Ko je potres leta 1895 razrušil Ljubljano, je ljubljanska mestna oblast načrt regulacije mesta zaupala takrat najuglednejšemu dunajskemu urbanistu Camilu Sitteju. A vest o tej nalogi je hitro dosegla tudi Maksa Fabianija, ki je takrat na Dunaju delal s samim Ottom Wagnerjem, očetom moderne arhitekture. »Fabiani je imel Ljubljano za svoje mesto, imel jo je 'v nogah' iz časov, ko je tukaj hodil na realko, zato je vedel, da lahko pokaže nekaj več,« je prepričan umetnostni zgodovinar Gojko Zupan z ministrstva za kulturo. »Če je Sitte gledal na mesto kot na umetniško kreacijo, je mladi Fabiani gradil na konceptu funkcionalnega mesta, ki bo ustrezalo potrebam njegovih prebivalcev,« pojasnjuje urbanist in dekan ljubljanske fakultete za arhitekturo mag. Peter Gabrijelčič. Mesto na koncu ni prevzelo ne enega ne drugega načrta v celoti, ampak naredilo sintezo, pri čemer je večino potez vendarle posvojilo od Fabianija.
Težko si predstavljamo, kakšna bi bila Ljubljana, če se vse skupaj ne bi izteklo tako, kot se je. Mreže ulic takrat sploh ni bilo, mesto je obsegalo skromno središče pod gradom, malo je pljusknilo še čez reko. Nastajajoče mesto je zato privabljalo ljudi od blizu in daleč, ki so prihajali gledat, kako raste na stotine novih palač. Takrat je bila tako rekoč vsa Ljubljana v dimenzijah današnje Šestice, neki drugi čas naslika Gabrijelčič.
Za poglobitev železnice
Direktorica urbanističnega inštituta dr. Breda Mihelič pravi, da je Fabiani Ljubljano zgradil na konceptu velemesta, ki ga je osvojil v času bivanja na Dunaju, upošteval pa je tudi Sittejev nekoliko bolj romantičen pristop. »Pri pripravi načrta je najprej analiziral morfologijo mesta in označil ključne poteze, predvsem grad in reko. Na grad je orientiral vse ceste in trge, nato pa jih povezal koncentrično okrog griča oziroma Ljubljanice.« Zasnoval je tudi obroč okoli središča, ki ga je Ljubljana sklenila šele pred nekaj leti z izgradnjo Fabianijevega mostu.
Novo linijo je potegnil proti Tivoliju in proti železniški postaji, ki je bila takrat daleč od središča mesta, a Fabiani je vizionarsko opozoril, da jo je nujno prestaviti. Postajo bi najraje pomaknil na vzhod, poglobljeno progo pa višje na sever, tako da bi mesto zaobšla v predoru pod Šišenskim hribom. Fabiani je zaslužen tudi za umestitev trgov, med drugim je preuredil Prešernovega, kar še zdaleč ni preprosto. Kako zamejiti iztek na novo nastalo Miklošičevo, da vizualno ne bi zapeljal v vodo? Kako umestiti že tako sporni spomenik z goloprso muzo, da ne bo dnevna soba mesta postala sama sebi (ali njemu) namen? Odločitev, da ga umakne ob rob, nesporno kaže na njegov prefinjen občutek za prostor, se strinjajo sogovorniki.
Preveč režimski za slovenski okus?
Zakaj torej tako mačehovski odnos do mojstra, ki je zaslužen ne le za podobo Ljubljane, ampak tudi pomembne urbanistične in arhitekturne dosežke v Trstu, na Dunaju, v Opatiji in še marsikje drugje? Vzrok za ambivalenten odnos zagotovo vsaj delno leži v njegovi življenjski poti, ki ga je peljala v samo srčiko monarhije – na položaj osebnega svetovalca prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Gabrijelčič pravi, da je bil Fabiani svojevrsten salonski lev, uglednega stanu in stasa, ki je imel dostop do najvišjih predstavnikov elite. Ljubil je življenje, rad se je družil in znal je promovirati svoje delo. »Dobival je veliko naročil in znal se je obnašati všečno, prisluhniti naročniku. Mogoče je bil celo malo preveč prilagodljiv glede sloga, saj je na koncu črpal iz vsepovsod.« Arhitekt Boris Podrecca pravi, da je Fabiani projektiral hitro in z lahkoto, skorajda je videti, kot bi delal z levo roko. Regulacijski načrti za novo Ljubljano so bili denimo natisnjeni že leta 1899, samo štiri leta po potresu. Sam je bil prepričan, da noben načrt mesta ne more biti popoln, saj je mesto živ organizem, ki se ves čas spreminja. »Dovršenega mesta, razen v trenutku, ko ga gledamo, ni. Vsak organizem nenehno raste, se razvija, popravlja, spreminja,« je zapisal desetletja prej, kot so podobna stališča zavzeli njegovi stanovski kolegi.
Čeprav je najbolj znan kot urbanist in arhitekt – kot prvi na Dunaju je prejel zaslužni doktorat s področja urbanizma –, je bil Fabiani svojevrsten renesančni človek. Ukvarjal se je z risanjem, pisanjem filozofskih in literarnih del, poigraval se je z izumi. V času med vojnama je skiciral kamnite naboje, oklepni tricikel, dušilec iz gume za mitraljez in ob skicah napisal: preučiti! Napraviti je skušal ortopedsko napravo, ki bi ljudem pomagala pri hoji v hribe, in nadgraditi Ikarjeva krila, ki bi delovala po principu insektovih vibracij. Pri slednjem ga je menda podprlo celo italijansko vojaško ministrstvo. Milanskim oblastem naj bi poslal predlog za prezračevanje mesta, a je na žalost ohranjena le kopija pisma s skico distribucijskih cevi, piše v svoji knjigi Vizije prostora Marko Pozzetto. Po ceveh naj bi v mesto dovajali hladen alpski zrak, s čimer bi poletne temperature v središču znižali za deset stopinj.
Mesto brez kipa, znamka z napako
Med najbolj velikopoteznimi je bila njegova zamisel o vodni poti med Donavo in Jadranskim morjem, ki naj bi potekala prek Semmeringa. Kot pojasnjuje Gabrijelčič, je nameraval veliko višinsko razliko premagati s sistemom bazenov, ki bi se polnili in praznili in na takšen način omogočali plovnost. Pozzetto piše, da so zamisel vključili v ekonomski dodatek osimskih sporazumov in leta 1984 je italijansko-jugoslovanska komisija overila in potrdila tehnično in ekonomsko izpeljavo po Fabianijevem predlogu. Po njegovem mnenju to ne bi bila le plovna pot, ampak poseg z globokimi ekonomskimi in političnimi posledicami za tretjino celine. Ob tem je sicer pozabil dodati, pripomni Gabrijelčič, da bi takšen vodotok povsem uničil slovensko vodno bogastvo.
Kljub svoji nenavadnosti in kontroverznosti, ki kulminira v krivični in kasneje preklicani obsodbi za izdajstvo in kolaboracijo z okupatorjem, je bil Fabiani velik um in naravnost sramotno je, da 150. obletnico njegovega rojstva praznujemo v mestu, ki ga je v veliki meri zasnoval, a mu v njem še nismo postavili spomenika, je kritičen Zupan. Namesto tega smo izdali jubilejno znamko, na kateri je stavba, ki sploh ni njegovo delo. »Vedno nekaj najdemo: bodisi je bil preveč meščanski, preveč režimski, preveč kontroverzen. Slovenci preprosto ne znamo gojiti lastne identitete. V ZDA bi iz njegove zgodbe naredili film: dvanajsti od štirinajstih otrok z obrobja skozi Ljubljano pride na Dunaj in se razcveti v svetovalca samega prestolonaslednika. Kakšna zgodba!« Režiser bi pomembno poglavje zagotovo namenil tudi obdobju, ko naj bi v Fabianijevem biroju na Dunaju delal takrat 23-letni Adolf Hitler. Sprejel ga je, kot piše Pozzetto, na podlagi nekega časopisnega članka, brez priporočila, ker se mu je zdel nadobuden in ambiciozen, a je njuno sodelovanje trajalo zelo kratek čas. Fabiani ga je namreč odpustil, ker da je bil trmoglav, hitro je spreminjal stališča pa tudi naredil je menda bolj malo.