Ko si je docentka prevajalstva na ljubljanski filozofski fakulteti Darja Fišer na svojem balkonu v koritih uredila majhne gredice in je njen vrtiček končno zaživel, je kaj hitro ugotovila, da je pridelka preveč. Ker ga ni želela vreči stran, saj je hrane, ki pristane v zabojnikih za smeti, že tako preveč, se je odločila, da ga deli s prijateljicami. Sprva je na izmenjavo zelenjave v svojo dnevno sobo povabila le nekaj prijateljic, a so te besedo hitro razširile med ljubljanske vrtičkarje, tako da je stanovanje Fišerjeve hitro postalo premajhno za vse zelemenjalce. Zato so se najprej preselili v prostore Kulturnega društva Franceta Prešerna, potem pa je projekt Zelemenjava svoj prostor v poletnih mesecih našel v parku Tabor, kjer za živahno dogajanje neprestano skrbi ekipa Prostorož. Minulo soboto so zelemenjalci naredili še korak več, saj so se dogajanju priključili tudi vrtičkarji v dvanajstih slovenskih mestih, in zgodila se je prva vseslovenska Zelemenjava.
»Paradižnik ne raste v trgovini«
»Trudimo se, da je dogodek čim bolj preprost. Pravil imamo v vsakdanjiku že dovolj, zato pri nas velja le eno: ne zamenjujemo za denar. Koliko semen ali sadik želijo v zameno za svoj pridelek, pa se odločijo zelemenjalci sami,« pojasni Fišerjeva. Za njenim hrbtom se je medtem ob z zelenjavo in semeni naloženih mizicah že zbralo lepo število radovednih vrtičkarjev, čeprav se je sobotna Zelemenjava šele dobro začela. Za vse zelemenjalce je kaj hitro zmanjkalo prostora, zato so nekateri svoje pridelke v lesenih zabojčkih razgrnili kar po tleh. »V Ljubljani je priložnosti za vrtičkarstvo dovolj, vse več ljudi se želi zdravo prehranjevati, želijo si biti seznanjeni s tem, od kod njihova hrana prihaja,« razlog za uspeh razkrije pobudnica projekta, ki jo veseli dejstvo, da želijo zelemenjalci k vrtičkarstvu spodbuditi tudi najmlajše generacije: »Zelemenjave se vsakič udeleži veliko otrok, ki vedo, da paradižnik ne raste v trgovini.«
Slovenska semena tudi v Angliji
Ob paradižniku so na mizicah k zamenjavi tokrat vabile predvsem različne buče, slive in nekaj jurčkov, nosnice je dražil vonj po meti, medtem ko so pogledi vrtičkarjev uhajali k bujnim šopom luštreka. Idejo za recept so lahko nemudoma poiskali v kuharicah, prav tako namenjenih izmenjavi. Breda si je zadovoljno ogledovala ličen kozarček domače marmelade. Zanj je odštela dve bučki z domačega vrtička, ki ga je letos najela prvič. »Sem šele začetnica, zato pridelek zraste bolj zaradi sreče kot znanja,« z nasmehom na obrazu pove ljubiteljska vrtičkarica, ki se je Zelemenjave tokrat udeležila drugič: »Ideja medsebojnega druženja in izmenjave zelenjave, ki je sam ne potrebuješ, lahko pa z njo nekomu polepšaš dan, me je navdušila. Svojo zelenjavo skušam zamenjati za dobrote, ki jih sama nimam, a ne pričakujem vedno nekaj v zameno. Z veseljem kaj podarim.«
Zelemenjalci so tako na enem preteklih zelenjavno obarvanih druženj vrečko avtohtonih slovenskih semen podarili mimoidočima angleškima turistoma. »Fotografijo kot dokaz, kako semena uspevajo, smo že prejeli. Nad idejo pa sta bila tako navdušena, da majhna Zelemenjava danes poteka tudi v Angliji, kjer si s prijatelji izmenjujejo semena,« je še povedala Fišerjeva.
