Bixiga 70: Občinstvo želimo pripeljati do katarze

Brazilska glasbena dediščina v celoti, reggae, kanček psihedelije, dub, afro vplivi, elektronika, hip hop in seveda jazz ter funk plešejo in dihajo enovito in združeno v tej enkratni glasbi, ki kljub odsotnosti besedil komunicira s poslušalcem na več ravneh. Na krilih uspeha tretjega albuma, ki ga je objavila ljubljansko-nemška založba Glitterbeat, so letos pristali na Lentu, ki jih je ujel v idealnem trenutku, ko so se bendu začela odpirati vrata do najbolj čislanih svetovnih odrov. Po strastnem, ekstatičnem nastopu sta se vabilu na pogovor odzvala saksofonist Cuca Ferreira in kitarist Cris Scabello.

Ferreira: Včasih sem jo. Odkar sem ugotovil, da je vse zelo povezano, pa nič več. Vsi vplivi v glasbi se združujejo. Je glasba, ki jo imam rad, in glasba, ki mi ni všeč.

Scabello: Ne kategoriziramo glasbe, saj kategorije glasbi postavljajo omejitve. Mi ne maramo omejitev in si jih pri glasbi ne delamo. Želimo, da je naša glasba svobodna.

Scabello: Na začetku so nas opisovali kot afro beat, ampak menimo, da so naši afro gruvi bolj afrobrazilski kot afro gruvi.

Ferreira: Tudi po svetu nas opisujejo kot brazilski afro beat bend, kar nas ne moti, saj poenostavi predstavitev naše glasbe za tiste, ki nas še ne poznajo. Ni pa to glasbena vizija, ki jo imamo, ko ustvarjamo.

Scabello: Na začetku smo sicer poskušali igrati afro ritme, vendar smo hitro dojeli, da je veliko bolj zanimivo, če naši domišljiji pustimo prosto pot, kot če poskušamo oponašati afro ritme, česar tako ali tako niti ne bi mogli zares igrati, saj nismo iz Afrike. Naša glasba sicer prihaja iz naših korenin, ki pa so afrobrazilske.

Ferreira: Vsa brazilska glasba ima korenine v afriški glasbi. Vsa glasba, ki nastaja v Braziliji, veliko dolguje šestim milijonom sužnjev, ki so pred stoletji prišli v državo. Vse, od sambe do bosse nove, ima neke afriške korenine. Gilberto Gil, ki je eden naših vzornikov, dela tovrstno mešanico že dobrih štirideset, če ne petdeset let.

Ferreira: Os Mutantes so nam všeč, toda oni so igrali neke vrste brazilski rock. Umetniški pristop tropicalistov nam je zelo blizu – različne vplive združiti in povezati na samosvoj način, iz starega narediti nekaj novega. To je naš način razmišljanja. Na ta način smo celo del tropicalistov. Ta duh je zelo živ v sodobni brazilski glasbi.

Scabello: To je posledica našega trdega dela in dejstva, da že šest let vadimo vsaj enkrat na teden.

Ferreira: Ko pripravljamo ploščo, se zaklenemo v studio tudi za osem ur na dan. Smo bolj delavni od večine drugih skupin v Braziliji. Sicer pa je vsak med nami imel od deset do petnajst let izkušenj, še preden je skupina Bixiga 70 nastala. Nekateri člani so tudi že igrali skupaj. Obstajala je povezava med nami. Vsak je k bendu pristopil z veliko idejami, ki jih je želel uresničiti. Osnovna ideja je bila, da naredimo instrumentalno zasedbo, torej brez pevca, pa tudi brez vodje, ki mu je treba slediti, skupino, v kateri vsak član lahko izrazi svoje ideje, in skupino, v kateri lahko vsak odloča, kaj gre v glasbo in kaj ne.

Scabello: Vsi imamo svobodo in pravico, da odločamo o glasbi, ki jo igramo, in o potezah, ki jih delamo kot bend. Naš način dela in odločanja je horizontalen in demokratičen. Vsak v deseterici je enako pomemben del celote.

Ferreira: Od prvega dne do danes smo v skupini isti ljudje. Sčasoma smo med seboj razvili glasbeno intimnost, kar se nam čedalje bolj pozna, saj postajamo vse bolj homogeni.

Ferreira: Preizkusili smo različne pristope. Ko smo začeli, je nekdo med nami prišel s predlogom melodije, ki smo jo nato skupaj razvili. Zdaj vse delamo bolj kolektivno. Na prvem albumu smo denimo napisali ime avtorja skladbe, na drugem albumu smo zapisali ime tistega, ki je začel pesem, in smo zraven pripisali skupino, saj smo izvirno idejo skupaj razvili v nekaj večjega. Na aktualnem tretjem albumu smo vse iz nule naredili kot bend, zato je kot avtor vse glasbe podpisana skupina.

Ferreira: Ne. Tega pri nas ni. Tako smo se odločili prvega dne.

Scabello: Vsi smo imeli izkušnje iz številnih drugih skupin in vedeli smo, da organizacija, v kateri ima ena oseba v rokah vse niti, ni posebej dobra za samo glasbo in za ustvarjanje. Iskali smo neko drugo obliko organizacije, ki je bolj izvirna, bolj demokratična in s tem tudi boj primerna za nas.

Ferreira: Vsekakor. Mi si tudi želimo, da ljudje to razumejo kot politično držo. Smo neodvisni. Nismo vezani niti na veliko založbo. Naša založba je tu v Evropi.

Ferreira: Ja, v Sloveniji, in po zaslugi njihovega fenomenalnega dela pri promociji našega albuma smo danes tu. Znotraj skupine se odločamo kolektivno. To je v Braziliji še posebej dandanes pomembna drža. Glede na to, da nimamo besedil, se trudimo biti politični na druge načine – včasih skozi razmišljanja, ki jih predstavljamo v pogovorih, včasih skozi način, kako vodimo samo zasedbo. Naš prvi izziv je bil, kako doseči raven, da kot desetčlanska skupina sploh lahko preživimo. Mnogi drugi glasbeniki so se nam zahvalili, da smo jim pokazali, da tudi desetčlanska zasedba lahko preživi.

Scabello: Bixiga smo nekako odprli pot mnogim drugim skupinam. Začeli smo nekaj dobrega. Naša dejanja so bolj pomembna od same glasbe. Zanetili smo iskrico, ki je prepričala druge glasbenike, da lahko naredijo svoje skupine.

Ferreira: Zelo smo vezani na Sao Paulo, ki ima trenutno najbolj živahno sceno v Braziliji. Glasbeniki in umetniki iz vseh krajev države se selijo v Sao Paulo, saj mesto umetnikom ponuja veliko možnosti.

Ferreira: Veliko več. Rio je dober za velike zvezdnike. Za glasbenike, ki so bližje neodvisni sceni in igrajo glasbo, ki jo lahko opredelimo kot alternativno, je Sao Paulo veliko primernejši. Celo Resife na severovzhodu države je v tem kontekstu pomembnejši od Ria, kjer glasbeniki z alternativnim slogom zelo težko najdejo prostor za nastope. Bixiga 70 smo zelo povezani s sceno v Sao Paulu. Blizu smo si z nekaterimi drugimi glasbeniki, ki pridobivajo vse več prepoznavnosti, denimo Tulipa Ruiz, Criolo, Metá Metá.

Ferreira: Morda za spoznanje, ampak ne bistveno. Še vedno je zelo drago mesto. Država je v groznem ekonomskem položaju.

Ferreira: Ljudje so frustrirani. V devetdesetih letih in okrog leta 2000 smo imeli lepo obdobje, ko je država resnično napredovala. Ljudje so se dvigali iz revščine. V zadnjih letih nazadujemo tako gospodarsko kot politično. Nismo si predstavljali, da se bo obrnilo v nasprotno smer. Mislili smo si, da je prišel čas, da Brazilija napreduje kot država in kot družba. Zato je zdaj prisoten občutek frustracije.

Ferreira: Ja. To še posebej opažamo na nastopih v tujini. V Sao Paulu je to težko videti, saj nas je večina tistih, ki pridejo na naše koncerte, že velikokrat videla in vedo, kaj lahko pričakujejo. Še posebej uživamo takrat, ko igramo v krajih, kjer prej nismo, zlasti zunaj Brazilije. Nismo si predstavljali, da bomo kdaj igrali v Sloveniji. Za nas je vsako srečanje z novim občinstvom izziv. Kako se bo odzvalo na našo glasbo? Glede tega je dobro, da nimamo besedil in da se ne zanašamo na to, kako se bodo ljudje odzvali na sporočila. Lahko se odzovejo samo na našo glasbo.

Ferreira: V glasbeno katarzo. Radi vidimo, da se ljudje v občinstvu čisto prepustijo glasbi in da zaplešejo, kot da ni jutrišnjega dne. Naša glasba je slavje. Gre za slavljenje svobode. Želimo si, da se ljudje, ko nas poslušajo, sprostijo do te mere, da v sebi odkrijejo nekaj novega.

Ferreira: To je moj življenjski cilj, ki ga verjetno nikoli ne bom dosegel. Vendar se bom še naprej trudil. Zame je svoboda možnost, da delam stvari, v katere verjamem. To ni enostavno, ko prihajaš iz države, ki ni bogata. Glede na to, da moram najprej preživeti družino, počnem tudi stvari, v katere ne verjamem, ampak jih vseeno počnem, ker moram preživeti, kar je v redu, ker je to dostojanstveno. Svobodo bom dosegel, ko bom lahko za preživetje počel samo stvari, v katere verjamem.

Scabello: Je moj posel, saj imam tudi studio in produciram druge skupine. Glasba je tudi moj svet, moj način življenja. Zame je glasba svoboda.

Ferreira: Zame je religija. Način, kako sem povezan z glasbo, je zame zelo podoben načinu, kako verni ljudje obravnavajo religijo. Glasba je zame način, kako se povežem s svojim notranjim bistvom, s svojo dušo. To je moj način čutenja glasbe. Glasba je moja religija.