Trideset let zasebnih in poklicnih potepanj je zdaj obrodilo knjižico Polži in školjke iz Jadranskega morja, ki je izšla kot tematska številka revije Življenje in tehnika, a je dobila vezavo tudi v trdih platnicah. V njej predstavljata 120 vrst morskih polžev in 60 vrst školjk. K izdaji je pristopil Prirodoslovni muzej Slovenije, kjer je Jeršek zaposlen kot muzejski svetovalec in skrbi za mineraloško zbirko kustodiata za geologijo.

Od dinozavrov do plenilskih polžev

Polži in školjke so na zemlji že več kot sto milijonov let, torej so živeli že v času dinozavrov, skozi evolucijo pa so se prilagodili najrazličnejšim življenjskim okoljem. Jadransko morje je relativno mlado morje, je nekakšen zaliv Sredozemskega morja, in v času poledenitev je severni del morja segal zgolj do Zadra na hrvaški strani. Danes je ta del morja zaradi številnih rečnih dotokov manj slan kot Sredozemlje, ima tudi višjo bibavico in več svetlobe.

Vse to vpliva na današnje polžke in školjke, ki jih na obalo prinašajo valovi in plimovanje. Med polži iz Jadranskega morja, ki ni del globalnega pretakanja svetovnega morja, najdemo tudi vrste, prispele od drugod, denimo skozi Sueški prekop, kjer se je očitno stopila naravna pregrada iz soli. Eden takšnih polžev prišlekov je tako imenovana priseljena rapana, ki sodi v družino volekov in velja za zelo agresivno. Posebnost iz Rdečega morja so tudi nekatere porcelanke, ki jih še pred desetletjem v Jadranskem morju ni bilo.

Kjer je več svetlobe, je tudi več hrane, zato se školjke in polži tam najraje zadržujejo. Najdemo jih tudi zelo globoko, zarite v morsko dno. Sodec, eden največjih polžev v Jadranu, živi celo na sto metrih morske globine in je pravi plenilec. Si predstavljate, da pregovorno počasni polž krvoločno napade hitro ribo in jo pohrusta? Drugače pa se polža ne da vedno pohrustati. Navadna latvica nima le krepkega oklepa, ampak v strgači premore 1920 zob, in sicer v vsaki od 160 vrst po 12 zob, in to naj bi bil najtrši naravni material, ki ga proizvedejo živi organizmi, trdijo znanstveniki. Razlog je v zelo drobnih vlaknih minerala goethita, zaradi česar zob prenese tlak do 4,9 Gpa.

Enkrat za nakit, drugič za v lonec

V raznobarvnih školjkah in polžjih hišicah so že naši predniki videli estetsko vrednost in jih uporabljali za izdelavo nakita. Tako školjke kot polži za gradnjo svojega domka proizvajajo podoben material: pretežno gre za kalcijev karbonat, ta pa je kot mineral lahko kalcit in aragonit. Nekatere vrste školjk imajo na notranji strani tudi plast biserovine, iz česar potem nastajajo biseri. Zato ne čudi, da so velikega leščurja zaradi pretiranega izlova že zavarovali. Njegove bisusne oziroma pritrjevalne niti so nekoč uporabljali celo za izdelavo rokavic, šalov in nogavic. Bisere najdemo tudi v užitni klapavici, pogosti školjki v kulinariki, zato odslej previdneje in bolj radovedno v ugriz školjkinega mesa.

Posebnosti v čarobnem svetu školjk in polžev je še mnogo. Nekatere školjke so se denimo prilagodile tako, da s stiskanjem lupin iztiskajo vodo in na tak način plavajo, druge so razvile očem podobne organe, ki so občutljivi za svetlobo. Nekatere si dom ustvarijo na kamnini, denimo ostrige, nekatere pa v njej, kot morski datelj, ki kar pet let raste en centimeter. So pa tudi školjke, ki si domovanje ustvarijo v lesu in celo v premogu.

Najstarejšo zbirko školjk in polžev pri nas hranijo v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Pet tisoč primerkov kohnilij je leta 1831 muzeju poklonil grof Franc Jožef Hanibal Hohenwart, v depoju pa je še ena velika zbirka s 70.000 enotami, ki jo je podaril France Velkovrh. V Piranu imamo celo Muzej školjk, ki hrani 4000 različnih primerkov. Najbolj ponosni so na orjaško zevo, predstavnico največje vrste školjk na svetu, ki zraste do poldrugega metra. Školjke pri nas najdemo celo v občinskem grbu Mirne na Dolenjskem, vendar gre v tem primeru očitno za sladkovodne školjke, pravijo poznavalci.