Kadar mladi staknejo glave, se lahko spremeni podoba marsikaterega mesta, razkriva razstava projekta TBI: mladi, mesto in dediščina, ki bo do 25. septembra na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Mednarodna interdisciplinarna urbanistična delavnica v organizaciji Mladinskega centra Idrija in društva Idrija 2020 je dala več kot 60 ustvarjalnih predlogov, kako izboljšati kakovost življenja v Idriji in izkoristiti vse njene potenciale. Mladi iz Kolumbije, Francije, Nemčije, Rusije, Romunije, Srbije in Slovenije so najprej izvedli temeljite sociološke, ekonomske, politične in prostorske analize ter definirali devet ključnih izzivov mesta, nato pa razvili vizijo Idrije v 21. stoletju in predlagali manjše in večje ukrepe za njeno realizacijo.
Še posebno tuji študentje so s seboj prinesli svež in neobremenjen pogled, za ključno specifiko projekta pa se je izkazalo tudi mešanje različnih strok s področja okolja, da bi dobili čim širši pogled na probleme: od arhitekture, sociologije, urbanih študij do marketinga. Predlogi obsegajo drobne iniciative, kakršna je predlog ureditve pešpoti okoli mesta, ki je seveda poseg, ki bi izboljšal kakovost življenja v katerem koli kraju. Številne ideje pa so se naslonile na to, kar je za Idrijo specifično, med drugim na njeno čipkarsko tradicijo. Romunski ulični umetniki bi številne idrijske slepe fasade okrasili s sodobnimi urbanimi poslikavami z motivi bogate lokalne kulturne in tehnične dediščine. Drugi projekt bi grafično podobo čipke iz muzejskih zbirk in trgovinic ponesel na ulico: na prehode za pešce, šolske žičnate ograje, betonske zidove.
Revitalizacija dediščine
Študentje so razvili tudi velike arhitekturne projekte, ki bi temeljito posegli v prostor. Eden takih je po besedah vodje projekta, magistra arhitekture in urbanega planiranja Iztoka Hvale, ideja, ki odgovarja na pomanjkanje stanovanj za mlade v mestu. Iz Idrije se mladi kot iz vseh manjših slovenskih mest pretežno izseljujejo, a se predvsem zaradi velikega industrijskega delodajalca koncerna Kolektor tehnični kader tudi priseljuje, primernih stanovanj zanj pa je malo. Tako je na delavnici študentka arhitekture Taja Dežman razvila v tujini že dobro uveljavljen koncept sobivanja oziroma skupnostne soseske na tipologiji v hrib vkopanih idrijskih hiš, ki bi obsegal stanovanjske enote in skupne javne površine.
Po mnenju Iztoka Hvale je primarni cilj arhitekture, da ustvari oder za življenje, in temu cilju je sledil projekt revitalizacije enega od objektov industrijske dediščine, v katerega bi postavili neke vrste večnamenski skupnostni center, ki bi bil odgovor na v Idriji močno razvito kulturo dela po delu, ki ji v lokalnem dialektu pravijo »sojšna«. Vsi domači delavničarji bi v tako na novo oživljenem, sedaj zapuščenem prostoru dobili prostor za lastne delavnice, v katerih bi lahko svoje znanje delili, vzpostavili bi rezidence, tržnico z lokalno pridelano hrano, kino. »Rudniški objekti imajo svojega duha in radi bi ga ohranili. Idrija je znana po tem, da so ljudje radi sami zase, kar izhaja iz zgodovine in okolja, tak center pa bi omogočil gradnjo skupnosti,« pravi Hvala.
Idrija je sicer majhna, a je razdeljena na tri razmeroma ločene enote, kar je pritegnilo študentko arhitekture Petro Glavič, ki si je zamislila, da bi neprehodno območje osrednjega idrijskega podjetja odprli in ločene dele mesta povezali. »V industrijskem kompleksu bi zasnovali neke vrste koridor, skozi katerega bi se bilo mogoče sprehoditi.« Zanimivo je, da je prav območje, na katerem stoji Kolektorjeva infrastruktura, edino v Idriji, ki ostane svetlo, tudi ko začne sonce zahajati, zaradi česar bi bilo lahko primerno tudi za prostore, v katerih bi se ljudje želeli zadrževati: dvorano, biljardnico, bar. Mlada arhitektka je prepričana, da je zamisel uresničljiva, saj uživa podjetje v Idriji velik ugled in že sedaj deluje družbeno odgovorno.
Od idej k realizaciji
Eno so seveda ideje, nekaj čisto drugega realizacija. Iztok Hvala pravi, da je bil odziv na ideje na občini pozitiven, za zdaj pa z izjemo poletnega kina na lokacijah, ki so vezane na dediščino, nobena ni našla poti v prakso. Morda v prihodnje? Vodja projekta seveda upa, da bo uresničenih zamisli čim več. »Naša ideja je bila predvsem, da prebivalcem mesta pokažemo, da v Idriji ni vse tako dobro, kot se zdi, četudi je splošna kakovost življenja visoka. Pot, po kateri mesto stopa, ni dolgoročna, industrija, kot je sedaj razvita, ne bo večna. Glavno nam je bilo, da razbijemo apatijo in mestu pokažemo, da se da marsikaj izboljšati.«
Župan Idrije Bojan Sever se tega očitno zaveda, saj naj bi Idrija po njegovih besedah na odprtju razstave prešla iz 500-letne tradicije rudarske družbe v industrijsko družbo, ko je nekaj starejših lokalnih mož ugotovilo, da rudarjenje ne bo večno in da bo treba začeti delati kaj novega. Župan je Dnevniku razkril svoje upanje na sinergično delovanje lokalne industrije, za začetek pa v sodelovanju z mladimi načrtuje spremembe strategije trajnostnega razvoja Idrije, ki je napisana do leta 2020.
