Komajda diham, polna sem hormonov, okrogla, utrujena, naveličana vsega, rečem, da me bo kar kap. Edina neprijazna sestra na tem oddelku me zavrne. Mi pa dvigne pritisk. V tistih bog ve koliko stopinjah na F-oddelku tik pod streho porodnišnice. Na oddelku sta še dve dekleti. Že kar nekaj tednov. Kako prenašata to vročino, mi ni jasno. Rečeta, da težko. Zjutraj prezračita vse, popoldne ne odpirata oken do večera. Zvečer pride medicinski brat. Z dobro voljo in svojo zabavnostjo me zares razvedri.

Kakšno uro ali dve mi celo uspe spati v tisti vročini.

20. julij 2016: Zunaj je 30 stopinj. Na oddelku precej več. Upam, da me čim prej odpeljejo v porodno sobo. Ker tam menda imajo klimo. Srček deklici v mojem trebuhu spet ponori in zaradi tahikardije me zares odpeljejo v porodno sobo. Tam se srček umiri. In me pošljejo nazaj na peklensko vroči F-oddelek. Vsa sem že tečna, ni mi jasno, kako bom še eno noč prespala tukaj.

Pride zdravnik, menda se že odpiram, reče, ne bomo dali več svečke, lepo se odpirate. Rečem, dajte svečko, da se čim prej odprem, ker v tej vročini tukaj ne bom zdržala. Na srečo svečka pomaga in ob desetih zvečer mi odteče voda. Na oddelku za pripravo porodnice, kjer me klistirajo, klime spet ni, pove fant, ki je iz istega kraja kot jaz. To naključje mi malo popravi razpoloženje. Nekako preživim tisto letanje na stranišče. Popadki so vedno hujši.

Ampak, aleluja, klima v porodni sobi je! Če je tam ne bi bilo, bi me pa res kap. Porod traja »samo« pet ur, kar je pravi luksuz proti 12 uram pri prvi punčki. Imam dve zlati babici: ena se je rodila na isti dan kot jaz, druga pa je na isti dan kot jaz drugič rodila, svojo deklico. Kakšno naključje.

21. julij 2016: Ob 3.15 na svet pokuka Lenča. Vse hudo, vse bolečine, vsa vročina, vse je v trenutku pozabljeno. Še tri urice naju pustijo v porodni sobi, da se prepričajo, da je vse v redu. Potem pa na C-oddelek. Zunaj je 30 stopinj. Na oddelku precej precej več. Četudi smo dve nadstropji nižje. Z mano sta še dve porodnici. Precej mlajši in vsaj malo lažje prenašata vročino. Mene vročina spet duši.

Svojo sestrico pride pogledat moja triletna Nejča. Vsa prepotena, revica. Ampak kakšno veselje je v njenih očkah. Domov pa naša večja punčka noče. Seveda bi rada ostala pri mamici. Mamica pa bi šla rada z njo domov. Ampak ne, še en dan več naši otročki razdraženo jokajo na oddelku. Ležijo v majčkah, pokriti samo s pleničko, ampak še vedno jim je čisto prevroče, nam mamicam pa tudi. Zares komaj čakam, da grem domov in da o razmerah v porodnišnici obvestim medije.

22. julij 2016: Vnučko pride pogledat tudi babi. Ampak ne sme na oddelek, ker nima posebnega dovoljenja zdravnika. Z Nejčo letiva z oddelka v pritličje, kjer babi pije kavo. V kakšnih 40 stopinjah, po mojem mnenju. V pritličju je grozljivo, na terasi še huje. Če me jutri ne spustijo domov, pokličem medije in naj pridejo izkusit in posnet to nemogočo vročino.

23. julij 2016: 48 ur po porodu grem na srečo lahko domov. Na srečo! Ker sicer bi zares poklicala naše vrle poslance na C-oddelek, da bi videli, kako naši otročki nebogljeno jokajo in se zvijajo v čisto prevročih sobah. In kako medicinske sestre v tej vročini skrbijo za otročke, postiljajo postelje, delijo hrano, razvažajo zdravila. In medicinski bratje.

Ena sestra pove, da je klima nekoč bila. Ampak premalo močna. In potem so nekaj pregradili, pa nekatere oddelke zaprli z vrati, da je še manj pretoka zraka. Pa tudi poletja so vedno bolj vroča. Zaposleni v porodnišnici že ves čas prosijo za klimo, žal neuspešno. Povem sestri, da si bom vzela čas in zadevo prenesla v medije.

Torej, dragi poslanci in mediji, se vam ne zdi, da je čas za klimatizacijo sob v ljubljanski porodnišnici? Da nosečnice, porodnice, novorojenčki in osebje precej bolj potrebujejo klimo kot marsikdo od vas? In da bi se v proračunu lahko našel denar za ta namen? Ali pa se zbrala donatorska sredstva.

Kaj pravite vsi, ki imate moč odločanja?

Renata Rihter

mamica enomesečne Lenče