Ne morem jesti, če vem, da oni stradajo

Na tisoče ljudi je pobegnilo v taborišče Ida v Južnem Sudanu, kjer živijo v močvirju med komarji, izpostavljeni malariji, tifusu, amebam. "Vem, kakšno 'sranje' je to, ravnokar prebolevam malarijo," mi je povedal. "Ampak jaz sem imel zdravila! Oni pa nimajo ničesar. V gorah ne morejo do zdravil, trenutno vlada huda lakota, ljudje so sestradani. Jedo trave, lubje dreves, liste, območje je bilo videti, kot bi ga napadle gosenice," pove s trpečim glasom in vidi se, da diha s temi ljudmi. "Ne morem jesti, če vem, da oni tam stradajo."

Največkrat mu očitajo, da se ukvarja z Afričani, medtem ko bi lahko pomagal ljudem v Sloveniji, ki trpijo. "Takrat znorim in jim samo rečem, da ni primerjave. Tukaj ni sistematičnega iztrebljanja in genocida, kakor je tam. Ljudje pri nas res izgubljajo službo, a trenutno je čas za spremembe, ne pa za jamranje."

Domov ste se vrnili prejšnji teden. Iz Sudana vas je pregnalo deževje.

Ja, trenutno se tam ne da nič delati. Situacija je na strani upornikov, vladne sile v času blata ne morejo iztrebljati, ker se ne morejo gibati v oklepnikih in tankih.

Trenutno imajo civilisti torej mir?

Relativen mir. Bombardirajo jih še, jih vsakodnevno zastrašujejo z letali, bombniki ruske izdelave antonov, ljudje so še vedno ujeti v gorah in še vedno ni nobenih organizacij. V Modrem Nilu ni niti ene organizacije, ki bi pomagala.

Zakaj jih ni? Jih je strah napadov?

Eden od razlogov je zavedanje, da je Zahod spet nekaj ušpičil, zato se blago vede do režima, ki ga haaško sodišče obtožuje največjih zločinov proti človeštvu v Darfurju, drugi razlog pa je strah, da jih bo ta režim bombardiral, saj Sudan napada tudi Združene narode, kaj šele nevladne organizacije.

Torej je vsakdo tarča?

Ta režim je kot somalijski pirati - napadajo. Vsi vemo, da smo jim ukradli jug Sudana, odcepitev ni bila v pomoč nekdanjim sužnjem, ampak je šlo za dobro zemljo, za črno puhlico, za nafto in za vodo. Predstavljaj si - Arabci so v Sudanu izgubili 90 odstotkov nafte, razumljivo je, da so znoreli. Deklarirali so, da če se bodo odcepili, bodo v Modrem Nilu in v Nubskem gorovju uveljavili šeriatsko pravo, s čimer ne bo nobenega odnosa do afriških manjšin, kar je jasno pomenilo napoved vojne njim, ki pa jih tudi ni tako malo; 1,5 milijona ljudi v Modrem Nilu in dva milijona v Nubskih gorah. Zdaj morajo območje vsi zapustiti.

Kaj lahko storimo? Je na voljo res samo še kakšen drastičen ukrep, da se svet predrami in priskoči na pomoč?

Hrano jim je treba dati. Ti ljudje bežijo z območja Modrega Nila in z Nubskih gora, ker so sestradani, deževna doba, ki se je začela, pomeni, da ne bodo jedli še kakšna dva meseca. Vojna se je začela takoj, ko se je jug odcepil. Predsednik Omar Al Bašir je nadaljeval svojo vojaško hunto…

A on vendarle zanika, da na območju poteka vojna…

Ravno naš film Oči in ušesa boga je dokaz, kaj počenja, sicer pa že dolgo časa vse zanika. Že za Darfur je govoril, da ni lakote in bolezni, da otroci ne umirajo, da je bilo ubitih le 30.000 ljudi, medtem ko številke OZN kažejo, da jih je umrlo milijon. Vsi lažejo! Vsa svetovna politika je lažniva, to je zakuhala, črnci pa morajo sedaj ali pobegniti ali pa umreti. Nerazumljivo je to, da ta sudanska vojaška hunta zadnjim 300.000 ljudem, ki so brez hrane še ujeti v Modrem Nilu, preprečuje pobeg iz države. Nastavlja jim pasti na poteh, da ne morejo vsi ven. Gre za načrtno mučenje Afričanov.

Dokumentarni film ste naslovili Oči in ušesa boga, ker bog vse vidi in vse sliši, a se zdi, da v tem primeru molči, da gleda stran, da tokrat niti on ne more pomagati… Ste s kamerami in prenosnimi računalniki, ki ste jih delili prebivalcem Nubskih gora, vi prevzeli njegovo vlogo?

To vlogo skušamo dati svetovni skupnosti. Do zdaj se je v zgodovini človeštvo večkrat prav odzvalo - potegnilo se je za Nelsona Mandelo, Burmo, Tibet … V primeru Afrike pa smo, tako je videti, še vedno veliki rasisti. Najnovejše raziskave genoma sicer jasno nakazujejo, da smo si v sorodu, ampak smo jih kar pripravljeni žrtvovati, ker so zadnji na naših vrednostnih lestvicah, a to so fašistične lestvice! To veš, da je narobe, če z njimi živiš, moje izkušnje s človekom po vrnitvi iz teh krajev so navdušujoče. Jaz mislim, da bodo ti tam doli preživeli, bolj me skrbi za nas. Kaj bo z nami, ki nismo solidarni do drugih, ki so v nesreči?

Smo ljudje iz zahodnega sveta preveč otopeli, sebični, apatični in brezbrižni? Nekoč ste dejali, da je "globalni terorizem predvsem stranski produkt globalne brezbrižnosti".

Seveda! Če pustimo tam crkovati ljudi! Če tebe zdajle začnejo posiljevati, je najina (pokaže na fotografa, op. p.) naloga jasna. Najprej je treba stvar ustaviti, nato pa se pomeniti. Zate morava midva iti z rokami v ogenj, pa tudi če zaradi tega prejmeva kakšen udarec.

Sami sebe krivite, da ste naredili premalo, pa ste vendarle edini, ki je storil toliko, da je svetovna javnost vsaj za trenutek pogledala v ta del sveta. Ste ob vseh grozotah, ki ste jih videli na svojih misijah, otopeli ali ste postajali vedno bolj jezni, motivirani, osredotočeni na cilj, torej ustaviti pokole nedolžnih ljudi?

Pri meni na srečo ne gre tako, da bi se navadil na te grozote. Jaz sem vedno bolj občutljiv, malo me že skrbi zase. Pljuča se mi gnojijo, sredi poletja imam angino, česar nisem imel še nikoli prej, mislim, da so to reakcije, ki jih ne morem nadzorovati. Vse to dela podzavest. Gnoj mi gre ven nad Evropo in Ameriko, ki bi ju rad spoštoval, porkaduš! Rad bi živel za nekaj vrednega, a ne morem, ker vem, kakšno svinjarijo so spet naredili v Afriki. Prosim ljudi, naj se zmigajo, preden bodo vse te ljudi "zradirali". Angelino Jolie nagovarjam, naj pomaga, pa ni nič.

Kako pomembna je vključenost zvezdnikov pri razširjanju sporočila? Pri akciji sta sodelovala Mia Farrow in George Clooney. Se je zatem kaj spremenilo?

Vsa čast! To ogromno pripomore. V Kartumu so živčni kot hudič, ne upajo bombardirati. Napadi z bombami so se zelo zmanjšali, saj vedno več slik dosega haaško sodišče, začelo se je tudi več govoriti o tem, politični pritisk ustvarja tudi britanska vlada.

Nube na vas gledajo kot na prijatelja, kajne?

Ja, to sem pa dosegel. Nikoli ni bilo v ozadju nikakršne politike, nikoli jim nismo hoteli nič vzeti. Tudi misijonar, ki sem ga enkrat peljal s seboj, je rekel, da nima kaj narediti, saj so že tako boljši kot kakršne smo jih mi prišli naredit. Med temi ljudmi so vrednote, gre za semena človeštva, ki jih je treba ohraniti. Semena kultur, ki so za prihodnost zelo pomembna. Tam ni vse tako skorumpirano.

Se tam počutite bolje kot tukaj?

Ja. Vem, da to naleti na odpor, saj ljudje mislijo, da potem nisem več "naš", da sem izdal svoje ljudi. Potem pa kar tam ostani, mi včasih rečejo. Vsakdo, ki pride med te ljudi, se počuti bolje, vsi novinarji, ki so prišli, politiki, vsakdo to opazi. Novinarka National Geographica je zapisala, da je imela občutek, kot bi prišla v laboratorij. Zaradi občutka čistosti namreč. Tudi sam sem dal svoji knjigi pred leti naslov "Nuba, čisti ljudje". Takšen občutek imaš, ker se ljudje zelo trudijo, da bi si polepšali vsako sekundo. To je začutila tudi Leni Riefenstahl, ki je bila čisto nora nanje. Ona je takrat čisto šokirala Evropo. Če je ta fašistka med Nubami to začutila, ko je imela takšno moč, ki jo lahko večina žensk samo sanja, vendarle je imela Hitlerja pod nogami, in izjavila, da je bila med njimi bolj srečna kot kjer koli drugje … Ti ljudje torej vendarle niso za iztrebiti! In nekaj podobnega bi se sedaj moralo zgoditi z Angelino Jolie.

Ste pripravljeni tudi umreti, da bi rešili Nube?

Ne mi tega sugerirati… če ne bi imel svoje hčere…

Nič nočem sugerirati. Vidim le, da vi živite s tem ljudstvom, da ste del njihove družine.

Mene boli zaradi njih! Dobivam poročila, da so lačni, jaz pa sem lačen z njimi. Ne morem jesti ne čokolade ne lubenice, ne zdi se mi pravično, da bi jaz jedel, ko oni stradajo. Njim pa tudi ne gre v glavo, zakaj sem tako trapast, ko pa imam hrano na voljo. To je empatija.