Še bolj pa me je zabaval neki drug pojav. Pod peticijo, ki je od pisatelja Evalda Flisarja zahtevala, da častno odstopi s funkcije, in obsodila seksizem kot pojav, sem se podpisala skupaj z dolgo vrsto v kulturnih krogih dobro znanih seksistov, šovinistov, mačistov, homofobov, agresivnežev takih in drugačnih profilov – med podpisniki so se znašli taki, nad katerimi visijo obtožbe ne le verbalnih, pač pa tudi fizičnih zlorab žensk. Kako sem se počutila glede tega, da sem se znašla v postroju skupaj z njimi? Seveda ne prav veselo. Kako sem se počutila glede tega, da bi si mnogi zaslužili mnogo več medijske pozornosti kot Flisar, pa ni pogumnih žrtev, ki bi o njihovih primerih spregovorile? Obupno. Ampak iztirilo me je nekaj povsem drugega. Argument namreč, da peticija proti seksizmu, ki jo podpisujejo izpričani seksisti, nima nobene teže. Hm.
Seveda, žalostno, absurdno in frustrirajoče je, ko v papirnat boj proti seksistom stopijo najhujši primerki te vrste. Z bolj sproščenim pogledom je le ironično. Šovinisti med podpisniki bodisi ne vejo, da niso nič boljši od človeka, ki ga pozivajo k častni potezi, bodisi je njihov »boj« za pravičnost zavestna mimikrija. Elektronska priobčitev podpisa jim je vzela nekaj sekund, premislek problema niti trenutka. Taki podpisi seveda niso nič vredni, a vendar, ali zaradi tega pade tudi peticija oziroma njen smoter? Kamen naj prvi vrže tisti, ki je brez greha? Vedno se mi je zdelo, da se v tem retoričnem biseru skriva sporočilo, da ni nihče brez greha, ne pa da naj nemudoma stečemo po vrhovno moralno instanco med nami, da bo prva vrgla kamen.
Pri ljudeh, ki so se iz domnevno »načelnih« razlogov odrekli podpisu peticije, sploh ne gre toliko za nasprotovanje dvoličnosti posameznih podpisnikov, pač pa predvsem za izogibanje lastni odgovornosti, lastni odločitvi. Kajti »nepravi« niso bili le moški, ki na pisateljskih žurih množično preganjajo kikle. Krivi so bili tudi predstavniki »esteblišmenta«, lobisti, dobro omreženi, njihove marionete, kruhoborci, dežurni moralisti, prodane duše. Peticije mnogi niso podpisali zato, ker za njo stoji napačna organizacija, ker naj bi jo objavil neverodostojen medij, ker jo je med prvimi podpisal znani malopridnež. In res! Ko sem šla čez seznam, nisem našla niti enega imena, ki bi bilo brez madeža. Ena je obrekljivka, drug precenjen pesnik, tretji notorični pijanec, četrti brezupno slab pisatelj, peti je blago, ki se samo hvali, šesta je radodajka, sedmi je goljuf, osma je korumpirana uradnica, deveti ima lepo buržoazno dušo, deseta laže, enajsta je dolgočasna, dvanajsti pa pretepa ženo. Pretiravam ali pa tudi ne. Moje iskanje moralno neoporečne osebe na seznamu podpisnikov ni bogato rodilo. Vsak je česa kriv. Še pri svojem imenu sem se ustavila in ugotovila, da se lahko domislim več ducatov ljudi, ki se počutijo, kot da jih je v svoj kotel potegnil hudič, ko prejmejo paket mojih novinarskih vprašanj.
»Afera Flisar« je v več segmentih potrdila, da živimo v družbi malenkostnih ljudi, ki si družbene odnose težko razlagajo kakor koli drugače kot skozi črno-bele parametre, skozi spopad skrajno polariziranih strani: na eni strani dobro, na drugi slabo. Krščanska morala pri tem, zabavno, najbolj globoko obvladuje prav zaprisežene ateiste. A etika ni oseba, etika je dejanje. Nihče ni sam po sebi etičen ali neetičen, kot tudi ni dober ali slab, etika je z vsako najmanjšo gesto prigarana. Bolj kot resentiment Flisarja, ki se je znašel pod medijskimi žarometi in ni sprevidel, da zaradi svojega dejanja ni slaba oseba, le oseba, ki je nekaj storila narobe in ki ima na voljo vsa sredstva za ohranitev dobrega imena, me je potrla identična mentaliteta med nepodpisniki, češ, peticija je umazana, ker so jo podpisali ljudje, ki kot ljudje delajo napake.
Imamo torej mi, krivi tega in onega, včasih krivični, vse preveč človeški in brez izjem polni napak, pravico zahtevati pravico, ko se nekomu godi krivica? Verjamem, da ja. Prepričanje, da lahko sodi le ta, ki je etično neoporečen, brezmadežen, absolutno prost vsakršnih očitkov, in prepričanje o lastni etični nedotakljivosti sta lahko le simptom skrajne samovšečnosti in neproduktivna zabloda. Za vse, ki živijo v prepričanju, da jim ni mogoče ničesar očitati, je vsesplošna pravičniška mobilizacija pokvarjencev vseh sort skrajno pripravna, ker nikoli ni treba za nič zastaviti besede, investirati svojega imena, se izpostaviti in prevzeti tveganja. Za družbo pa je čistunska mentaliteta porok, da se nikoli ne bo spremenilo nič, dokler je večini vtis etične superiornosti pomembnejši od redkih priložnosti v življenju, ko je resnično etična le ena izbira.
