Seveda je pomembna prepoznavnost v javnosti, vprašanje pa je, koliko pozornosti temu namenjaš. Zame ni zelo pomembno, da me ljudje prepoznavajo. Bojim se celo, da bi znal pozabiti, zakaj mi je violončelo všeč, če bi se preveč ukvarjal z lastno promocijo.
2Cellos oziroma Hauser in Šulić sta klasično izobražena violončelista v popularnih vodah. Kaj menite o njunem pristopu h glasbi?Tudi to je legitimen način igranja inštrumenta in ustvarjanja in dejansko jima uspeva približevati klasično glasbo širšemu krogu poslušalcev. Ohranjata pravo razmerje med tem, da sta blizu njim in da sta blizu tudi sebi, kajti nista izgubila izrazne moči in ne popuščata pod pritiskom slave. Ni rečeno, da se v popularni glasbi vedno zgolj prilagajaš okusu poslušalcev, česar v klasični glasbi naj ne bi počel. Ohraniti je treba čustveno navezanost na svoje izvajanje, z duševno zrelostjo pa se ti tako in tako uspe omejiti od nekih stvari, pritiskov. Vsak izvajalec sam pri sebi ve, koliko je iskren do glasbe kot materije.
Na vaši majici berem ime Franz Kafka...Literarna umetnost mi je precej pri srcu, še bolj pa filozofija. Trenutno berem Kafkov Proces, ki me zanima v smislu eksistencialističnih tem, ne toliko zaradi literarne estetike same. Resno razmišljam še o študiju filozofije.
Ta vaša druga zanimanja tudi vplivajo na vašo glasbeno interpretacijo?Ni mi blizu način, da bi ob vsaki frazi razmišljal, kako mora zveneti, mi pa zelo pomaga, če razumem, kaj se v neki glasbi dogaja, da imam predstavo o zgradbi skladbe. Znanje o skladbi se na koncu intuitivno izrazi. In večkrat skladbo zaigram, bolj jo poznam. Dojemanje poteka na podzavedni ravni, seveda pa proces izvedbe na neki način vendarle nadziram.
Tehnika izvedb skladb pri nas je danes že na zelo visoki ravni, zato se mi zdi, da je za dodano vrednost, za virtuoznost pomembno, da se v igranju uživa. Veliko mi pomeni, če me kdo po izvedbi pohvali, nisem pa več občutljiv, če se o meni razpravlja na način, ali sem »dober« ali »slab«. Še v gimnaziji sem se trudil biti »dober«, zato sem takrat za nekaj časa celo pozabil, zakaj se mi zdi čelo ful dobro igrati. Ko pa sem se oddaljil od tega, kako me ljudje dojemajo, sem v glasbi spet začel uživati.
Toda danes sistem sili mlade glasbenike v tekmovalnost, biti »dober« se zdi skorajda premalo. Kako bi se dalo zrahljati pritiske, ki jih doživljate?Tekmovanja za mlade glasbenike so po eni strani zelo koristna, prisilijo nas denimo, da se pred tem veliko pripravljamo in vadimo. Po drugi strani pa lahko nastane tudi problem, če se glasbenik udeležuje tekmovanj le še zato, da bo na njih uspešen. Takrat izgubi strast do inštrumenta. Potem so tu še pričakovanja drugih, kar spet privede do opredeljevanj, da je nekdo »dober« in nekdo »slab«. Meni uspe uživati tudi na tekmovanjih, povsem vseeno mi je, če sem na koncu zadnji. Tekmovanjem se po mojem mnenju posveča preveč pozornosti.
V času študija vas čaka še kar nekaj obvezne literature, kaj pa sami izbirate za branje?Vse, kar je lepo, torej v prvi vrsti romantično literaturo, ki je nabita s čustvi, kjer moja intuitivnost lahko pride do izraza. Niso mi pa stvari všeč na enak način. Če bom poslušal Rahmaninova, ga bom nedvomno poslušal drugače kot Schönberga ali katerega od slovenskih skladateljev.
Kako pa slišite slovenske skladatelje?Kritika umetniškega dela je tista, ki umetniško delo ubije, je rekel Rilke. Umetniškost nekega dela torej ni tisto »zunaj«, kar se izvaja, ampak to, kako sam neko delo dojamem. V vsaki skladbi iščem način, kako naj jo poslušam, da bo naredila name vtis. Tega ne pravim zato, da bi naredil ovinek od tega, da se opredelim glede slovenskih skladateljev. Posvetitve pomladi Igorja Stravinskega v začetku sploh nisem mogel poslušati, zdelo se mi je vse nametano, ko pa sem prebral njegovo knjigo Glasbena poetika in skladbo še enkrat poslušal, je zvenela popolnoma drugače. Če sem zadosti odprt, zagotovo najdem pristop, ki mi odpre vpogled v skladbo in njeno lepoto. Zelo pri srcu mi je Lipovškova Balada za violončelo in klavir, pa je v svojem bistvu tesnobna. Zato o kakšnem užitku, ki ga doživljam ob romantični skladbi, ne morem govoriti. Toda ko skladbo na pravi način poslušam, pride zraven tudi užitek.
Kako resno nameravate komponirati?Skladam že vrsto let, za mlajšega brata Rubna, ki igra francoski rog, sem ravnokar napisal dva sonatna stavka. Skladanje vidim kot še enega od načinov, skozi katere se lahko izražam. Trenutno sem še v fazi, ko posnemam oziroma pišem v stilu drugih. Vendar počasi začenjam zaznavati tudi neki svoj stil. Bom pa moral v obrtnem smislu še delati za to.
