Na robu Češče vasi, le lučaj iz Novega mesta, stoji najbrž ena najtišjih živalskih farm daleč naokoli. Na njej ni hrupa in smradu, s poljske ceste je videti le veliko njivo, ograjeno s pločevinasto ograjo, in na njej gredice z zasajeno nekakšno repico, blitvo, radičem, tu in tam se dviga še kakšna sončnica. Toda med zelenjavo na dvignjenih gredicah s tako rahlo zemljo, da bi jo zavidal marsikateri vrtičkar, še kako vrvi od življenja. Zlasti proti večeru ali zgodaj zjutraj na plan prileze na tisoče slamnatih vrtnih polžev (Helix apsersa muller), ki sta jih letos začeli gojiti družini Ajdišek in Makše.
»Doma smo že pred leti razmišljali o polžereji, a nismo imeli dovolj zemlje. Lansko poletje pa sem se pogovarjal s prijateljem Romanom Makšetom, ki mi je govoril, kje vse ima njive, ki jih daje v najem. Predlagal sem mu, zakaj ne bi začela gojiti polže. In tako se je začelo,« pripoveduje Sebastijan Ajdišek.
Kljub ograji kakšen polž še vedno uide
Najprej je bilo treba postaviti 280 lesenih stebrov okrog 70 arov velikega zemljišča in ga obdati s pločevinasto ograjo, ki so jo vkopali kakšnih 30 centimetrov globoko v zemljo. »Da ne bi kakšen polž ušel z njive in da preprečimo dostop mišim in drugim škodljivcem. No, kljub ograji še vedno kakšen uide.« Postavitev obore jima je vzela vso zimo. Vmes je bilo treba, seveda z vsemi potrebnimi dovoljenji, speljati še vodo iz Krke za namakanje, nato še temeljito preorati njivo, kajti, kot razloži Ajdišek, zemlja mora biti zelo rahla, da lahko polži v njej prezimijo in odlagajo jajčeca.
Potem ko je na osmih gredicah, dolgih 45 metrov in širokih dobre tri metre ter obdanimi s finimi mrežami, zrasla posejana zelenjava, so junija vanje vložili matično »čredo« 23.000 polžev, ki so jih pripeljali iz Italije, z vsemi potrebnimi certifikati tamkajšnjega inštituta Cherasco. Matično čredo bodo pobirali jeseni. Koliko jih bo, pa je težko napovedati, pravi Ajdišek. »Nekaj jih bodo zagotovo pojedle miši, nekaj jih bo požgalo sonce. Je pa že zdaj polno mladih polžkov, ki se bodo pred zimo vkopali v zemljo in tam prezimili.« Da jima »letine« ne bi uspelo prodati, Ajdiška in Makšeta ne skrbi, saj je na evropskem kulinaričnem trgu povpraševanje izjemno. Največ jih pojedo v Španiji, Italiji, na Portugalskem. »V Italiji se cena za kilogram, to je 80 do 90 polžev, giblje med 4,5 in 5,5 evra, medtem ko v Sloveniji doseže tudi okrog 20 evrov za kilogram,« pravita.
Popolnoma biološka reja
Zgodaj spomladi bodo na drugem delu njive uredili še dvanajst dodatnih gredic, in ko bo zelenjava visoka kakšnih petnajst centimetrov, bodo del polžev preselili tja. Tako bo ena gredica namenjena reprodukciji, druga pa pitanju. »Gre za povsem biološko, čisto rejo, brez nekih dodatkov, strupov ali česa podobnega. To je italijanski način gojenja, medtem ko pri francoskem polže gojijo v šotorih oziroma zaprtih prostorih in jih hranijo z briketi.«
Začetna investicija je bila okrog 17.000 evrov, od tega so za polže odšteli 5300 evrov. Veliko dela so opravili sami, sicer bi bilo treba odšteti še precej več. Tudi dela je največ na samem začetku, ko je treba pripraviti teren, saj še nisi vešč ritma, vsak dan je treba polže tudi pobirati z mreže in ograje. Pri tem radi sodelujejo otroci, ki polžke zelo previdno vrnejo med zelenje. Vsakih štirinajst dni je treba zelenjavo tudi pokositi, da se omladi, pa tu in tam dodajati kalcijev karbonat, da so polžje hiške bolj čvrste.
Polži tudi v zdravilne namene
Slamnati vrtni polž je obojespolnik. Petnajst do dvajset dni po parjenju v zemljo odloži 80 do 100 jajčec, in to trikrat do štirikrat na leto. »Septembra, ko zelenjave na gredicah ne bo več, jim bomo dajali korenje, pa kakšne buče, kumare, paradižnik. Ampak če pojedo preveč korenja, postanejo rumenkasti. Če pa so, denimo, v gredici dišavnice, bo polž tako tudi dišal. Sam po sebi namreč nima izrazitega okusa.«
Kot pripoveduje Ajdišek, smo nekje do sredine 80. let polže pri nas na veliko nabirali v naravi, dokler jih nismo zakonsko zaščitili. »Moj cilj je, da bi se tudi pri nas polži večkrat znašli na krožnikih, kot so nekoč že se. Že Vodnik je denimo pisal kuharske recepte, kako pripraviti polže.« Najbolj običajna je priprava na burgundski način, to je s česnovim zeliščnim maslom, nekateri jih pripravljajo tudi v golažu, na picah in podobno. »Je pa to zelo hranilno in precej manj pokvarljivo meso kot kakšno drugo,« pravi Makše in doda, da polž ni le hrana, izjemno zdravilna naj bi bila polžja slina, uporabljajo jo v kozmetiki, zdravilstvu.
