Steve Diggle štirideset let po prvem koncertu Sex Pistols: prisežem, bil sem tam!

Če se boste danes sprehodili po klubih Manchestra, vam bo vsak drugi goreče prisegel, da je bil tam. Po nekaterih štetjih vsaj tisoč ljudi trdi, da je bilo prisotnih na koncertu Sex Pistols, četudi je na voljo le dobrih štirideset mest ali – po scenariju filma 24-urni žurerji – 42! Vsi hočejo biti del zgodovine, vsakdo se nekoga spomni in vsakdo nekomu oporeka, da je bil tam. Veliko je resnic in veliko je imen na različnih seznamih, a večina se je zedinila samo ob nekaterih. In mednje spada tudi Steve Diggle, nosilec pankovske spomenice ter kitarist legendarne skupine Buzzcocks, ki se je pred natanko štiridesetimi leti na omenjenem koncertu dejansko poenotila, postala vse to, kar danes piše v enciklopedijah, in ki mi je takoj prisegel: »Bil sem tam!« Njegovi trditvi ni oporekal niti Pete Shelley v sosednji sobi, ki je koncert, ki je spremenil svet na podlagi prebranega članka v New Musical Express z naslovom »Don't look over your shoulder, but the Sex Pistols are coming«, tudi organiziral.

Manchester za pank pomeni to, kar je Betlehem za krščanstvo. Če je bil tam rojen Jezus, se je pank zgodil v Manchestru, v najbolj nepričakovanem mestu v Veliki Britaniji. Celo Johnny Rotten je enakega mnenja. Do tistega trenutka je bilo mesto en velik živ dolgčas, celotna glasbena krajina je bila utrujajoča in neplodna. V kulturi mladih so prevladovali iztrošeni starci brez jajc, ki si ničesar niso upali tvegati. Ena sama skladba progresivnih rockovskih bendov, kot so bili Emerson Lake & Palmer, je trajala celo stran na albumu in se je ukvarjala z gobami nekje v zraku; še dobro, da si ploščo moral obrniti, sicer bi bilo teh gob še več. Vse se je dogajalo visoko nad nami, ničesar tuzemeljskega ni bilo, četudi smo bili polni frustracij ob hitrem razraščanju brezposelnosti in vsakodnevnih redukcijah elektrike.

Mesto, ujeto v sivino in smog, je bilo v eksistencialnem in čustvenem razsulu. Čakalo se je na to, da se bo nekaj zgodilo, a nihče ni vedel, kje in kdaj. Do trenutka, ko sta hrabra Pete Shelley in Howard Devoto v Manchester pripeljala Sex Pistols, kar še danes velja za prelomen trenutek v arheologiji rockovske kulture in kulturne revolucije nasploh. V tisti noči se je pojavilo upanje, priložnost, da postaneš to, kar želiš. Imenujte mi koncert v Londonu, ki bi za seboj potegnil vso sceno in navdihnil novo generacijo. Ne trudite se, ne obstaja.

Prepričan sem, da smo se vsi zavedali, nisem pa mislil, da se bo virus panka tako hitro razširil naokoli. Koncert nas je vse zadel v drobovje. Spoznali smo, da obstaja glasbena smer, ki je blizu našemu življenjskemu slogu, glasba, ki jo lahko živimo, ki prihaja iz nas. Iskanje nečesa avtentičnega se je zaključilo, zdaj je bilo treba tudi drugim izgubljencem ponuditi tisto, kar smo nehote izkusili sami. Špil v Lesser Free Trade Hall nas je sprostil, opredelil je sceno. V njem smo odkrili svojo pravo identiteto in jo začeli širiti naokoli. V samo nekaj mesecih so se po vsej deželi začele pojavljati skupine ljudi, ki so prisegale na koncept DIY. Začeli so se oblačiti drugače in se oklicali za pankerje. Pank je s tem postal več od glasbe, postal je način življenja. Gibanje, ki z nekaj krči in premori traja še danes.

Pank je v in iz Manchestra udaril nenapovedano. Nihče ga ni pričakoval. O Woodstocku se je govorilo vnaprej, Live Aid se je promoviralo na vsakem koraku, da bo nekaj tako robustno vitalnega prišlo iz Manchestra, ni pričakoval nihče. Udarili smo iz province in provinco postavili na zemljevid, sprva Velike Britanije, potem tudi čez Rokavski preliv. Pank je napovedal, da so posamezniki lahko tisti, ki spreminjajo družbo, ne zgolj masa ljudi. Potrebuješ podporo večje množice, vendar je jurišnikov vedno samo nekaj. Za nas so bili jurišniki Sex Pistols, za njih Ramones in The Stooges; Buzzcocks, The Clash in The Damned smo prepričali naslednjo generacijo pankerjev in tako naprej, do Green Day in novodobnih pankerjev. Dvorana Lesser Free Trade Hall je imela že od nekdaj avro za spremembe. Pogosto slišimo zmotno trditev, da se je znameniti klic Bobu Dylanu »Judež« zgodil v Albert Hall v Londonu. Ni, zgodil se je v Lesser Free Trade Hall v Manchestru. Poznam nekaj njih, ki prisegajo, da so bili takrat tam, če že uporabljava tovrstno terminologijo (smeh).

Poleg nas treh (Peter Shelley, Howard Devoto, Steve Diggle, op. a.) sem prepričan le v Marka E. Smitha, Morrisseya, Petra Hooka, Johna The Postmana in Paula Morleyja. Takrat večine ljudi nisem poznal, zato se mi je lahko kdo tudi izmuznil… Tony Wilson je že bolj problematičen. A, kot pravim, vse te ljudi sem spoznal šele pozneje, tako da se lahko tudi motim.

Govor je o avtentičnosti, ki jo dezorientiran posameznik hitro spozna, jo sprejme, preden postane občesprejemljiva znamka. Nikdar ne bom pozabil trenutka, ko sem v Londonu prvič videl mulce v pankovskih oblačilih, ki so se za nekaj funtov ponujali za slikanje s turisti. Takrat sem se prvič vprašal, kam je pank zašel, še zlasti, ker je šlo pri panku tudi za politično, ne zgolj kulturno dejanje. Bistvo panka je v samorealizaciji na način, da spreminjaš od zunaj vsiljeno družbeno uravnilovko. Velvet Underground so pomenili prav to. Ne oni ne The Stooges niso prodali veliko albumov in šele z našim prihodom, ko smo jih na vsakem koraku omenjali kot inspiracijo, se je slika malce popravila. To se zgodi vsem, ki so pred časom. Večkrat sem dejal, da smo Sex Pistols, The Clash in Buzzcocks napisali igro, ki so jo odlično unovčili Green Day in njim podobni.

Res je in v tej zgodbi se vidi, kako odličen in vešč manipulator je bil Malcolm McClaren. Do 4. junija 1976 so bili Buzzcocks samo protoband, sestava ni bila dorečena. Zato bend kot organizator koncerta ni nastopil kot predskupina Pištolam. Javil sem se na oglas neznanca v Manchester Evening News, s katerim sem se zmenil pred Lesser Free Trade Hall in čakal nanj. Mimo je prišel Malcolm, ki je postopal pred dvorano in prepričeval mimoidoče, da v njej igra zelo pomembna skupina. Vse za petdeset penijev. Pred tem je slišal pogovor med Howardom in Petrom, da se je na njun oglas – ne oglas, na katerega sem se javil jaz – javil nekdo, ki bo morda prišel zvečer na koncert. Ko me je videl pred dvorano, me je vprašal, ali bi rad videl Sex Pistols, a sem mu odvrnil, da čakam nekoga, na katerega oglas sem se javil. Vprašal me je: »Ali si ti bas kitarist?« in odgovoril sem, da sem. Takoj je odvrnil, da me vodja benda že čaka v dvorani. Predstavil me je Petru Shelleyju in tako sem pristal v Buzzcocks. Zdaj si zamislite, kolikšna je verjetnost, da na isti večer na istem mestu dva benda iščeta basista, zadaj pa poteka koncert, ki bo spremenil vse. Usoda je res hotela, da se je to zgodilo.

Film 24-urni žurerji je pravzaprav film o mestu Manchester, ki nazorno, a tudi precej dramaturško – za potrebe širšega tržišča – pripoveduje o posledicah koncerta Sex Pistols in vpliva na sceno, ki se je razmahnila v osemdesetih, s pojavom The Smiths, Happy Mondays in didžej kulture. Buzzcocks v to sceno ne spadamo, četudi smo dali povod, da se je lahko udejanjila. Vseeno ne verjamem, da se je vse videno na filmu tudi zgodilo – glede na prisotnost drog še toliko manj. Mi smo se bolj držali manjših klubov, kot sta Rafters in Foo Foos, o katerih se v filmih recej manj ali skoraj nič ne govori, vendar sta bila s pankrockovskega stališča precej bolj pomembna od, recimo, Factory. Tony Wilson je veliko idej – in tega nikdar ni zanikal – pobral prav od nas, saj smo upravljali s svojo glasbeno založbo in vodili svoj koncertni klub. Dokumentarni filmi so seveda bližje resnici, vendar ne moremo mimo dejstva, da jo vsak vidi in interpretira po svoje. Mnenja znajo biti precej različna. Pa smo znova pri preštevanju, kdo je bil in kdo ni bil na koncertu.

Nikoli, niti v najbolj norih sanjah nisem pomislil, da bom čez štirideset let še vedno vihtel kitaro na odru. Vendar, če dobro pomislim, drugega niti ne znam. Vedno sem vse podredil igranju v živo in izražanju stališč, primernih času. Za vsemi še danes stojim; saj ne, da so izgubila aktualnost, temveč se moj odnos do življenja ni spremenil. Ne lažem, a po vsakem koncertu se počutim, kot bi se znova vrnil na začetek. Nekaj se je z vidika benda vseeno spremenilo – kot celota smo napredovali, veliko bolj smo uigrani, kot smo bili v prvi petletki. Z leti smo se namreč naučili igrati, ne glede na to, koliko je to skregano s prvobitno pankovsko etiko. Pesmi so še vedno iste, zdržale so preizkus časa, le izvedene so precej bolje. Še danes znamo poiskati rif in akord, ki ima enak efekt kot pesem Boredom ali Harmony in My Head. Obstaja zbirka pesmi Williama Blakea z naslovom: Songs of Innocence and Experience. Nekoč je za nas veljal prvi del: nedolžnost, danes drugi: izkušenost.

To, kar danes pojmujejo kot pank, ni pravi pank, temveč njegov odvod. Pravi pank, kot stanje duha, lahko odkrijemo le še globoko v »undergroundu«, kjer se posamezniki še vedno trudijo spoznati, kdo so. Govorim o zavedanju, o uporu do vsiljenih norm, torej o tistem političnem gonilu, ki je leta 1976 pognalo tudi nas. V obupnem mrtvilu nas je pank spodbudil, da smo začeli živeti. Vedeli smo, zakaj ga poslušamo; ne govorim o goli zabavi, kot jo danes spremljamo na šovih talentov, temveč o kulturnem gibanju. Šovi so čisto sranje, kjer se ljudje pustijo poniževati, da bi postali slavni in ljubljeni. Pri panku ni šlo za slavo, temveč za prevpraševanje, kaj si misliš o določeni stvari. Buzzcocks smo pisali pesmi o stvareh, ki so se dotikale družbenih vprašanj na več ravneh. V njih je še danes več resnic kot pri mnogih aktualnih pop-pank bendih, ki na vse načine skušajo ugajati svoji publiki. Zakaj? Ker smo enostavno pisali pesmi, v katere smo verjeli. Nam se nikoli ni zgodilo, da kakšne pesmi pozneje ne bi izvajali, kot to počnejo številni današnji glasbeniki.

Ne samo to, celo na naše koncerte so se pritihotapili tako, da dokler niso prišli v zaodrje, niti nismo vedeli, da so v publiki. Tako sem pred leti spoznal člane skupine U2, R.E.M. in Nirvane. Vsi so se nam izpovedali, kako velik vpliv so imeli Buzzcocks na njihovo glasbo. Tega komplimenta sem bil zelo vesel.

Kaj naj rečem, včasih se je treba vtihotapiti v notranjost sovražnega terena, da lahko udariš navzven. Po pravici povedano – mi je vseeno. V Las Vegas grem igrat za ljudi, ki bodo prišli na festival. Ne vem, kdo stoji zadaj, vem le, da je festival namenjen naši generaciji. To je tisto, kar v resnici šteje. Na oder bom stopil kot na vsakem festivalu, dvignil dva prsta v zrak in se posvetil publiki. Čarovnija panka, če si iskren, nikjer ne zataji. Tudi ko so pankovske bende prevzele velike korporacije, smo Buzzcocks načrtno ostali zunaj. Resda se nihče ni posebej intenzivno zanimal za nas, a vsaka namigovanja smo odklonili že v kali. Tam so pravila drugačna in skregana z našo logiko. Če ste pred kratkim prebrali pogovor s Petrom Buckom, veste, o čem govorim. Eno namreč ne gre skupaj z drugim. Užitek izvajanja glasbe je neizmerljiv, ne moreta ga določiti nobena vsota ali naklada prodanih plošč.

Nirvana nas je povabila in skupaj smo odigrali nekaj koncertov na njihovi – pozneje se je izkazalo tako – zadnji turneji. Nobena skrivnost ni bila, da je bilo na njihovem avtobusu vedno dovolj droge, zato sem na neki vmesni postaji vpadel skozi vrata in vprašal, ali bi potegnili črtico ali dve. Zaupali so mi vlogo razdelilca robe in na mizi sem sestavil zebro. Medtem je Kurt za trenutek skočil v zgornje nadstropje. Ko sem prvo črtico ponudil Daveu Grohlu, jo je ta zavrnil, pa sem jo potegnil sam; enako me je zavrnil menedžer turneje, prvi in drugi roadie in vajo sem ponovil. Na koncu je ostala le še ena črtica in stvar sem že prijetno zadet lastnoročno zaključil. V tistem trenutku je iz zgornjega nadstropja sestopil Kurt in vprašal, kaj se je zgodilo z njegovim kokainom. Šele tedaj sem se spomnil nanj, a prepozno. Obljubil sem mu povračilo robe takoj, ko pridemo v London, saj bi tam po krajši »luknji« znova morali nastopiti skupaj, a so turnejo prekinili, vsi pa vemo, kako se je zgodba končala. Sem pa prijateljem že nekajkrat naročil, da mi morajo v krsto položiti dva grama kokaina, da mu vrnem, ko se kjerkoli v onstranstvu znova srečam z njim.

Buzzcocks smo bili na nekaterih koncertih evropske turneje njihovi gostje na izrecno Kurtovo željo, tega nikdar ne bom pozabil. Tudi sam sem se pozneje večkrat vprašal, kaj je šlo narobe, saj ni dajal nobenih znakov, da se v njem dogaja nekaj zloveščega. Resda ga je na trenutke odneslo, a to je nekaj povsem vsakdanjega na turneji, še zlasti takrat, ko je prisotne veliko droge. Od količine sta bila odvisna tudi njegovo počutje in odnos do okolice. Stkala sva res pristen odnos, na poti iz Pariza proti Rimu se je celo poslovil od mene z besedami: »Se vidiva v Brixtonu,« a že naslednji dan je v Rimu poskušal narediti samomor. Še danes se ne morem povsem sprijazniti s tem, kar si je naredil. V nekaterih pogovorih se mi je iskreno zaupal – kaj mi je povedal, to bo umrlo z menoj.

Ha, na to nikdar nisem pomislil, a se povsem strinjam z zaključkom.