Tomo Križnar govori hitro in veliko. Tako tudi piše – svoja pisma »iz pekla«: »Kauda. 21. januar 2015. Torek, cca 13.30. Rohnenje na nebu. Bežanje v fox holes. Veliko pričakovanje. Nato tisto značilno švistenje. Zemlja se napne. Kot da bi se pripravila, da bo lažje prenesla udarec. Za trenutek vse potihne. Ptice, veter v krošnjah, tudi dihanje vseh nas natlačenih v jamo. Tudi mi se napnemo. Sliši se samo digitalno brnenje kamere, ki jo stiskam k licu in obračam v obraze otrok in mam in deklet krčevito stisnjenih ob dno. Potem useka. Zagrmi. Zabobni. Čisto blizu. Enkrat. Dvakrat. Trikrat. Štirikrat. Ena od mam se nasmehne. Trije otroci ostanejo resni. Nihče ne joka. Niti najmlajši na prsih svoje mamice ne zajoka. Domačini so že navajeni. Vse postaja rutina. Mimo prišiba mož na motorju. Zavpijem. Počaka. Skočim na prtljažnik. Pobegnem z njim navzdol... Čez posušeno peščeno dno reke, ki se je umaknila pod zemljo, kot bi se najraje tudi sam. Navzgor na prazno, na hitro zapuščeno tržnico, mimo vaščanov zaprašenih obrazov, na drugo, zahodno stran, kjer se je skozi koče videl ogenj. Dva ranjena, ki so ju že odpeljali v bolnico v Gidel. Oba moška. Mlajši in starejši. In en ubit prašič. In ena razcefrana kura. Kraterji bomb. Bel prašek. Kosi železa. Smrad po strupenih kemikalijah. Razsekana drevesa. Prestreljene stene koč. Goreča slama in les. Zbirajoči se ljudje. Full otrok. Bosi, strgani, razcapani, na pol nagi otroci. Žene oblečene kot ptice. Možje v ponošenih arabskih dželabijah. In tam moj prijatelj. Ibrahim Mustafa, ki me je januarja 2011, štiri mesece preden so vladni ponovno napadli Nube, rešil pred agenti iz Kartuma... ’Where is international community?’ je rekel v objektiv kamere. ’There is no international community!’ ’Ja! Imaš prav! So samo motherfuckers!’«

Sprehajanje psa prek trupel otrok

To, da je za pobijanje celotnih vasi in družbenih skupin v Afriki soodgovorna »mednarodna skupnost«, torej tudi mi v Sloveniji, Križnar priobči vsakokrat, ko more. V intervjujih, intenzivnih, čustvenih, mestoma razrvanih, zahodni svet opominja, da si z dopuščanjem in povzročanjem smrti v tretjem svetu sam koplje jamo. Primerjave, ki jih uporablja, so boleče: na eni strani posiljeni, zasužnjeni, utopljeni otroci, na drugi strani Evropejec, rodni Kranjec, ki popoldan na vrvici sprehaja psa. Križnar pravi, da ga je strah dneva, ko se bo vsepovsod vse sesulo v prah. Kdor se je kdaj vpisal na njegov seznam naslovnikov, je s potovanj v Sudan in Južni Sudan v naročje dobil natančne popise, kako je videti masaker od blizu, vključno s strašnimi slikami, ki jih ni mogoče gledati. Naj nihče ne misli, da zlo, ki ga dopuščamo, ne bo prišlo tudi po nas, sporoča Križnar.

Kot eden od slovenskih herojskih likov tudi Križnar publiko razdvaja. V delu javnosti sproža odpor. Pravijo, da pretirava, da ne najde prave poante, da se nepravičnega ustroja sveta ne da zajeti v enotno pripoved. In da Afriko, ki jo predstavlja skozi pripovedi o staroselskih ljudstvih, ki so žrtve mednarodno organiziranega, malone elitnega nasilja, stereotipizira. Res je – da bi našli ekstremno (državno) nasilje in posledično ekstremno človeško trpljenje, ni treba potovati v Afriko. Tudi v Evropi, v Sloveniji, državni aparat zagreši množične zločine, ki tisoče nemočnih pahne v večletno nesrečo. Izbrisani. A to ni razlog, da ne bi šli zla iskat po svetu – še globlje, k njegovim koreninam. Tomo Križnar je svoje poslanstvo našel prav tam. V Darfurju, v Nubskih gorah, med ljudmi, ki jih država zjutraj pozdravi z bombniki in jim požge vas.

V delu javnosti žanje Križnar izjemne simpatije. Okrog sebe je nabral krog sledilcev, tudi na političnih položajih, ki mu pomagajo izpeljevati humanitarne projekte, ki hodijo po robu možnega. Afriškim ljudstvom Križnar tako denimo podarja brezpilotne letalnike, s katerimi snemajo dogajanje. Iz posnetkov nastajajo filmi, ki jih Križnar predstavlja po svetu.

Povsod med svojimi

V preteklem desetletju sta bila sodelavca s pokojnim predsednikom Janezom Drnovškom. Ta ga je v poskusu, da bi preprečil genocid v Darfurju, imenoval za svojega odposlanca. Potem ga je – ob izjemni medijski pozornosti – tudi reševal iz sudanskega zapora. Pred tednom dni se je zgodba malone ponovila. Njegovo reševanje iz južnosudanske ječe minuli teden se je v dveh dneh – prej so informacijo, da je ujet, svojci in prijatelji ter ministrstvo za zunanje zadeve uspešno skrivali en teden, da bi povečali možnosti za rešitev – uvrstilo med prve novice. Njegovo vrnitev na letališče v Benetkah je pričakal grozd kamer. Pozornost pa je Križnar obrnil v pripoved o dogajanju na območju med Južnim Sudanom in Sudanom ter pri Nubah, kamor s svojo humanitarno organizacijo Hope tovori svoj naslednji veliki projekt – veliko vrtalno napravo za iskanje vode. Če ne bodo našli vode, bodo Nube, ki jih opisuje kot eno zadnjih pristnih ljudstev, morali zapustiti svoje domove. V pogovoru za Dnevnik je zatrdil, da se namerava ob prvi priložnosti vrniti in izpolniti svoj humanitarni cilj. Pomagala naj bi mu prav vladna služba, zasliševalci, ki so ga imeli v ujetništvu. »Nevarno je bilo, dokler so me sumili, da sem bil od nekoga poslan, da sem vohunil, snemal,« nam je povedal. »Ko pa so začeli razumeti, da sem zgolj potoval k Nubam, da bi jim dostavil vrtalno napravo za iskanje vode, smo se začeli bolj normalno pogovarjati.«

Enainšestdesetletnega popotnika, aktivista in poročevalca iz najmračnejših kotov sveta je mestoma težko razumeti. Živi in deluje daleč zunaj običajnih okvirov. Kljub temu pa je dovolj prisoten, da je za svoje delo prejel več mednarodnih nagrad in priznanj. Poznajo ga v požganih afriških vaseh pa tudi v vrhovih svetovne, evropske politike. Sodelovanje z njim je lahko bogato pa tudi polno pasti. Nazadnje ga je iz ječe reševal eden najboljših nemških diplomatov, strokovnjakov za afriško celino. Tudi tokrat se je izvlekel.

V Nubske gore se namerava naslednjič odpraviti po koncu deževne dobe, letos jeseni. Tedaj, napoveduje, bo potoval svobodno, do cilja...