Na cestah po vsem svetu vozi približno 600 milijonov avtomobilov, za volanskim obročem pa so tudi ljudje, ki so neprevidni, pijani ali preprosto neumni. Tudi zato ni čudno, da se v prometnih nesrečah vsako leto smrtno ponesreči kar dober milijon zemljanov. In to kljub temu, da so vozila vsako leto pametnejša in občutno varnejša. Proizvajalci kar tekmujejo med seboj, kdo bo predstavil varnejše vozilo, ki v primeru nesreče pomaga tako objestnim kot previdnejšim, a osnova varnosti je enaka kot leta 1959, ko se je Šved Nils Bohlin podpisal pod tritočkovni varnostni pas. Ta še danes velja za avtomobilski dodatek, ki je največ prispeval k večji varnosti na cestah in doslej rešil že več kot milijon življenj.

Patent tritočkovnega pasu je eden od osmih najpomembnejših v zgodovini človeštva, ideja za varnostni pas pa ima že dolgo brado. Že na začetku 19. stoletja ga je pri svojem pionirskem letalu uporabljal Anglež George Cayley, v avtomobilski industriji pa ga je prvič leta 1949 predstavilo ameriško podjetje Nash, a brez večjega zanimanja javnosti, zato je bil na voljo opcijsko. Za nameček se je položaj zapenjanja na trebuhu izkazal za nevarnega, v nesrečah so nastajale hude poškodbe notranjih organov. Večina pa se sploh ni pripenjala, izjema so bili dirkači.

Govorice o obglavljenih potnikih

Ko je v prometni nesreči življenje izgubil njegov bližnji sorodnik, se je predsednik uprave Volva Gunnar Engellau odločil, da je potreben korak naprej. Rešitev je videl v nadarjenem inženirju (ponudil mu je položaj vodje oddelka za varnost), ki je pri Saabu za potrebe pilotov razvijal katapultni sedež in nekatere druge varnostne sisteme, med njimi štiritočkovni pas, za katerega pa je Bohlin vedel, da ni primeren za uporabo v avtomobilu. »Piloti, s katerimi sem sodeloval, so z navdušenjem sprejeli vsako inovacijo, ki bi jim v primeru nesreče povečala možnost preživetja, toda potniki v avtomobilih so drugačni, saj si želijo predvsem udobja,« je izumitelj dejal leta 1958, ko so ga povabili k Volvu. Od ideje do izvedbe je nato minilo vsega eno leto, nov varnostni pas pa je zagotavljal varnost tako na zgornjem kot spodnjem delu telesa. »Ključno je bilo najti rešitev, ki bo preprosta in učinkovita,« je še dejal Bohlin in zbranim ob predstavitvi pokazal, da je za pripenjanje dovolj ena sama roka. Varnostni pas je pri Volvu postal serijski, najprej pri modelih amazon in PV544.

Toda čeprav je leta 1966 analiza 28.000 prometnih nesreč pokazala, da tritočkovni varnostni pas pripetim do hitrosti 80 kilometrov na uro v primeru nesreče zagotavlja preživetje, nepripeti pa lahko utrpijo smrtne poškodbe, so se v avtomobilski industriji začele pojavljati govorice, da položaj varnostnega pasu tako blizu vratu ob nesreči povečuje možnost, da bo potnik obglavljen. »Zato smo začeli svetovno turnejo, na kateri smo s pomočjo kaskaderjev nazorno predstavili delovanje varnostnega pasu ob nesreči, toda trajalo je kar nekaj let, da smo splošno javnost in tudi nekatere vlade prepričali, da gre za tehnologijo, ki ima pozitivne učinke na varnost, kar se je nato potrdilo v 70. in 80. letih,« je dejal Thomas Broberg iz Volvovega varnostnega centra. Danes so vozila varnejša kot kadar koli prej, proizvajalci pa so naredili fantastične izboljšave, saj so povečali trdnost varnostne celice, svoje pa so dodale tudi varnostne blazine. Vse skupaj so zasnovali okoli varnostnega pasu, ki še vedno ostaja osnova prometne varnosti, saj v prometni nesreči za približno polovico zmanjša možnost poškodb ali smrti.

Patenta konkurentom niso zaračunali

Volvo bi zavoljo patenta pod številko 3,043,625 lahko služil mastne denarce, a jim je bila varnost ljudi pomembnejša, zato zanj drugim proizvajalcem niso zaračunali niti ene krone. Je pa trajalo kar nekaj let, preden je varnostni pas postal del serijske opreme. Leta 1963 so ga začeli vgrajevati v saabe, kar je še povečalo ugled švedskih proizvajalcev na področju varnosti – danes si je Volvo zadal cilj, da se v njihovih avtomobilih od leta 2020 ne bo nihče več smrtno ponesrečil –, enajst let kasneje tudi v cadillace. Zanimivo, da se onkraj luže danes pripenja le 80 odstotkov voznikov, zaradi neuporabe pasu pa življenje izgubi okoli 10.000 Američanov na leto.

Nekaj akademikov danes trdi, da pripenjanje z varnostnim pasom prepričuje voznike, da lahko vozijo hitreje, zaradi česar se je povišalo število poškodb in smrtnih žrtev pri pešcih in kolesarjih. Glasen je raziskovalec z londonske univerze John Adams, ki pravi, da večletna statistika v 18 državah, kjer je pripenjanje zakonsko obvezno, kaže, da število žrtev v prometu ni ravno nizko in se celo rahlo zvišuje. »Predstavljajte si umetnika na trapezu ali plezalca. Če ju opremimo s čelado, pomožnimi vrvmi ali čim podobnim, se počutita varneje in izvajata prvine, ki jih sicer ne bi. Podobno je pri vožnji s pripetim varnostnim pasom – zaradi drznejše in nevarne vožnje je končni rezultat pripenjanja lahko nasproten od želenega, saj je žrtev celo več,« še dodaja Adams.

In prihodnost pasu v avtomobilih? Nadgrajeni štiri- ali celo pettočkovni varnostni pas. Ali kot je dejal eden izmed prometnih strokovnjakov: »V vsakem avtomobilu je delček Nilsa Bohlina.« Tudi po njegovi smrti leta 2002. Da bi na cesto zapeljal avto brez varnostnega pasu, se danes zdi neverjetno. Bohlina pa so za izum še za časa življenja nagradili, saj je dobil mesto v hiši slavnih.