Po več pripravljalnih sestankih gospodarskih ministrov obeh držav bosta ruski in turški predsednik na jutrišnjem srečanju v Sankt Peterburgu razglasila normalizacijo odnosov med državama. Proces zbliževanja med Moskvo in Ankaro se je začel že pred spodletelim vojaškim udarom v Turčiji, ko je turška diplomacija v vse bolj negotovih regionalnih razmerah začela pospešeno zapirati načete odnose z Izraelom, Rusijo in Egiptom. Spodleteli vojaški puč je zbliževanje Rusije in Turčije zgolj še pospešil.
Predsednika se bosta na srečanju osredotočila predvsem na normalizacijo gospodarskih odnosov in obuditev zastalega geopolitično pomembnega plinovoda Turški tok. Turčija se je za lansko sestrelitev ruskega lovca nad turškim ozemljem že opravičila, družini sestreljenega pilota pa bo izplačana odškodnina. Gospodarska menjava med državama je upadla kar za 40 odstotkov. Ekonomiji obeh držav sta bili močno prizadeti. Ruske gospodarske sankcije so bile uperjene predvsem zoper turške izvoznike kmetijskih proizvodov v Rusijo, prav tako je Kremelj prepovedal čarterske lete v Turčijo, kar je močno udarilo tamkajšnji turistični sektor. Zamrznjen je bil tudi najpomembnejši gospodarsko-energetski projekt med državama, gradnja plinovoda Turški tok. Ta je bil trn v očesu Evropske unije, saj je zmanjševal možnosti, da bi se Bruselj otresel ruske energetske odvisnosti s pomočjo konkurenčnega projekta mreže plinovodov Južnega plinskega koridorja, ki bi plin iz Kaspijskega bazena pripeljali do evropskih porabnikov in pri katerem je nepogrešljiv partner tudi Turčija.
Interes za Turški tok še obstaja
Kljub vsem sektorsko omejenim gospodarskim sankcijam je Turčija ostala med desetimi glavnimi trgovinskimi partnerji Rusije. Odnosi med Rusijo in Turčijo se bodo jutri vrnili v stare tirnice prijateljskega sodelovanja. Ponovno bodo vzpostavljene čarterske povezave med državama, kar utegne blagodejno vplivati na turško turistično industrijo, ki po nizu terorističnih napadov in spodletelem vojaškem puču beleži več kot 40-odstotni upad nočitev. Predsednika se bosta dogovorila tudi o postopni odpravi gospodarskih sankcij, odpravi vizumskih omejitev in ustanovitvi mešanega rusko-turškega investicijskega sklada, ki bo spodbujal naložbe v obeh državah.
Najbolj pozorno pa bo EU spremljala morebitne dogovore o ponovni obuditvi plinovoda Turški tok. Sprva je bilo predvideno, da bi plinovod od ruskih črnomorskih obal do Turčije po dnu morja pripeljali s štirimi cevmi s skupno kapaciteto 64 milijonov kubičnih metrov letnega pretoka. Vendar so zaradi upadlih cen plina na svetovnih trgih in sporov glede ruskega diskonta turškemu energetskemu gigantu Botas dogovori o Turškem toku zastali že pred zaostritvijo meddržavnih odnosov. Zdaj je aktualna gradnja zgolj še dveh cevi s skupno kapaciteto pretoka 32 milijonov kubičnih metrov zemeljskega plina letno. Pretok ene cevi bi bil namenjen turškim energetskim potrebam, plin iz druge cevi pa bi bil namenjen izvozu v EU, s čimer bi Turčija zgolj še utrdila svoj geopolitični položaj do Bruslja kot pomembne energetske tranzitne države.
Sirija je lakmusov test
Od mednarodnopolitičnih vprašanj bo na pogovorih med Putinom in Erdoganom dominirala zgolj ena tema – sirska državljanska vojna. Turčija je nezadovoljna, da Rusija sodeluje s kurdskimi zaščitnimi milicami YPG v Siriji. Hkrati se njuni pogledi glede prihodnosti Bašarja Al Asada za zdaj še zmeraj razlikujejo. Ker je turški premier Binali Yildirim po spodletelem puču nakazal, da je Turčija pripravljena izboljšati svoje odnose z vsemi sosedami, se postavlja vprašanje, do kod bo nova, bolj pragmatična zunanja politika Erdogana segla glede Sirije.
Prav morebitna zbliževanja stališč Rusije in Turčije glede usode Alepa, podpore YPG in prihodnosti Asadovega režima utegnejo postati tisti lakmusov test, ali se članica Nata z drugo najmočnejšo vojsko v zavezništvu in kandidatka z najdaljšim stažem v čakalnici za članstvo v EU s pomočjo zbliževanja z Rusijo dejansko začenja odmikati od Zahoda. Ker največ neposrednih tujih naložb v Turčijo prihaja prav iz EU, osemindvajseterica pa je daleč najpomembnejši trgovinski partner Turčije, je popoln odmik Ankare od Zahoda nepredstavljiv.
Pred Erdoganovim obiskom pri Putinu sta Evropska unija in ZDA Turčiji pošiljali »pomirjujoče signale«. Načelnik ameriškega generalštaba Joseph Dunford se je zavzel za nadaljevanje dobrega sodelovanja s Turčijo, čeprav so ameriško-turški odnosi napeti zaradi turške zahteve po izročitvi v izgnanstvu živečega klerika Fethullaha Gülena, ki mu Ankara pripisuje odgovornost za poskus vojaškega puča. Predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker se je izrekel proti prekinitvi pristopnih pogajanj, saj bi to bila največja zunanjepolitična napaka EU.
