V to so začeli dvomiti tudi nekateri njeni lastni poslanci, medtem ko je sestrska stranska, bavarska CSU, po Kölnu le še okrepila že doslej glasne kritične tone. Sredi zimskega zatišja, ko v Nemčijo na Bavarskem dnevno vstopa 3000 do 4000 migrantov, kar je pol manj kot sredi vrhunca krize, se tako mnogi sprašujejo, kaj kanclerki prinaša pomlad, če ji do takrat ne uspe omejiti begunskega vala. Ali v dogovoru s Turčijo ali pa s porazdelitvijo beguncev po Evropi. Slednje se zdi, še posebej po Kölnu, praktično neizvedljivo.
Mimo so tudi časi, ko so nemške medije polnile zgodbe o Nemcih, ki na železniških postajah begunce sprejemajo s ploskanjem in rožami ter napisi »dobrodošli«. Ko so bili begunci nova delovna sila in rešitev za starajoče se nemško prebivalstvo, zaradi katerega gospodarstvu grozi pomanjkanje delavcev. Čeprav so Nemci še vedno pripravljeni pomagati – lani so za dobrodelne namene, predvsem zaradi begunske krize in potresa v Nepalu darovali kot še nikoli doslej – v anketah vse pogosteje odgovarjajo, da Nemčija še enkrat toliko beguncev, kot jih je sprejela lani, letos ne more več sprejeti in da begunske politike svoje kanclerke ne podpirajo več. Ta teden se je tehtnica večine prvič prevesila na stran tistih, ki v uspešnost begunske politike kanclerke ne verjamejo več.
In vse več je spraševanja, ali integracija tujcev poteka uspešno ali ne in ali morebiti z begunci v Nemčijo ne prihaja tudi drugačen odnos do žensk. Da, tudi ta tema, skupaj z vprašanjem, ali mediji o begunski krizi res poročajo korektno ali ne, po Kölnu polni nemške časopise. Slednja razprava je šla celo do tako bizarnih razsežnosti, da so na nemški televiziji ZDF gledalce spraševali, kako želijo, da bi poročali(!) o kölnskih dogodkih. Kritična javnost doslej ni bila slepa in gluha za izzive, ki jih prinaša integracija novega milijona in še več beguncev, ki bodo v prihodnjih mesecih in letih prihajali v Nemčijo. Dežele pa ne neaktivne. Skupnostni projekti v pomoč prišlekom segajo od tako temeljnih, kot sta zagotavljanje strehe nad glavo in učenje nemščine, do na videz tako obrobnih, kot je sprehajanje v mestnih parkih in organiziranje kolesarskih izletov. Toda Köln je poskrbel, da tako imenovana politična korektnost ni več pokrov, s katerim bi zapirali ekonom lonec, pod katerim brbotajo neprijetna vprašanja. Ali, kot je nedavno dejal nemški predsednik Joachim Gauck: »Če o omejitvah ne bodo spregovorili demokrati, bomo polje razprave prepustili ksenofobom in populistom.«
Kanclerka še trdno v sedlu
Nemški kanclerki dnevi še zdaleč niso šteti, saj močnega in verodostojnega naslednika znotraj njene stranke ni na spregled. A zgornja polovica peščene ure se ji vse bolj prazni in kölnski dogodki so polzenje peska v spodnjo polovico le še pospešili. »Angeli Merkel bo po Kölnu zagotovo težje. CSU je v svojih stališčih vse bolj radikalna, tudi znotraj lastne stranke že čuti pritiske po spremembi begunske politike. A ker jasne alternative Merklovi ni, menim, da je še povsem trdno v sedlu,« ocenjuje podoktorska raziskovalka na frankfurtskem mirovnem inštitutu dr. Svenja Gertheiss.
Pomemben pokazatelj razmer tako znotraj koalicije kot navzven bodo zagotovo bližajoče se deželne volitve v treh nemških zveznih deželah. Če bi koalicijske stranke izgubile veliko podpore, bi to zagotovo prililo dodatnega olja na že tako skrhane odnose znotraj koalicije. Šef CSU Horst Seehofer je po obisku Angele Merkel pri članstvu njegove stranke ta teden dejal, da sta sedem let gradila in negovala zelo dober odnos, a da je ta od septembra, ko je kanclerka ukinila izvajanje dublinskih protokolov, na hudi preizkušnji: »Kanclerka od mene zahteva zelo veliko potrpljenja.«
Seehofer igra na noto čustev Bavarcev, na občutek pripadnosti skupnosti, ki da ga Bavarci izpostavljajo kot ključnega med pozitivnimi dejavniki življenja na Bavarskem. Begunska kriza in z njo povezan odnos z Merklovo je, kot pravi Seehofer, tema, ki ga v njegovi dolgi politični karieri najbolj obremenjuje. »Rekli so mi, da je bil 4. september humanitarna in kratkoročna izjema, a izkazalo se je, da je neomejeno sprejemanje beguncev dolgotrajen ukrep, z zelo velikim magnetnim učinkom,« Seehofer odgovornost za begunski val pripisuje Merklovi in njenemu famoznemu vabilu, s čimer pravzaprav zgolj utrjuje prepričanje mnogih Evropejcev, da je za nastale razmere kriva kanclerka.
Kanclerka kljub vse glasnejšim kritikam in nekooperativnosti preostale Evrope v svoji begunski politiki za zdaj ni nakazala spremembe kurza. O postavitvi zgornje meje za sprejem beguncev in o zapiranju meja noče nič slišati. Njene prioritete so zmanjševanje števila beguncev, ki prihajajo v Evropo, z za mnoge kontroverznim »daj-dam« sodelovanjem s Turčijo, z bolj ali manj jalovim iskanjem skupne evropske rešitve in z reševanjem kriz na Bližnjem vzhodu. A če ji slednje ne bo uspelo, bo morala poiskati nacionalne rešitve. »Ljudem bo morala s številkami dokazati, da se je tok beguncev v Nemčijo zmanjšal. Vprašanje seveda je, ali ji bo to brez doseganja prej omenjenih prioritet uspelo. Če kaj, jo za zdaj v sedlu trdno drži podpora ključnih ministrov v vladi, sploh finančnega ministra Wolfganga Schäubla,« pravi dr. Gertheiss.
A tudi prvi nemški finančnik je, zaskrbljen predvsem za obstoj schengenskega sistema in enotnega gospodarskega prostora EU, prepričan, da je časa za iskanje delujočih rešitev vse manj. Podobno kot kanclerka kritično ocenjuje stališča evropskih vlad, ki begunsko krizo vidijo kot izključni problem Nemčije in ne celotne EU. A če Angela Merkel še vedno vidi možnosti za skupno evropsko rešitev oziroma jih mora videti, je Schäuble precej bolj skeptičen. Dr. Gertheiss pravi, da je begunska kriza do neke mere res le nemški problem, a le do takrat, dokler Nemčija ne zapre svojih meja. Potem bo begunska kriza, ker bo sprožila domino učinke po vseh tranzitnih poteh, postala očitno evropski problem.
Avstrijsko zapiranje meja oziroma postavitev zgornje meje za sprejem beguncev bi v tej konstelaciji razmer tako kanclerki utegnila iti na roko – če bo meje zaprla Avstrija in bodo to storile tudi druge države na tranzitni poti, jih Nemčiji ne bo treba. Prepričanje, da so begunci nemški problem, v Evropi velja vse od eskalacije begunske krize v minulem letu, ko je nemška kanclerka izrekla famozno besedo »dobrodošli« in ukinila dublinska pravila ter postala ljubljenka »selfijev« beguncev. Četudi je bila ta poteza ob umanjkanju druge operativne rešitve, ki bi za silo ohranila humanitarni videz Evrope, nujna, sploh ob katastrofalnih razmerah v Grčiji, se je ob zaostrovanju razmer na tranzitni poti izkazala za mačka v žaklju. Večina evropskih držav, sploh vzhodnoevropske, problema z begunci zaradi povabila Angele Merkel pač ne vidi kot vseevropskega.
Zaradi zaprtih meja begunci ne bodo izpuhteli
»Odločitev Avstrije, da praktično zapre meje, je zagotovo signal Evropi, da je treba nekaj spremeniti na evropski ravni. Je poskus signalizirati, da gre za evropski in ne nemško-avstrijsko-skandinavski problem. A trenutno ne vemo, kaj avstrijska napoved o postavitvi zgornje meje sprejemanja beguncev sploh pomeni. Kaj se bo zgodilo z ljudmi nad to mejo? Bodo nastanjeni za nedoločen čas na meji? Bodo poslani nazaj? Zaprtje meja ni rešitev in tega se Angela Merkel zelo dobro zaveda, zato tudi temu nasprotuje. Toda ljudje se ne bodo enostavno razblinili v nič. Problem bo ostal, ljudje bodo še vedno bežali v Evropo,« na očitno pomanjkljivost taktike enostranskega zapiranja meja opozarja dr. Gertheiss.
Razumljivo je, da zato kanclerka išče rešitve izven nemških meja, pri izvoru problema, ki leži v državah, od koder begunci prihajajo. A odprava razlogov begunstva ni naloga, ki bi jo bilo mogoče odkljukati v nekaj prihodnjih mesecih. Toliko so ji v CSU namreč še dali na razpolago, preden zvezno vlado postavijo pred ustavno sodišče. Seehofer je prepričan, da zvezna vlada s tem, ko ne ščiti meja pred nenadzorovanim begunskim valom, povzroča škodo deželi Bavarski. Mnogi so sicer prepričani, da je Seehofer zgolj lev, ki glasno rjove na Bavarskem, v Berlinu pa se spremeni v mucko, ki mirno prede. A ne glede na (ne)resnost grožnje bo Angela Merkel morala izpolniti pričakovanja zdaj že večine Nemcev in na mizo dati rešitve, ki bodo zajezile begunski val.
»Ko se je zavzela za begunce in za evropsko rešitev, je pravzaprav zastavila svoje ime. Ne upam si napovedati, kakšne bodo posledice, če neke rešitve v doglednem času ne bo. Razmere so seveda občutljive tudi zaradi položaja same stranke,« pravi dr. Gertheiss, ki opozarja še, da so bile kljub vtisu, da evropska komisija ne naredi nič, vendarle že sprejete nekatere pomembne odločitve, ki pa jih je seveda treba spraviti v prakso. Na primer delitev beguncev po kvotah, obeta pa se tudi prevetritev dublinskih dogovorov. »Že pred krizo se je vedelo, da dublinska pravila niso dobro zastavljena. Na roko so šla predvsem Nemčiji, ki se je zaradi pravil prve registracije lahko izogibala odgovornosti za begunce.«
Koliko časa ima na voljo Angela Merkel, je težko napovedovati. Sodeč po njenih odzivih na kritike sama veliko upanja polaga v februarski in marčevski vrh EU ter dogovarjanje s Turčijo. Zagotovo pa časa nima na pretek, tudi zaradi bližajočih se deželnih volitev. V tedniku Der Spiegel trenutno dogajanje okoli nje ocenjujejo kot »nevarno spogledovanje s padcem kanclerke«. »Ljudje, ne samo Nemci, spremembe pričakujejo v tem letu. Nekega konkretnega časovnega termina ni mogoče določiti, a v vsakem primeru je treba pripraviti neko rešitev. Ljudje morajo dobiti občutek, da ima politika neki koncept za izboljšanje razmer,« še pravi naša sogovornica.
Da časa ni na pretek, kažejo tudi nekateri ukrepi nemških dežel pri financiranju oskrbe beguncev, ki zaradi asociacij na nacistično preteklost države puščajo slab vtis, in vse pogostejši ksenofobni in bizarni izpadi Nemcev, pa tudi vse večja podpora skrajno desni stranki Alternativa za Nemčijo (AFD). Na Bavarskem tako policisti pri beguncih iščejo morebitne »viške« finančnih sredstev in osebnega premoženja, ki ga dežela nato nameni za financiranje njihove oskrbe. Begunci viška sredstev, razumljivo, največkrat nimajo, zakonodaja pa odvzemanje sredstev omogoča, podobno kot pri ostalih prejemnikih socialne pomoči, a ukrep je na naslovnicah časopisov vseeno poskrbel za še dodatno polarizacijo mnenj. Iz nekaterih nemških mest po kölnskih dogodkih že poročajo o ustanavljanju neke vrste vaških straž, ki naj bi ponoči patruljirale po ulicah in skrbele za varnost žensk. Minuli teden so na nekem kopališč celo začasno prepovedali vstop moškim migrantom, ker naj bi dobili prijave spolnega nadlegovanja.
Kakšne dolgoročne učinke, če kakšne, bo imel Köln tako na nemško družbo kot na begunsko politiko, je težko reči. Je pa nekaj gotovo – Köln je močno polariziral razpravo o beguncih in na dan zbezal vprašanja, ki so bila doslej v ozadju ali pa se o njih niti ni razpravljalo. Je bil Köln dejansko organiziran javni spektakel, s katerim so skušali Severnoafričani ponižati nemške ženske, jih zastrašiti in spraviti v položaj, v katerem bi se počutile nemočne, kot je to v nedavnem prispevku za Der Spiegel zapisal filozof Slavoj Žižek? Najbolj prepoznavna in glasna nemška feministka Alice Schwartzer je v nedavnem pogovoru za časnik Die Welt dejala, da je s Kölnom mehurček, v katerega so bili pred bojaznijo etiketiranja z besedo rasizem ujeti kritični pogledi na integracijsko politiko v državi, počil. »Že dolgo sem prepričana, da se skrajna desnica v zahodni Evropi ne bi mogla tako zelo okrepiti, če ne bi stranke že desetletja ignorirale politizacije islama.«
Polarizacija razprave je voda na mlin konservativnim in skrajno desnim strankam ter gibanjem, kot je Pegida, ki pod svojo zastavo združuje vse vrste razočaranih in nezadovoljnih ljudi, še zdaleč ne zgolj ksenofobov in skrajnežev. Javnomnenjske raziskave kažejo, da skrajno desna AFD pred bližajočimi se deželnimi volitvami pridobiva podporo med volilci. Po zadnjih raziskavah ima na nacionalni ravni že več kot desetodstotno podporo, kar jo uvršča na tretje mesto, za CDU/CSU in SPD. Razmerje moči med strankami na deželnih volitvah bo, kot pravi dr. Gertheiss, že pomemben pokazatelj vzdušja v državi. Sama sicer ocenjuje, da imajo stranke, kot je AFD, v Nemčiji precej omejene možnosti prebiti se v ospredje, saj večino konservativnejših volilcev v Nemčiji skrajna stališča odbijajo. Kot opozarja, so javnomnenjske ankete že večkrat skrajnim strankam pred volitvami kazale visoke odstotke podpore, a se napovedi niso uresničile.
Kje je meja etičnosti in za koga?
A očitno je AFD za nekatere vendarle dovolj resna grožnja. Pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami v deželi Porenje-Pfalška je za svojevrsten incident poskrbela tamkajšnja televizija SWR. Po prvotnem načrtu televizije bi se na soočenjih morali »spopasti« tudi predstavniki AFD, a po protestih SPD in Zelenih, da je AFD ksenofobna in radikalna stranka, je televizija načrt spremenila in se odločila, da bo povabila zgolj predstavnike strank, ki so v deželnem parlamentu. Vse manjše stranke, tudi Levica, so tako odpadle. Incident se je še poglobil, ko je vodilna kandidatka CDU Julia Klöckner po omenjeni spremembi načrta odpovedala udeležbo na soočenju. Komentator Der Spiegla Stefan Kuzmany je ob tej burleski zapisal, da je tipičen primer ravni razpravljanja v Nemčiji, kjer razprava sicer teče, a tako, da razpravljalci govorijo drug mimo drugega. »Še slabše: videti je, kot da se je vsevprek razširilo otroško prepričanje, da slabe stvari ne obstajajo in na koncu celo izginejo, če jih ne gledaš,« je zapisal komentator.
Deloma je mogoče v ta okvir razmišljanja strpati tudi nedavno izjavo nemškega predsednika Gaucka. Dejal je namreč, da postavljanje zgornje meje sprejemanja beguncev samo po sebi še ni neetično. Moralno in politično da je lahko celo potrebno, če je to potrebno za normalno delovanje države in če bi s tem med ljudmi ohranili podporo toplega sprejema beguncev. Res je, da kanclerka podporo politiki odprtih rok izgublja na vseh straneh, očitno pa se v Nemčiji močno širi tudi polje sprejemljivega. Če smo se, ko je madžarski premier Viktor Orban zazidal madžarsko mejo, zgražali, kdo se zgraža danes, ko se postavljajo zgornje meje sprejemanja beguncev? Že res, da je etično skrbeti za dobrobit lastnega prebivalstva, toda ali si je v demokratični družbi sploh mogoče predstavljati popolno zaprtje meja za begunce, ograditev celotne EU z bodečo žico in s stražnimi stolpi? Kaj bomo storili s prvim beguncem, ki bo prekoračil famozno zgornjo mejo? Nemška kanclerka Angela Merkel se s svojo begunsko politiko poskuša izogniti prav več kot neprijetnemu odgovoru na to vprašanje. Etika se vsekakor ne konča na zunanji meji EU.
