Blaž Janc je z 19 leti najmlajši član slovenske reprezentance. V statistiki je imel le dve uradni tekmi za izbrano vrsto. A uvodno tekmo turnirja za tesno zmago v stresnem dvoboju z Egiptom je odigral v slogu izkušenega rutinerja, nabitega s samozavestjo do neba. Z desnega krila je s prefinjenim strelom po tekočem traku rešetal mrežo, da je selektor Egipta Marwan Ragab izgubljal živce, skakal, metal brisače, kričal na igralce, a niso našli rešitve. Janc se niti za trenutek ni ustrašil odgovornosti. Zadnji slovenski napad za zmago je po lepi akciji zaključil z osmim golom iz osmega poskusa. Ko je selektor Veselin Vujović doma pustil Gašperja Marguča in na letalo posedel Janca, so ga spraševali, če je nor. A očitno je imel pravi trenerski občutek, da je v Brazilijo pripeljal pravi biser slovenskega rokometa, ki prehiteva zakonitosti športnega razvoja.
Selektor pohvalil le Janca, Zormana in Bezjaka
Janc kljub sanjski predstavi ni bil evforičen. Ni se trkal po prsih in pripenjal kolajn zaslug za prvi dve točki, ampak je soigralcem čestital za borbenost in zaupanje v svoje sposobnosti do konca dvoboja, da so boljši od tekmeca. »V glavi sem se skušal pripraviti tako, da to niso olimpijske igre, ampak navadna tekma. Selektor nam stalno govori, da so olimpijske igre največji dogodek, na katerem nastopiš. Nekateri garajo vse življenje, pa nikoli ne postanejo olimpijci. Mi smo tukaj, zato je treba iti na glavo, izkoristiti vsako minuto, vsak strel, vsako obrambo. Ekipi kapo dol za prvo pomembno zmago v tekmi, ki je bila polna vzponov in padcev. V napadu je še bilo videti dobro, v obrambi pa se nam nikakor ni uspelo sestaviti,« je bil zgovoren Blaž Janc, ki je na vsej tekmi počival le minuto in 49 sekund. S tribune se je videlo, da je športne gene podedoval po očetu nogometašu in mami telovadki. Čar rokometa je spoznal v krožku v četrtem razredu osnovne šole. Po učni dobi v Radečah in Sevnici je bilo logično, da z vstopom v srednjo šolo kariero nadaljuje v Celju, kjer ga bodo ob nadaljevanju takšnih predstav težko zadržali.
Slovenija je zmago iztrgala le s tremi razpoloženimi igralci. Tudi Vujović je po tekmi ob Jancu pohvalil še Uroša Zormana, ki je z asistencami razigral ekipo, narekoval ritem ter po potrebi povzdignil glas, in Marka Bezjaka, ki je dosegel sedem zadetkov. »Vse ekipe so se odlično pripravile na turnir. V obrambi je bilo preveč lukenj, prevečkrat so nas izigrali ena na ena. Na srečo smo imeli v napadu dovolj rešitev. Z Jancem sva dosegala gole, a jih ne bilo, če preostali ne bi pomagali,« je dejal Marko Bezjak in potrkal na les za srečo, da ne bo imel več težav s poškodovanim gležnjem.
Le šest obramb vratarjev
Svojevrsten podvig je zmagati tekmo le s šestimi obrambami vratarjev. Matevž Skok se je najbolj izkazal v zadnji sekundi, ko se je v slogu nogometnega vratarja vrgel na žogo na robu šestmetrskega prostora tako silovito, da bi pokale kosti, če bi tekmec odreagiral z enako silo. »Padali smo na nekatere trike Egipčanov, a to je tekma, v kateri je bila pomembna le zmaga. Upam, da zaključki ne bodo več tako živčni in bomo vsako tekmo rešili vsaj pet minut pred koncem,« je menil Matevž Skok.
Slovenija bo jutri igrala z Brazilijo, ki je v prvem nastopu v vzdušju, kakršno je običajno na nogometni tekmi na kultnem stadionu Maracana, premagala Poljsko. »Ne glede na pritisk s tribun moramo zaigrati bolje kot z Egiptom. Tudi težavnost tekmecev se dviguje iz tekme v tekmo. Upam, da se bo tudi naša forma. Kar nekaj igralcev mora pokazati več, kot so proti prvaku Afrike. Pričakujem, da bodo začeli igrati bolj pogumno in moško. Izenačenost ekip je velika. To je najmočnejši rokometni turnir v zgodovini olimpijskih iger,« je bil zadovoljen Veselin Vujović. A opazno je bilo, da je kljub zmagi na njegovih ramenih še vedno veliko breme odgovornosti zaradi velikih pričakovanj slovenskih navijačev.
