Velikokrat jadram preveč previdno, a pogosto se mi je tudi izplačalo. V močnem vetru nimam takšne hitrosti kot tekmeci, ko pa je veter šibek, kot je bil prvi dan, sem tvegal. Šel sem po drugačnih poteh kot tekmeci, da sem si takoj izboril položaj v ospredju v skupnem seštevku. Nato sem le čakal, da so drugi delali napake in odpadali.
Niste edini, ki ste slabo spali med olimpijskimi igrami?Težave z nespečnostjo smo imeli vsi, ki smo bili v igri za kolajne, ker ne moreš predvideti scenarija vnaprej, kaj se bo zgodilo. Vsako sekundo se moraš prilagajati dogodkom na morju in biti na preži. V smučanju imaš postavljene količke, si ogledaš progo in se spustiš.
Veliko pozornosti ste namenili opremi in novim tehnologijam.Nihče ni vedel, da sem mesec dni pred igrami naročil nov jambor. Na besedo smo verjeli proizvajalcu, da je boljši od prejšnjega modela. V jadranju je vsak teden kakšna novost. Capljamo za velesilami. Konkurenca je tukaj uporabljala brezpilotnike, da je snemala vodne tokove po zalivu. Mi smo smer toka ugotovili tako, da smo napolnili plastenko z vodo in jo vrgli v morje. A smo iznajdljivi, da z improvizacijo in balkanskimi triki pridemo do najboljših informacij.
Kakšen strošek je široka mednarodna ekipa spremljevalcev?Lanska sezona je bila posebej draga, ker sem moral kupiti tri jadrnice: ena je bila v Evropi, druga v Riu in tretja na Novi Zelandiji, kjer je bilo svetovno prvenstvo. Zgolj nakup treh jadrnic je stal 100.00 evrov. Pri nižanju stroškov smo iznajdljivi. Z drugimi tekmovalci se dogovorim za skupni prevoz jadrnic, delimo si stroške za trenerja. Italijan Luca Devoti je drag trener, a nas je šest, ki ga plačujemo. Poleg nakupa jadrnic smo v lanski sezoni porabili še 100.000 evrov.
Kako so v vaši ekipi razdeljene naloge?Dolgo čas sem za logistiko skrbel sam, zdaj to dela brat Jure. Prej odide na prizorišče, kjer najde namestitev, telovadnico in prehrano, je pa tudi odličen kuhar. Ker se hitro uči, je začel skrbeti za povezave z dobavitelji, na koncu je postal celo že trener na vodi. Trenerja sta Trevor Millar, s katerim sodelujem že od leta 2002, in Italijan Luca Devoti. Za telesno pripravo skrbi Iztok Butinar, ki je tokrat nasvete delil po elektronski pošti.
Kaj si še želite narediti v razredu finn?Pospraviti barko in prodati. Potem ko sem se moral zaradi razreda finn zrediti za 24 kilogramov, bom takoj začel hujšati.
Kakšna je podpora Jadralne zveze Slovenije?Zadnja štiri leta zelo dobra. Njen proračun 250.000 evrov je drobiž v primerjavi s 40 milijoni, ki jih imajo Angleži, ali nekaj milijoni manj, kot jih imajo Italijani. Nekoč smo imeli pravilnike, a so bila različna tolmačenja. Zdaj imamo pogodbe, po pogajanjih točno veš, koliko denarja boš dobil in nato se znajdi čim bolje.
Jadralci ste v Slovenji v središču pozornosti le na olimpijskih igrah.To je edina priložnost, da se pokažemo, zato se moramo še bolj potruditi. S tem nisem obremenjen. Jadranje ne bo nikoli tako popularno, kot je smučanje.
Kdaj najbolj uživate na morju?V finnu nikoli, ker je eno samo mučenje s pumpanjem in visenjem. To je počasna barka, za njeno premikanje gre veliko energije. Užitek so katamarani, s katerimi sem vozil pokal Amerike in drvel s hitrostjo 40 vozlov (74 km/h, op. p.). To je formula ena jadranja, čisti adrenalin.
Kaj si govorite, ko ste na jadrnici?Vse mogoče. Na finalni regati sem bil zaradi televizijskih kamer pozornejši, da nisem delal neumnosti. Kletvice so v vseh jezikih sveta.
Kako se jadralci razumete med seboj?Ko smo na regatnem polju, se ne pogledamo. Če bi se začeli tepsti, bi bilo malo kruto, ker smo vsi težki po sto kilogramov. Se tepemo v diskotekah, a ne med seboj. V razredu finn je zelo dobro vzdušje, po vsaki tekmi se vsi skupaj dobimo v baru na proslavljanju in ga izpraznimo.
Čeprav ste jadrali po vsem svetu, ste uspeli dokončati študij.Saj sem študiral 16 let. Začel sem s študijem ekonomije v Mariboru, nato sem se prepisal na menedžment v Koper. Vsako leto sem naredil izpit ali dva. Ko sem imel zlomljeno rebro, poškodovano koleno in težave s hrbtom, sem se učil, da nisem časa vrgel stran.
Kje se vidite po koncu kariere?V Sloveniji imajo številni športi, prednjačijo pa smučarski skoki, svoja središča. Jadralci ga nimamo, zato so prepuščeni staršem in klubom, ki so revni, zato je moj življenjski izziv zgraditi takšno središče za jadranje. Prebijal sem led, kako priti v svetovni vrh, neumno bi bilo, če bi znanje držal le zase. Imamo zelo veliko kakovostnih mladih jadralcev. Na državnem prvenstvu v razredu optimist je 70, 80 otrok. Slovenija si zasluži jadralno središče, saj je pomorska država, ki ima tri olimpijske kolajne, čeprav je njena obala dolga le 46 kilometrov. Za jadranje je dovolj velika.
