Vsaj po Evropi so poslušalci pretežno starejši in če želimo nagovoriti mlajše, moramo nekoliko spremeniti koncept. V tujini je popularno, da se kombinira vse mogoče na crossover način, od jazza do stare glasbe, mi pa smo se odločili, da bomo zgolj razširili pogled na to, kar že počnemo. Želimo se tudi odmakniti od postromantičnega koncepta koncerta, ki je baročni glasbi in izvajalski praksi praktično tuj in dokaj tog. Današnji poslušalci si na odru želijo dinamike.
Naj povem, da delujemo že nekaj let, prej smo se imenovali Ensemble Les Eléments, ker pa so nas nekoč na gostovanju v Franciji opozorili, da že obstaja zbor z istim imenom, smo izbrali »nazaj h koreninam«. Ime vsebinsko ustreza našemu iskanju pozabljene izvajalske prakse prejšnjih obdobij.
Na brežiškem festivalu boste uprizorili žepno baročno opero, ki pa ste jo sestavili avtorsko. Kako?Med drugim smo združili dve francoski kantati, Bacchus Nicolasa Bernierja in Don Quichotte Jean-Baptista Morina, ki že imata svojo zgodbo; pevec tej zgodbi sledi kot pripovedovalec in občasno tudi kot lik. Sicer pa nas je zanimala običajna praksa na baročnih odrih: geste pevcev, teatrsko in kostumsko vzdušje, ples. Ples je imel v tistem času zelo pomembno funkcijo, tudi opera je bila vedno opremljena z baleti. Zato sem skušala glasbo pretvoriti v gib in v vizualno podobo, kjer svoje odigrajo tudi različni značaji, s tem pa tudi glasba bolj neposredno nagovori ljudi. Stare glasbe in takratnih skladateljev poslušalci po navadi ne poznajo in ne vedo, kako bi to glasbo sploh poslušali. Zato so hvaležni, če jim ob abstraktni glasbi ponudimo kaj vizualno in vsebinsko konkretnega.
Kaj je sicer značilno za baročno opero?Francoski teater je bil scensko zelo pester, že v 16. stoletju so se uporabljale različne perspektive in stranski scenski panoji, ki so ustvarjali globino odra, ob vsakem dejanju so zamenjali sceno, kostumi so bili izdelani z veliko fantazije, odrske naprave pa so bile mehansko izjemno inovativne. Nastopajoči, ki so upodabljali bogove, so leteli prek odra, ali so jih spuščali s stropa oziroma potiskali iz pododrja, poznali so leteče zmaje, valovito morje, ladje, še slone so vodili na oder. Pevci niso le peli, ampak so poznali tudi kodiran nastop z gestami, ki so povedale, o čem vsebinsko pojejo, te geste pa so ljudje poznali. Pri francoski operi nimamo virov, ki bi pevsko prakso natančno opisovali, imamo pa vire iz prejšnjih in poznejših obdobij. Vsekakor pevci niso samo stali na odru, z roko na klavirju ali ob boku kot dandanes, in peli.
V čem se balet v baroku razlikuje od klasičnega baleta?Začetki klasičnega baleta segajo v čas Ludvika XIV., na njegov dvorec v Versaillesu, torej v 17. stoletje, iz tega obdobja izvira večina klasične baletne terminologije. Ludvik XIV. je bil tudi sam izvrsten plesalec, o čemer pričajo izjemno zahtevne koreografije, sestavljene posebej zanj. Ena takih je tudi najbolj znana solo vloga Sončni kralj v Baletu noči. Tudi sicer so ohranjene odrske koreografije predvsem za solo točke in za par. Takrat sta bila plesalca vedno simetrična in nikoli se nista dotikala s telesi, le kdaj z rokami.
V tistem času je bilo običajno, da so višji sloji nastopali v baletih in operah in dejansko so bili dobri plesalci, saj je bil ples del njihove osnovne izobrazbe, pa tudi statusni simbol. Za mlado gospo je bilo zelo pomembno, kako se je odrezala v plesu, saj so to povezovali z gracioznostjo in tudi z njenim značajem. Če se je zmotila ali plesala slabo, so dolgo govorili o tem. Na angleških dvorih so bili malo bolj liberalni.
Šele v 18. stoletju se je balet počasi začel profesionalizirati, žal pa vemo o tem poznejšem obdobju manj, ker profesionalni plesalci niso več čutili potrebe, da bi koreografije zapisovali.
Ko brskate po historičnih virih in stari glasbi, si predstavljam, živite v drugem času in svetu. Kako izstopite spet v sedanjost?Še posebej s to zadnjo produkcijo, ki se dogaja v 17. stoletju, sem res živela polovico časa v pravljici, gledališki svet te kar posrka vase – in res je potem težko izstopiti. Imam pa kar nekaj menedžerskih in organizacijskih obveznosti zaradi ansambla, kar me hitro potegne na realna tla. Ravno tako so tu še vsakodnevni plesni treningi, vaje inštrumenta. A oboje je zame prav tako užitek, nekakšna meditacija, ko sem lahko v času, ki ga preživim sama s sabo in v stiku s svojim telesom kot inštrumentom. Takrat samo sem, kar je že samo po sebi izpolnitev.
