Roko je zelo dober fant in dober igralec. Ni sam kriv. Krivi so bili trenerji, ki so mu dovoljevali, da je tapkal žogo v nedogled, kar je bila katastrofa za soigralce. Druga stvar je, da ni najbolj zanesljiv šuter, vendar pa imamo Hrvati problem s tem, da nam primanjkuje branilcev. In to nam?! Precej neverjetno. O tem sicer govorim vsaj deset let. Mali Šiško, ki je prišel v Cibono iz Ljubljane, je odličen potencial. Ima glavo in inteligenco, lahko bi bil pravi igralec. Kaj se dogaja pri nas? Mlade fante ubijejo s temi črtami na tabli, zato nihče ne zna misliti s svojo glavo, če playmaker ne misli s svojo glavo, pa ni play. Kajti situacije se rešujejo na terenu.

Morda je res tako, vendar pa trener mora biti šef. In psiholog. Priprave so delikaten proces. Igralci so praviloma utrujeni, sam sem si vedno izmislil kakšno igro. Kajti najhujše je, če je igralec psihološko utrujen. Fizična utrujenost izgine po enem spancu, psihološka utrujenost pa je dolgotrajnejša. Zato nikdar nisem hotel imeti kondicijskih trenerjev, z izjemo dela z utežmi, ker je to znanost. Od dveh bratov Petrović Dražen ni mogel igrati, če zjutraj ni dvigoval uteži, medtem ko je bilo pri Aleksandru obratno. Po dvigovanju uteži ni bil sposoben vreči na koš. Enemu je koristilo, drugega je motilo. Pred olimpijado v Münchnu Ranka Žeravice tri dni ni bilo na pripravah, ker je šel na ogled tekem nasprotnikov. Ekipo je prepustil nekemu kondicijskemu trenerju iz Beograda, ki jo je v treh dneh tako uničil, da ni prišla k sebi vse do olimpijade. Da ne omenjam še koga podobnega.

Bora Stanković je bil prej pomočnik Jonesa in Jones je poznal Stankovićeve kvalitete, zato ga je Bora nasledil. Vse drugo so klevete.

To ni bilo povezano. Med Portoričani je bil dopingiran en igralec, čeprav bi današnji testi verjetno zaznali doping še pri kakšnem. A to ni bil razlog za naš poraz. Poraz je bil posledica slabih priprav. Nismo bili pripravljeni tako, kot bi morali biti. In tisto je bila zelo pomembna šola zame za naprej.

Težko ju je primerjati.

Po talentu je bil najboljši Bassin. Blizu je bil Vilfan, sam pa sem bil velik privrženec Zdovca, ki sem ga tudi želel pripeljati v Cibono. Med današnjimi igralci mi je všeč Lorbek oziroma oba Lorbka, oba Dragića seveda, pa še kdo bi se našel. Slovenija je vzgojila nekaj zelo kakovostnih igralcev. O tem ni dvoma. Ko ste tolkli Italijane na kvalifikacijah za olimpijado v Zaragozi, se spomnim, kako so Italijani bentili, da je Slovenije za en kvart v Rimu.

Ena, ki sem jo dal hišniku v beograjski športni dvorani, še obstaja in se je ohranila. V Beogradu jo imajo. To modo sem prevzel od svojega učitelja in prijatelja, žal pokojnega Ranka Žeravice, katerega pomočnik sem bil sprva.