Znano je, da so nekoč celo v šoli vztrajno zmotno učili, da tudi češplji knjižno pravimo sliva, kot ta sadež imenujejo po vsej nekdanji skupni domovini. Najbrž zato, ker se je sliva v 16. stoletju obdržala v govoru Ljubljane, kjer so na veliko prekupčevali s slivami iz južnoslovanskih dežel. Domača češplja pa je slovenska avtohtona sorta, drobnejša, slastnejša in izrazitejše, bolj temno modre barve od sliv. Slednje so načeloma bolj okrogle in svetlejše, lahko celo rumene in s svetlo notranjostjo. V Brdih, Brkinih in še kje pa se je vse do druge svetovne vojne ohranila kultura lupljenja češpelj. Ne sliv. S posebnimi ukrivljenimi noži piconi so jih najspretnejše luparke vsak dan olupile tudi do 120 kilogramov. Olupljene so posušile in jih za lepo ceno prodajale po vsem svetu. A bolj kot prave češplje so vendarle razširjene slive. Že pred približno 2000 leti naj bi jih gojili okoli Kaspijskega morja, od tam pa so se hitro razširile, stari Rimljani so jih poznali že skoraj 300 vrst. Dandanes največ sliv pridelajo v Rusiji, ZDA, na Kitajskem pa tudi v Romuniji. Slive in češplje so v sorodu z marelicami, breskvami, nektarinami in celo mandeljni.

Receptura recept slive češplje sadje zavitek