17. januar 1995 je bil dan, ki si ga bodo Japonci dobro zapomnili. V potresu 8 stopnje po Richterju na območju Kobeja je namreč življenje izgubilo 6343 ljudi, kar 100.000 objektov pa je bilo porušenih. Na območju potresa stoji most Akaši-Kaikjo, ki velja za najdaljši viseči most na svetu. Potres ga je sicer malce zamajal (stebri so bili že zgrajeni, nosilni kabli pa položeni) in razdaljo med nosilnima stolpoma podaljšal za en meter, kar pa je le potrdilo napovedi inženirjev, ki so ga zasnovali, da lahko preživi potres z magnitudo 8,5 in vetrove, ki pihajo s hitrostjo do 286 kilometrov na uro. Nič čudnega, saj leži na območju, na katerem so tajfuni pogosti, cunami mogoč.
Preden so se lotili gradnje mostu s stolpoma (oziroma pilonoma), ki sta visoka 283 metrov (kar je le malce manj od Eifflovega stolpa v Parizu), so prevoz potnikov in blaga med mestoma Kobe in Ivaja opravljali trajekti. Zaradi močnih neviht je bila plovba nevarna, ko pa sta se leta 1955 potopila dva trajekta in je umrlo 168 ljudi, je glasna in ogorčena javnost prepričala japonsko vlado, da se loti projekta gradnje visečega mostu.
Porabili so 4 milijarde evrov
Z gradnjo so začeli maja 1988, deset let kasneje pa ga predali uporabi. Porabili so kar štiri milijarde evrov (500 milijard jenov), ali prevedeno 40 odstotkov slovenskega letnega proračuna. Stroške gradnje mostu pa še danes pokriva cestnina. »Ker most leži na območju tajfunov in deževnega vremena, je velik problem korozija, saj je struktura jeklena. Zato imamo posebne robote na daljinsko upravljanje, ki pregledujejo strukturo in sproti odpravijo korozijo. Nosilni kabli so tako močni, da bi zdržali težo 90 niagarskih mostov (op. p., stal je med letoma 1855 in 1897 ter bil dolg 251 metrov). Vsak kabel ima premer enega metra, v njem pa je na tisoče majhnih žic. Kabel tehta 25.000 ton in vključuje toliko žic, da bi z njimi lahko sedemkrat obkrožili svet,« je nekaj zanimivosti o mostu povedal inženir Alan Burden. Pri gradnji so sicer porabili 300.000 kilometrov žice, točen premer kabla je 112 centimetrov in vsebuje 36.830 žic, most pa se lahko podnevi zaradi segrevanja raztegne do dva metra.
Velik izziv med gradnjo je bila seveda dolžina mostu. Celoten most je sicer dolg 3991 metrov, razpon med nosilnima pilonoma je 1991, med preostalima dvema pa po 960 metrov. S povečevanjem dolžine se seveda povečuje višina pilona in to premo sorazmerno. Dvakrat daljši most potrebuje dvakrat višji pilon. V prvih načrtih je bilo predvideno, da bodo del mostu tudi železniški tiri, načrtovani razpon pa naj bi bil največ 1500 metrov. Nato pa so ga v 70. letih povečali na 1780 metrov. Današnji razpon so določili leta 1985, ta dolžina pa je za 41 odstotkov prekašala do tedaj rekordni most Humber v Veliki Britaniji (1410 m). Namesto železnice so se odločili za šest prometnih pasov, po tri v vsako smer. Čez most dnevno pelje 23.000 vozil.
Model je bil dolg 40 metrov
Japonski oblikovalci in inženirji so svoje zamisli testirali tako, da so izdelali kompleksne modele in jih nato nadgrajevali s pomočjo ogromnega vetrovnega tunela. Najdaljši model je bil dolg 40 metrov, se pravi zasnovan v razmerju 1 : 100, izziv pa je bilo narediti most, ki bo kos potresu, tajfunu in cunamiju, hkrati pa bo tudi že na prvi pogled všečen. »S pomočjo vetrovnega tunela je bilo delo inženirjev olajšano, ključ pa je bilo najti obliko, ki bo kljubovala sunkom vetra,« je dejal Alan Burden. Prav veter je namreč lahko mostu velik sovražnik. »Aerodinamična nestabilnosti je povezana z obliko mostu, ki posledično ne sme biti raven, temveč mora biti ob strani oblikovan tako, da gre tok vetra nad in pod cestiščem,« je opozoril inženir Peter Sluszka in spomnil na most Tacoma Narrows v bližini Washingtona. Zgradili so ga leta 1940, vozna površina je ob hitrosti vetra vsega 67 km/h začela nihati močneje, prišla v resonanco, viseči most pa se je porušil. Tudi pilona sta zato zasnovana tako, da blažita nihanja, do katerih prihaja v slabem vremenu. Vsak izmed pilonov je sicer napolnjen s kar 265.000 kubičnimi metri betona, izdelati pa so morali takšnega, ki ne spremeni svoje karakteristike, ko pride v stik s slano vodo. Globina morja na območju mostu je sicer 110 metrov, moč podvodnih tokov pa 4,5 metra na sekundo. Ker je višina med morsko gladino in cestiščem 65 metrov, ladijski prevoz pod mostom poteka nemoteno.
Zanimivo, da je med zahtevno gradnjo na veliki višini prišlo le do nekaj nesreč, ki pa niso zahtevale smrtnih žrtev, le šest ljudi je bilo ranjenih, kar gradnjo tega mostu uvršča med zgodovinsko najvarnejše. Most je sicer dobro viden od daleč, saj je osvetljen s kar 1737 lučmi, večina jih je na glavnih kablih in svetijo v rdeči, zeleni in modri barvi. Sodobna tehnologija s pomočjo računalnika omogoča številne barvne kombinacije za različne priložnosti, kot so državni in krajevni prazniki, spominski dnevi in proslave. Uporabljajo lahko 28 vzorcev. In prihodnost? Na Japonskem že razmišljajo o gradnji še daljšega visečega mosta, katerega dolžina bi bila 2400 metrov, stroški pa naj bi se povzpeli nad pet milijard evrov. Kdaj in kje naj bi z gradnjo začeli, še ostaja skrivnost.
