Tomo Križnar: S kravami je izginila tudi tradicionalna modrost

V stiku sem z domačini, s katerimi sodelujemo pri transportu naše vrtalne naprave za iskanje vode v Nubske gore. Po telefonu obupujejo, da v Džubi nihče ne verjame v mir. Niti tuji diplomati in humanitarni delavci, ki so vsi po vrsti zbežali že prve dni nove vojne, niti domačini. Vojaki OZN imajo mandat za zaščito civilnega prebivalstva, vendar niti v prestolnici Džubi ne branijo žena in otrok. V takih razmerah bo nemogoče spraviti našo vrtalno napravo čez Južni Sudan. Zato smo se obrnili na našega predsednika Pahorja s pismom, ki ga je podpisalo več uglednih slovenskih poznavalcev globalnih dogajanj, v katerem ga prosimo, naj se zavzame za ustavitev iztrebljanja najbolj nedolžnih pri svojih kolegih v EU in ZDA.

Ti dve največji ljudstvi oziroma plemeni v Republiki Južni Sudan, kot se imenujejo sami, se sovražita med seboj, odkar vesta zase. Vendar je istočasno treba reči, da ta konflikt in podobne konflikte v obeh Sudanih tuji lovci na sužnje in naravne vire že vso zgodovino izkoriščajo za uresničevanje svojih gospodarskih in političnih interesov. Za to, da bi razumeli, kaj se dogaja, je treba upoštevati dejstvo, da ljudstvi Dinka in Nuer nista nič bolj nasilni in divjaški kot ljudstva na Balkanu ali bolj primitivni, kot sta še vedno obe politični »plemeni« v Sloveniji. Pred vdorom egiptovskih, arabskih, turških in britanskih interesov so oboji živeli na neskončnih ravninah okoli Nila, zaščiteni z največjimi močvirji na planetu Sudd – po zakonih, tabujih in vrednotah, ki so se jih domislili legendarni predniki, skupni praočetje, ki so zaplodili vse znane klane, ki so se razvejali, namnožili in preživeli zahtevnemu okolju navkljub do danes.

Zaradi odvisnosti od živali se je razvila mitologija čaščenja krav in bikov, kar jim je omogočalo živeti smiselno in zanosno in visoko nad apatijo ter kolektivno depresijo, ki je značilna za bolj materialistično usmerjene kulture. So pa ti »duhovni kavboji«, podobno kot preostala nilotska pastirska plemena v Keniji in Ugandi, razvili tudi mit, da je Velika transcendenca samo njihovemu plemenu zaupala skrb za vse krave, in to ne samo v Suddu, ampak na vsej Zemlji. »Bog je samo nam dal posebno poslanstvo, da negujemo in varujemo krave: kaj delajo naše krave v vaših stajah?« so mi razlagali tako verni pripadniki ljudstva Dinka kot verni pripadniki ljudstva Nuer, kristjani. Podobno kot mi evropski in ameriški fundamentalisti, verni protestanti ali verni katoliki, skupaj z neoliberalnimi fanatiki opravičujemo svoje napade na Bližnji vzhod z ogorčenjem; »Kaj dela naša nafta pod vašim peskom?«

Krasti krave drugemu plemenu in pri tem ubijati čuvaje je še danes sprejemljivo za tradicionalne Topoze, Turkane, Karimodžonge, Jie, Ngatome in druge »kekce«. Še danes pa za njih ni sprejemljivo v napadih pobijati tudi otroke, matere in žene. Žene so tradicionalno ugrabljali in jih uporabljali za rojevanje svojih otrok. Dečke so indoktrinirali v svoje janičarje, nobenega smisla niso videli v klanju le-teh samo zato, da se ne bi maščevali, ko zrastejo. Vsak še danes ve, da posilstvo ni okej. V sedemdesetih letih nikoli nisem slišal za kak primer posilstva. Zdaj se ta tabu izgublja. Izgublja se tudi tabu, ki je ščitil pred zastrupljanjem vode. Sprejemljivo postaja tudi to, kar ni sprejemljivo niti levom in hijenam: zaradi nekega višjega interesa smeš napasti nosačice vode, jih pobiti in nato pometati v jamo, iz katere že naslednji dan ne more več piti nobena žival.

Dokler so se plemena spopadala s sulicami, vojne niso eskalirale v industrijsko ubijanje. Plemenski starešine pa so se na pogajanjih dogovorili, koliko krav je treba dati kot krvni davek za vsakega ubitega, kot nadomestilo za to, kar je izgubila družina, klan ali pleme. Ampak zaradi novega, vse težjega orožja, ki seže vse dlje, je danes težko ugotoviti, kdo je koga ubil. Najbolj pa je na splošno moralo in etiko na jugu Sudana vplivala sama država Sudan, potem ko je vladna vojska z Muslimansko bratovščino na čelu v najdaljši afriški vojni med leti 1983 in 2005 z več kot dvema milijonoma mrtvih in petimi milijoni pregnanih z domov upornima plemenoma Dinka in Nuer z mitraljezi iz helikopterjev pobila večino krav. S kravami je izginila tudi tradicionalna modrost.

Vlogo modrih starešin v plemenih na jugu so v osemdesetih letih prevzeli lokalni gospodarji vojn, ki med sabo ne tekmujejo več, kdo bo skrbnik krav, ampak kdo bo nadziral fantastične dobičke od nafte. Pomen in vlogo krav je v obeh večinskih plemenih zamenjala nafta. In vlogo plemenskih poglavarjev satelitski telefoni in svetovni splet, ki ljudi zdaj najbolj učinkovito povezuje. Zato vse, kar se dogaja v tej najmlajši in najbolj propadli državi, 193. članici OZN, niti ni več toliko v rokah niti sudanskega predsednika Kiira niti podpredsednika Macharja, ampak nacionalnih varnostnih agencij, ki nadzirajo dogajanja s pomočjo svojih »inteligenc«. Ameriška National Security Agency skuša energijo sovraštva med obema večinskima plemenoma uporabiti v svojo korist, podobno kot vojaška hunta islamskih fundamentalistov, ki so v Kartumu zamenjali nekdanje tradicionalne lovce na sužnje in so v času razglasitve neodvisnosti nove države držali fige v žepih.

Za neskončno trpljenje v tej najbolj propadli državi niso soodgovorni samo Baširjevi podporniki v Kartumu, ampak tudi tujci, ki so za razvoj nove države novim oblastnikom v Džubi dobesedno znosili v kovčkih na stotine milijonov dolarjev, ne da bi nadzirali njihovo porabo, na primer za razvoj osnovnih in srednjih šol. Skoraj ves denar iz tujine je šel v zasebne žepe in pobegnil v Ugando in Kenijo ali pa je bil porabljen za nakup novega, modernega orožja. Dodati je treba, da so zahodne države Kiiru močno zamerile, da je šel, ko je Džuba leta 2012 zaprla naftovode, iskat nove partnerje na Kitajsko. Večina pripadnikov ljudstva Dink, s katerimi sem govoril o tem, je letos spomladi verjela, da Machar dobiva orožje ne le iz Kartuma, ampak tudi iz ZDA. Na ta način naj bi Zahod skušal preprečiti Kitajski, da bi gospodarsko zasedla Južni Sudan. Kitajska dejansko financira in gradi infrastrukturo po vsej Afriki. ZDA pa istočasno s svojimi evropskimi partnerji vlagajo predvsem v širitev svojih oporišč in kupujejo, podobno kot v času hladne vojne, lokalne veljake, jih postavljajo na oblast in razvijajo sistem nadzora vsega kontinenta z brezpilotniki. Pravijo, da vse to počnejo zato, da bodo Afričane ubranili pred arabskimi islamisti. V resnici pa gre prej za novo hladno vojno, tokrat s Kitajsko.

Kitajci se postavljajo v kratkih hlačah in majicah brez rokavov, dekleta so na pol gola in z največjimi ekrani pametnih telefonov v rokah. Ameriški, francoski, britanski agenti pa se skrivajo pod krinko vojaških humanitarnih misij, skupnih vojaških vaj, najdeš jih v vseh najbolj slovečih človekoljubnih organizacijah. ZDA imajo med drugim mrežo več kot šestdesetih vojaških baz, taborišč, letaliških in pristaniških instalacij, predvsem pa brezpilotnike!

Džuba je v resnici vas. Še leta 2005 ni bilo ničesar drugega kot nekaj cenenih grških hotelov in garnizon arabske vojske s severa. Sicer je Slovenec Ignacij Knoblehar sredi 19. stoletja postavil prvo cerkev v Džubi, medtem ko ne Turki ne Arabci ne Britanci v času vladanja jugu niso nič vlagali. Prepustili so ga črncem, saj je pokrajina eno samo močvirje, polno komarjev in muh cece. Turki in Arabci so od tu poleg slonovine in nojevih peres dobili sužnje, ki so jih običajno lovili lokalni črnski poglavarji. Britanci v prvi polovici 20. stoletju Arabcem niso dovolili, da bi trgovali z jugom, zaradi česar je območje še naprej ostajalo daleč od civilizacije. Vsekakor so predvsem omenjene geografske ovire, gore in močvirja, domačine dolgo časa ščitile pred vdorom tujcev. Lahko rečemo, da so črnci na jugu živeli dobro do začetka 19. stoletja, ko se je začel lov na sužnje. Pri tem pa so sodelovali lokalni črnski poglavarji, torej ne morejo za vse obtoževati samo Zahoda in Arabcev.

Ja, drži. Britanci so sicer gradili svoj imperij iz Kaira proti Johannesburgu, Francozi pa z zahoda proti vzhodu. V Sudanu sta tedanji velesili trčili ena ob drugo. Na videz jo je krajše odnesla Francija, vendar je ta predvsem potrebovala močno zaveznico proti Nemčiji, ki jo je nepričakovano dobila v Veliki Britaniji.

V resnici se Britanci dolgo časa niso mogli odločiti, ali naj jug priključijo Ugandi ali Keniji ali pa naj bi naredijo posebno državo Ekvadorijo.

Na jugu so se uprli, še preden so Britanci 1. januarja 1956 odšli. Videli so, da bodo Britanci prepustili njihovo deželo tistim, ki so lovili sužnje. Upor proti arabskemu severu se je končal z mirom leta 1972, ki je trajal do leta 1983. Diktator Jaafar Nimeiri je tedaj pod vplivom fundamentalistov razglasil šeriatsko pravo po vsem Sudanu. Južnjak in Dinka John Garang je začel z uporom ravno takrat, kot smo se Slovenci začeli upirati skupnim šolskim jedrom. Vsekakor oblast v Kartumu ni upoštevala razlik med etničnimi skupinami. Arabci pa imajo tudi sicer zaničljiv odnos do črncev. A v Koranu piše, da črn človek ni nič manj vreden od rdečega, Arabca. Tu je treba dodati, da Sudanci iz Kartuma in s severa rasno niso pravi Arabci, ampak mešanica, ki je nastala, ko so priseljenci z arabskega polotoka imeli več stoletij otroke s črnkami. Imajo pa se za Arabce, ker zaradi tega na primer lahko dobijo finančno pomoč iz Savdske Arabije ali Katarja.

Leta 1985 je na stran upornikov z juga prestopilo tudi ljudstvo Nuba, ki so sicer večinoma muslimani, med njimi pa so tudi kristjani in pogani. Kartum se je nato odzval z odločitvijo, da bo ljudstvo Nuba deportiral v puščavo. Uporniki, ki jih je vodil Garang, so se namreč pri pripadnikih Nuba, ki so kmetje, lahko oskrbovali s hrano in vodo. Vladne sile so zato sistematično požigale nubske vasi, mladeniče jemale za janičarje, dekleta za priležnice Arabcev. Nastalo je 56 tako imenovanih mirovnih centrov, to je garnizonov, v katere so deportirali mlade pripadnike ljudstva Nuba, fante in dekleta. Rekli so jim tudi Mesta miru. In Unicef jih je podprl! To agencijo ZN smo obtožili, da sodeluje pri iztrebljanju ljudstva Nuba. Leta 2000 je Unicef za ljudstvo Nuba vendarle ustanovil 22 postojank s šolami, centri za podporo ženskam in poljskimi klinika. Leta 2002 je nubski poveljnik v Švici podpisal mir, ki je dejansko trajal do leta 2011. Pomembno vlogo je imelo naše zunanje ministrstvo, predvsem državni sekretar Franco Juri in Eva Tomič.

Darfurci, ki so vsi muslimani, vendar se imajo večinoma za Afričane, so skoraj do konca vojne med jugom in severom v letih 1983–2005 sodelovali s Kartumom, ki jih je uporabljal za boj proti Garangovim južnjakom. Uprli so se šele leta 2003, ko je že postalo jasno, da Zahod podpira odcepitev juga. Kartum se je za to svojim nekdanjim zaveznikom hudo maščeval. Zahod je vsaj s propagando veliko bolj podprl Darfur kot prej jug Sudana. Sudan je bil namreč po 11. septembru 2001 kot Afganistan, Irak, Libija in Sirija uvrščen med države, ki podpirajo mednarodni terorizem – vendar samo Sudana Zahod doslej še ni napadel. Menda se je Omar al Bašir rešil zato, ker je leta 2005 privolil v premirje z jugom in jugu dovolil pravico do samoodločbe na referendumu čez šest let. Zdaj pa Američanom prodaja podatke o sovražnih skupinah, ki se urijo na sudanskih tleh. Čeprav je Mednarodno sodišče v Haagu zanj razpisalo tiralico z obtožnico, da je kriv največjih zločinov proti človeštvu, za Zahod postaja najboljši človek v Sudanu.

Tako je. Treba je vedeti, da so skoraj vsa sudanska naftna polja na jugu. Ker pa so vsa sredstva za iskanje in črpanje nafte prišla iz Kartuma, so si naftne prihodke razdelili na pol. V vsem Sudanu so vladali skupaj in južnjak Garang, ki ga je zaradi njegovih naprednih idej v Kartumu pozdravila milijonska množica, je postal podpredsednik Sudana, a že leta 2005 je umrl v sumljivi letalski nesreči. Vsekakor je bilo obdobje 2005–2011 relativno dobro. V Kartumu so denar od nafte porabili za gradnjo stolpnic, na jugu Sudana pa so ljudje upali, da bodo spet lahko imeli krave. Žal so si vodilni na jugu polnili žepe ali kupovali orožje in se pripravljali na vojno. Garang je Nearabcem ob Modrem Nilu in v Nubskih gorah dejal: »Organizirajte se za boj proti Kartumu, z veliko vojsko z juga bomo pregnali Arabce iz Sudana.«

Januarja 2012 so v Južnem Sudanu zaprli naftovode do Rdečega morja, ker Kartum ni redno plačeval. Vendar je Bašir potem začel zase snubiti ljudstvo Nuer in njihovega voditelja Macharja. Tako je konec leta 2013 izbruhnila državljanska vojna med ljudstvoma Dinka in Nuer, v kateri sta si obe strani uničili vso infrastrukturo, tudi vse naftovode in električno napeljavo.

Ljudstvo Dinka šteje novo državo, do katere so jim pomagali tujci, nekako za svoj vojni plen iz upora proti arabskemu severu Sudana. Sredi maja me je agent službe nacionalne varnosti, ki je bil Dinka, pridržal blizu meje s Sudanom, ker ni priznal dovolilnice, ki jo je podpisal za to pristojen predstavnik manjšinskega ljudstva Lou na severozahodu države. Po enem tednu pripora so me poslali v Džubo, kjer sem bil v najbolj nemogočem zaporu še en teden.

Vrtalna naprava za iskanje vode, za katero je zbiral prispevke Klemen Mihelič v humanitarni organizaciji Hope, je bila prvotno namenjena Darfurju v Sudanu. Vendar je lani novembra naposled postalo jasno, da sudanska vojska in milice v Darfurju zmagujejo in da ni več uporniške skupine, ki bi lahko zagotovila, da bo naprava varno potovala in da bo v pomoč civilnemu prebivalstvu, ki ga vse bolj ogroža pomanjkanje vode, da torej ne bo padla v roke vladnim silam. Zato pa lahko napravo zaupamo borcem za svobodo v Nubskih gorah, ki so del Sahela, kjer Sahara vsako leto razširi svojo južno mejo za sedem kilometrov, podtalnico pa je treba iskati vse globlje.

V zadnji sušni dobi med oktobrom in aprilom so nubski borci za svobodo vzdržali novo ofenzivo, ki je tokrat udarila iz petih smeri. Še naprej pa sudanska letala vsak dan bombardirajo nubske vasi. Naši lokalni snemalci in poročevalci, ki smo jih izurili in opremili s kamerami in satelitsko tehniko, redno pošiljajo poročila na haaško sodišče, agencijam OZN in različnim nevladnim organizacijam. Za zdaj se še nobena organizacija ni zares odločno odzvala.

Zato, ker se od vseh staroselskih ljudstev, ki jih ogroža globalni pohlep po nadzoru naravnih virov, najbolj dotikajo srca. Zato, ker jih napadajo najmanj občutljivi in najbolj nori sovražniki, s katerimi sodeluje praktično vse človeštvo. Zato, ker so kljub genocidu in največjemu pomanjkanju vsega, kar imenujemo civilizacija, ostali taki idealisti in navdušenci. Zato, ker verjamem, da bi jih moral vzeti za zgled ves svet. Zato, ker se zavedajo pomena solidarnosti in vedo, da se ohranjajo predvsem zato, ker si pomagajo. Kadar imajo v kakem delu Nubskih gora več dežja in zato večji pridelek, pomagajo tistim Nubam, ki živijo na ozemlju, kjer je bilo manj dežja in manj pridelka. Zato, ker se počutijo močne, kolikor je močan najšibkejši. Zato, ker se še vedno zavedajo, da je revež sramota za vse. Zato, ker sem se med Nubami naučil novega zaupanja v človeštvo.