Moj oče je bil jazzovski bobnar. V Angliji je vodil jazzovski klub. Od rojstva sem živel obkrožen z jazzom in bobni. Včasih sem z njim postavljal bobne in okrog navesil tri basovske bobne, ogromno zvoncev, činel, kar je bilo zabavno zaradi številnih zvokov. V začetku sem s seboj na turneje vlekel po 80 kilogramov tolkal. Sčasoma sem jih začel klestiti in bobne sem ogulil do osnove, bilo je bolj praktično, a hkrati sem si prizadeval, da iz njih izvabljam podobno široko paleto zvokov.
Zato pa uporabljate ogromno različnih palčk.Različne palčke, različni zvoki. Tega se marsikateri bobnar ne zaveda. Na voljo imam neskončno število udarcev-zvokov. Sem bobnar, glasbenik, igram muziko, ki izhaja iz jazza, vendar od nekdaj poslušam druge vrste glasbe, kot obseden kupujem plošče. Zadnja leta sem ogromno poslušal glasbo iz Brazilije in Etiopije, zdaj sem spet padel v hip hop. Želim, da me glasba preseneti. Nenehno raziskovanje je pravzaprav glasbenikova dolžnost.
Ali ste se kdaj poskusili z ritem mašino ali drugimi elektronskimi pripomočki?Glede tega sem razdvojen. Zame je elektronika glasbilo zase. Glasbenik mora spoštovati vsako glasbilo in se mu posvetiti podobno kot klarinetu. Elektronska glasbila premorejo neznan zvočni svet, spoznati moraš njihovo funkcijo. Večina elektrofonikov tega ne dela, elektronike pravzaprav ne spoštujejo, zadovoljijo se z nekaj učinki. Pred leti sem kupil staro ritem mašino, še vedno je v škatli. Odkriti moram, kako deluje. Igranje z njo bi bilo zabavno, vsekakor bi počakal, preden bi jo uporabil na koncertu ali posnetku.
Zakaj tako vztrajate pri igranju v več skupinah hkrati?Nekateri so me skušali odvrniti od tega. V osmih skupinah sem zaradi glasbenikov, s katerimi želim redno igrati. Bendi se zaradi različnih smeri dopolnjujejo. Iz enega nekaj preneseš v drugega. Zato si močnejši kot posameznik. Bende moraš opredeliti in vsakega narediti drugačnega. S Terryjem Exom muziciram drugače kot z Otomom Yoshihidejem. Močni glasbeniki spodbudijo drugačne rešitve. Upam, da jim podobno vračam. Je pa še čisto socialni vidik, na turnejah več časa preživiš z njimi zunaj odra kakor na njem. S triom The Thing smo skupaj šestnajst let in še vedno nam uspeva presenetiti same sebe na odru in med druženjem z vedno novimi spoznanji.
Kako ste začeli s skupino Large Unit?Ključno je bilo izkustvo v Vandermarkovem Territory Bandu in Tentetu Petra Brötzmanna. Po ukinitvi Tenteta sem začel resno razmišljati o večji skupini; v njih izjemno uživam. Moja želja in pobuda festivala v Moldeju sta privedli do Large Unit. Štiri mesece sem potreboval za oblikovanje prve postave. V njej sem želel družabne, mlajše glasbenike, s katerimi še nisem igral. Pri petintridesetih letih se je prvič pripetilo, da nisem bil več najmlajši v skupini. Tudi zato sem novačil mlajše od sebe. V začetni postavi sta bila dva tria, tako da sem ju rabil kot ločeni enoti v večji, kar je postal princip. Tako tudi skladam, kar je hud zalogaj, zlasti če pri tem iz soigralcev potegneš njihove glasbene odlike. Od začetka sem namenoma zlagal preproste skladbe, tako da vsi igrajo dobro in osredotočeno. Radi igramo nove skladbe, ampak skupina je v treh letih postala tako močna, da brez težav odigramo starejše, ki jih stalno prenarejam. Nočem, da bi nastopi postali rutinski. Glasba mora biti sveža, glasbeniki čuječi.
Je naključje, da so v skupini glasbeniki iz nordijskih držav?Ni. Saj bi lahko povabil znane glasbenike, a tega nisem hotel. To je tudi težava, saj vsi povsod hlastajo za »imeni«, zaradi česar skupino težje plasiram v tujino.
Ne bova se ognila Norveški. Videti je kot paradiž za jazzovsko in drugo kreativno godbo. Je to res glede na državno podporo, fundacije, glasbene festivale, šole in klube?Res je, na Norveškem je ogromno podpore glasbi, čeprav je na oblasti konservativna, desna vlada. Toda kot umetnik podpore ne smeš jemati kot nekaj samoumevnega. Morda bo tako še pet, petnajst let, kaj pa potem? Te zares ugodne razmere moraš kot mlad glasbenik izkoristiti takoj in narediti nekaj najboljšega. Opažam težnjo med mlajšimi, češ, sem dobro podprt doma, torej lahko grem po Evropi in igram za vstopnino v klubih, saj mi ni nič hudega. Ni hujše napake, saj s takim ravnanjem uničuješ in rušiš ves evropski trg za novojazzovsko, kreativno godbo in mečeš polena pod noge sedanjim in prihodnjim rodovom. Čudovito je, da podpora je in s tem lahko napraviš ogromno, vendar te razmere odpravljajo nekaj nujno potrebnega tveganja pri odločitvi za glasbeniški poklic, kar je mogoče ena najbolj butastih življenjskih odločitev, če želiš preživeti z denarjem od nekomercialne muzike. Na Norveškem naj bi bilo vse obrnjeno na glavo. Dejstvo je, da ljudje stremijo k udobnemu življenju. Kot glasbenik moraš prevzeti tveganje. Vseeno je malo bolj zapleteno, kakor se zdi. Že v sosednjih Švedski, Danski in na Finskem je drugače; mladi glasbeniki nimajo dovolj sredstev za turneje.
In kako je s podporami na Norveškem?Za Large Unit lahko zaprosim za podporo pri vsaj šestih različnih fundacijah, pri največji lahko dobim podporo v trajanju od enega do treh let. Z njo bi bend deloval, dihal in dolgoročno načrtoval. Žal je še nisem dobil, sem pa manjše. Člani skupine so zadovoljni, čeprav smo plačani nekoliko manj, kakor če bi muzicirali v kvintetu, je pa to odločilno za predanost glasbi. Že to je krasno za skupino dvanajstih glasbenikov, ki še niso polno zaposleni kot starejši kolegi, so pa zato zvedavi in dobrodušni.
