Konec poznamo. Tudi vse mite in legende, ki so se razvijali skozi leta, zlasti v novem tisočletju, ko so Joy Division in Ian Curtis dobili vrsto estetskih »naslednikov« na tej in oni strani oceana. Da o vseh igranih in dokumentarnih filmskih adaptacijah niti ne izgubljamo besed. Hm, Joy Division že morda, nikakor pa ne Ian Curtis. Kaj takega enostavno ni mogoče. Saj ne, da bi znova poglabljali že docela poglobljen mit ali njegov oltar prekrili z dodatno kopreno privlačne nejasnosti – vedno bolj sem namreč prepričan, da je Ian eden najbolj površno prebranih umetnikov v antologiji vse umetnosti, ki je stopil v past, ki si jo je zavoljo nje, torej umetnosti, nehote sam nastavil. Da ga je umetnost potegnila vase ter mu na koncu pustila samo ena priprta vrata, skozi katera je bil prisiljen stopiti na stol v svoji kuhinji. To je večkrat poudaril tudi impresarij Tony Wilson, potem ko je bilo že prepozno.
Ian je Ianu ušel izpod nadzora
In verjeti je, da je bilo res (videti) tako. Ian »težke« poezije zagotovo ni pisal zato, da bi se izognil nesmrtnosti, temveč prav nasprotno – da bi občutil življenje, a je prehitro spoznal, da so za dosego »višjega« cilja dovoljena vsa sredstva, vsa aroganca. Temu je do zadnje podrobnosti prilagodil svojo eksterno pozo, s katero je postajal vse bolj zadovoljen in ki je vztrajno prevzemala nadzor nad njim. V tej atmosferi intimnega kaosa in umetnosti zmede mu ni preostalo nič drugega, kot da nastavljeno igro pripelje do konca in na ta način enkrat za vselej na meji kulture in obstoja poveže globino s popolnostjo. Za nekaj takega je potreboval le povod, kar je napovedana turneja Joy Division vzdolž ZDA bila. Ian Curtis v sebi na kaj takega enostavno ni bil pripravljen. S tem je na stežaj odprl prostor za mit ali, bolje rečeno, za premnoge interpretacije mita, ki ne poznajo srečnega konca. V očeh generacij je postal prototip mučenika, ki je v rock'n'rollu razgalil očiščeno obliko bolečine, dokler ni taista bolečina pokopala njega. Ki je vešče izkoristil enostavnost in energijo panka, da je izrazil precej bolj kompleksne občutke, in s tem tlakoval pot vsem, ki so začeli – zavestno ali ne – uživati v svojem trpljenju. Prepričan sem, da to nikdar ni bil njegov namen.
V trenutkih, ko se Ian Curtis ni sprehajal po utesnjenih hodnikih svoje mračne podzavesti, je bil namreč povsem navaden in nič kaj vase zaprt fant, ki je navijal za Manchester City, požiral znanstvenofantastične knjige in različne študije o nacizmu. Rad je bil v centru pozornosti in zahteval je popolno predanost. Njegova beseda je bila vedno zadnja in težko ga je bilo prepričati, da se je zmotil. V svojem prepričanju je že takrat vztrajal do konca. »Ianov nepopustljiv karakter nam je velikokrat prišel še kako prav,« mi je pred leti zaupal Peter Hook. »Medtem ko smo se mi ukvarjali z nepomembnimi stvarmi, nam je vedno izposloval karseda največ.«
Prezgodnja poroka je močno zarezala v njegov karakter. Želja po priznanju je bila kar naenkrat zadušena z vsakodnevnostjo družinskega življenja. Izhod iz nelagodja je začel iskati v rock'n'rollu, saj je bila vizija rokovske zvezde najbližje tistemu, kar je našel v delih Davida Bowieja, Marca Bolana in Iggyja Popa. Nekaj časa je še lovil ravnotežje, dokler ni prišlo do tretje diagnoze – epilepsija. Ian se je v trenutku spremenil: sprejel jo je. V njej je videl priložnost in (po)pustil, da je vstopila v njegovo umetnost in spregovorila skupaj z njim.
»Od tu naprej smo imeli dva Iana. Tistega, ki smo ga poznali od prej in je bil zelo zabaven fant, in tistega, od katerega bi najraje zbežal,« se mi je pridušal njegov prijatelj Mark Reeder. Ian se je potegnil vase, v svojo bolečino, in njene efekte prevedel v svojo scensko pojavnost. Na odru je doživljal trans, tresel se je kot obseden histerični manijak, ki se ne zaveda prostora, v katerem je. In publika je takšno vedenje sprejela, vzela ga je za del igre; prav tako vsi tisti, ki so skrbeli za Joy Division, katerih popularnost je strmo rasla. Vsi so imeli pred seboj sliko neobvladljivega Iana Curtisa, za katerega se je vedelo, da je z njim nekaj narobe, vendar nihče, niti on sam, ni sprejel nobene odločitve, da bi izstopil iz začaranega kroga in diagnozo postavil pod nadzor.
Prav tako nihče ni poslušal pogostih opozoril njegove prijateljice Annik Honore, s katero sta si bila emotivno tako blizu, da je začutila, da je z Ianom nekaj presneto hudo narobe. Okolica je vse še vedno dojemala kot akt umetnosti, kot spretno režiran del programa in napovedi prihajajočega in težko pričakovanega naslednika prvenca Unknown Pleasures – albuma Closer. V jutranjih urah 18-5-80 je Ian Curtis sprejel odločitev. Svojo zadnjo.
Nikoli enodimenzionalna bolečina
Ian Curtis je danes kult, razpet na oltarju vseh mračnjakov, psihedelikov, zagovornikov novega vala in ezoterikov. Morda je slišati bolno, a lastijo si ga skoraj vsi, še najmanj pa tisti, ki so ga poznali. Kolikor je bilo Iana sploh mogoče (s)poznati. »Slika Iana Curtisa je močno popačena. V svojem pravem bistvu je bil zelo zabaven fant, v bližini katerega ni bilo nikdar dolgčas. Rad je pokal vice … Veliko smo se nasmejali skupaj, zato je slika o bolestnem mračnjaku s poudarjenimi samomorilskimi nagnjenji pretirana,« pravi Mark Reeder in dodaja: »V nekem trenutku je enostavno pregorel in nikogar ni imel ob sebi. To je to in nič drugega!«
Prav njegova nedostopnost in požrtvovalnost sta Joy Division naredili za avtentično skupino, ki je nihče ni znal posnemati, a so bili vsi – in še vedno so – pod njenim vplivom. Teh besed vsekakor ne smete brati vulgarno ali pozersko, temveč kot izraz ekskluzivnega statusa, ki ga skupina danes, bolj kot kadarkoli prej, uživa na vsakem koraku in katere imidž je še nekako mogoče kopirati, vse drugo – bolečino, sanje in abstraktne poteze – je nemogoče. Ian Curtis je z neusmiljenim seciranjem sebe in svojih notranjih strahov iz teme na koncu mesta nagovoril velik del nemotivirane in nezaposlene britanske mladine v prvih pojavnostnih posledicah thatcherizma. S spojitvijo Kafkine morbidnosti in emotivne razdraženosti posameznika je ustvaril glasbo, ki je bila odsev nikoli enodimenzionalne bolečine.
Joy Division brez Iana Curtisa nikdar ne bi bili to, kar so bili. In tega so se kmalu tudi sami zavedli. Zvok skupine bi bil vsekakor povsem samosvoj, toda brez Ianovega neukrotljivega in nekontroliranega vnosa bi vse to izzvenelo povsem drugače. Ali je v njihovem primeru zato pravilneje govoriti on, in ne oni, je stvar nepotrebne polemike, ki bi jo Ian zagotovo zatrl že v kali. Ne nazadnje je prav on, Ian, zagotovil finančna sredstva za snemanje njihove prve male plošče: An Ideal for Living (1977).
Danes imamo (vedno) več pogledov na prvi veliki samomor v rock'n'rollu, a premalo verodostojnih informacij, kar zvestim sledilcem mita omogoča, da Ianov lik in dediščino zakodirajo tja, kamor jim najbolje ustreza. Prav nič, niti »slečeni« spomini njegove žene Deborah, ga ne morejo oskruniti, še manj fanatični skrunitelji grobov, ki so leta 2008 ukradli prvotni kos nagrobnega pločnika, kjer je pokopan.
Mit o Ianu Curtisu je živ bolj kot kadarkoli prej. Morda se sliši neverjetno, a vedno čaka nekje v prihodnosti, kjer vsem »neodvisnežem« ponuja nelahko čtivo o tem, kako v umetnosti poiskati odgovore na tesnobo in odtujenost. Ian je zaprl oči in odšel v tišino, da bi drugi spregledali. Raztrgala ga je ljubezen do življenja.
