Francija si je z rahlo bolečino poraza v finalni tekmi pred dnevi oddahnila od enomesečne napetosti evropskega nogometnega prvenstva, vzrok katere ni bil dogajanje na igriščih, ampak skrb, da se bo kljub vsem varnostnim ukrepom nekje zalomilo. V grozljivko spremenjen četrtkov praznični večer v Nici bi bilo zato po prej tako rekoč absolutni varnostni budnosti najlaže pripisati določeni zaspanosti, ki je premamila tudi francosko vlado, ko je napovedala konec izrednega stanja, sprejetega po pariškem napadu novembra lani. A to je slepa ulica, iz katere vodi pot samo v eno smer, ta pa je še okrepljena teroristična nevarnost za tako imenovane mehke tarče in vzpostavljanje policijske države z močno okrnjenimi človekovimi in državljanskimi pravicami.

Ko je nemški pilot nad francoskimi Alpami strmoglavil letalo s 144 potniki, je na splošno olajšanje obveljalo, da je šlo za duševno moteno osebo. Da je prišla skozi gosto sito preverjanj, preden je sedla za krmilo, se je na koncu pripisalo dejstvu, da še pri najmanjših luknjah skozenj vendarle uide kakšna pleva.

Že sama misel, da bi bil pilot lahko hkrati terorist, je naježila lase ne le vsem potnikom, ampak tudi letalskim družbam in seveda varnostnim službam. V Nici tako rekoč ni dvoma, da je šlo za terorista za krmilom ogromnega tovornjaka. Sito, skozi katero se pride do upravljanja takšnih cestnih križark, je pravzaprav lijak z zelo širokim grlom, tako da je praktično nepojmljivo že število tistih, ki pridejo skozenj z neopaženimi duševnimi motnjami, za prepoznavanje teroristov pa varnega filtra sploh ni. Tudi zato je bil 31-letni Mohamed Lahouaiej Bouhlel zgolj eden izmed številnih francoskih državljanov s koreninami v severni Afriki, ki je že prišel navzkriž z zakonom zaradi nasilja, ne pa tudi potencialnega terorizma.

Lahko Francija vzame pod drobnogled vse svoje tovornjakarje? Ali samo tiste, ki so po rodu iz severnoafriških ali drugih islamskih držav? Naj med njimi išče teroriste in morebiti še duševne bolnike ali pa tudi vse tiste, ki so besni na državo in svojo okolico zaradi izključenosti, socialne in gospodarske, z nizkimi zaslužki in prekarnim delom? In kaj bo storila, če bo brez refleksije o dogodkih, ki jih predstavlja prav njihov dan Bastilje, začela zatirati vsak upor proti izključenosti iz francoske družbe, ki so jo (podobno kot drugod po svetu) zajahale odtujene politične in ekonomske elite in vera v kapitalske dobičke?

Ducat terorističnih napadov, ki so v zadnjih štirih letih stresli Francijo, so zagrešili francoski državljani, radikalizirani z izključenostjo v domovini, in ne na krilih bolne tvorbe v obliki Islamske države. Ne nazadnje si je treba priznati, da je tudi slednjo ustvaril Zahod, ko se je na glavo pognal v slepo ulico po enajstoseptembrskih napadih v ZDA.

Ameriško-evropski obračun s terorizmom tam daleč pod Hindukušem in sotočju Evfrata in Tigrisa ni dal želenega rezultata, ampak ga je v še večji meri prinesel na naš domači prag in v obliki, ki ubija najvrednejše, kar človek in državljan ima. Svobodo. Tudi na dan Bastilje.