Prizadevanja vsakega aktualnega zdravstvenega ministra, da hoče skrajšati čakalne vrste, preprečiti preskakovanje čakalnih vrst in druge nepravilnosti, so bolj kot ne obsojena na neuspeh. Zakaj? Ker smo za (pre)dolge čakalne dobe krivi ne samo izvajalci, ampak navsezadnje tudi uporabniki. Izvajalci bi morda lahko delali več, bolniki pa bi morali manj izkoriščati sistem, ki resnici na ljubo omogoča in obljublja pogosto (pre)več, kot je dejansko sposoben ponuditi. (Pre)dolge čakalne dobe so rakava rana vsakega in ne samo našega zdravstvenega sistema. Posebnost pa je morda v tem, da se krivda za morebitno škodo na zdravju ali celo smrt zaradi predolgih čakalnih dob pri nas, kako simptomatično, kriminalizira in krivdo išče praviloma pri posamezniku – zdravniku. Že vsaj deset let govorimo o posebnem zavarovanju zdravstvenih delavcev za primer škode, povzročene bolnikom pri diagnostiki (tudi zaradi čakalnih dob) in zdravljenju, ko niti bolnikom niti zdravnikom ne bi bilo treba dokazovati krivde ali nedolžnosti na sodiščih. Pa vendar se nič ne spremeni.
Čakalne dobe, pa naj gre za čakalne dobe na preglede, preiskave in načine zdravljenja, vključno z operacijami, so zelo različne in ni mogoče na splošno govoriti o povprečnih čakalnih dobah. Tako ni mogoče enačiti čakalne dobe na primer za operacijo srca ali začetek zdravljenja raka z operacijo golše, kile, žolčnika, katarakte, kolka, krčnih žil itd. Seveda tudi pri teh bolezenskih stanjih lahko hitro iz neurgentnega nastane urgentno stanje, kar mora vedeti vsak zdravnik. Z vso odgovornostjo trdim, da urgenten bolnik ne čaka, res pa je, da imamo celo zdravniki, kaj šele bolniki in njihovi svojci, svojo predstavo o tem, kaj je urgenten primer. Tako imamo ambulante, kjer ni čakalnih dob, in take, kjer je čakalna doba tudi več let, pa tudi tu je treba biti natančen in upoštevati, kdo in s kakšnimi bolezenskimi težavami čaka.
Kaj so razlogi za čakalne vrste
Pomemben, če ne glavni razlog, da imamo tako dolge čakalne dobe, je, da zavarovalnica ne more – in ne da noče, kar se ji pogosto očita – vsega, kar zdravstvo lahko naredi, plačati. Drug pomemben razlog pa je neverjetna razdrobljenost in s tem slaba povezanost med posameznimi izvajalci in je zato mnogo podvajanja pregledov ter preiskav, kar vse generira še dodatno daljše čakalne dobe in večje stroške.
Najprej je treba definirati, kaj je čakalna doba. Ta je čas od trenutka, ko bolnik išče zdravniško pomoč zaradi nekega bolezenskega simptoma ali znaka, do njegove, če je le mogoče, končne ozdravitve. V procesu diagnostike in zdravljenja sodeluje toliko različnih posameznikov in ustanov, da se je čakanju preprosto nemogoče izogniti. Ker je torej končni cilj, torej ozdravitev, pogosto tako dolgotrajen, bolniki ubirajo bližnjice zlasti tako, da prihajajo na urgenco, čeprav ne gre za urgentna stanja. In na urgencah se kažejo vse slabosti našega zdravstva.
Da se da tudi ob omejenih finančnih možnostih delati več in bolje, sem popolnoma prepričan, samo narediti bi morali nekatere organizacijske spremembe oziroma ukrepe, kar pa nam doslej ni vedno in povsod uspelo zaradi različnih vzrokov, ki pa s samo strokovnostjo izvajalcev nimajo nobene neposredne zveze.
Resnici na ljubo je treba povedati, da imamo na nekaterih področjih medicine že povsem natančne podatke o čakalnih dobah. Tako natančno vemo, koliko bolnikov čaka na presaditev organov, kostnega mozga, koliko je bolnikov z že ugotovljenim rakom, ki čakajo na začetek zdravljenja, koliko je nekaterih nevroloških bolezni itd. Ti bolniki so pod stalnim nadzorom posebnih ambulant, ki te bolnike spremljajo, in bolniki se praviloma lahko javijo na pregled kadar koli.
Problem pa so številne druge bolezni in bolezenska stanja, ki jih je veliko, in ti bolniki so prijavljeni ali pa se že kontrolirajo v raznih ustanovah. Ker pa gre pogosto za starejše ljudi z eno ali več spremljajočimi boleznimi, je treba biti pri njih še toliko bolj pozoren in jih sprejeti v postopke diagnostike in zdravljenja čim prej, ker se s predolgim čakanjem poslabša ne samo aktualen problem, ampak tudi njegove druge kronične bolezni. Vzemimo za primer operacijo kolka. Tu gre praviloma za starejše ljudi in ni vseeno, ali dolgo čakajo ali pa so operirani, dokler to še dopušča njihovo splošno zdravstveno stanje.
Kakšne so možne rešitve
Da bi tako stanje izboljšali, je treba vsakega bolnika aktivno (!) spremljati in takoj obravnavati v primeru poslabšanja ali pojava drugih bolezni. Bolnikom s koronarno boleznijo je denimo pogosto treba ponoviti preiskavo, če je čakal več kot šest mesecev, da drugih preiskav niti ne omenjam. Če je predvidena operacija zaklopk, je treba ponoviti ultrazvok najmanj en mesec pred operacijo. Pred operacijo mora bolnika ponovno pregledati »njegov« kardiolog, ne pa kdor koli. Potrebno je ponovno mnenje konzilija, če gre za spremembo indikacije ali prioritete, saj se od tedaj, ko je bila sprejeta indikacija za operacijo, do trenutka, ko je bolnik klican na operativni poseg, marsikaj spremeni. Idealno bi bilo, da bi takoj po operaciji skrb za bolnika zopet prevzel kardiolog, ki ima znanje, izkušnje in preiskavne možnosti za spremljanje bolnikovega stanja. Žal pa je v praksi tako, da zaradi različnih vzrokov ne ravnamo tako. Seveda tak način dela zahteva nekaj dodatnega organizacijskega napora (in denarja), a prihranki, ki bi nastali ob takem načinu dela, daleč presegajo te stroške.
Iz populističnih floskul o odpravi ali skrajšanju čakalnih dob ne bo nič, če ne bo konkretnih rešitev, in edini pravilni način je aktivno spremljanje bolnikov od trenutka, ko pridejo v sistem, ter ob podpori informacijskega sistema, ki je v zdravstvu še preslab. Če bi bil tak, kot je danes možno, se noben bolnik ne bi mogel »izgubiti« iz evidence ali pa da bi nanj preprosto pozabili. Po mojem mnenju je za stanje na področju čakalnih dob najpomembnejši sistem zavarovalništva, in če nam tu uspe nekaj spremeniti, se bodo stvari začele same izboljševati, vloga ministrstva pa je zagotoviti take zakonske okvire, ki bodo ustrezali potrebam bolnikov in našim finančnim možnostim. Pa tudi ni vloga ministrstva, da z raznimi finančnimi injekcijami blaži simptome, ne zdravi pa bolezni.
Navsezadnje pa je treba državnim (namenoma ne govorim javnim) zdravstvenim zavodom pustiti, da delujejo kot gospodarske družbe, ne pa da se država vmešava v njihovo vodenje in upravljanje, vključno z imenovanjem vodstvenega kadra. Vsaka zrela družba postavlja probleme zdravstva med prioritete družbenih dejavnosti, ker brez zdrave družbe ni napredka ali pa pride celo do nazadovanja pri njenem razvoju.
Prim. dr. Marjan Fortuna je zdravnik in publicist.
Daljnogled je rubrika, ki jo v Dnevniku občasno objavljamo na straneh pisem bralcev. V njej domači in tuji strokovnjaki podajajo svoje poglobljeno mnenje ali drugačen pogled na aktualno družbenopolitično dogajanje.
