Bogdan Gabrovec, predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije: V Riu de Janieru bo Slovenija osvojila šest kolajn

V mojem primeru je to celo prednost. Ni bilo bremena s športno-političnimi dogovori iz preteklosti. Če odmislimo začetno zamero tabora, ki je na volitvah izgubil, so kasnejši pogovori potekali normalno. Prvih šest mesecev so bili sicer manj pristni in z zaigrano ljubeznivostjo, v zadnjem času pa so odnosi vedno bolj pristni, rekel bi celo prijateljski, ker se vse, kar je bilo zapisano v programu, zdaj udejanja. Vse, kar je mogoče, tudi naredimo, tudi po vsebinski plati. Na začetku so bile velike panožne zveze na nasprotni strani, morda tudi zaradi prepričanja, da bodo individualni športi privilegirani. Mi smo to zgodbo povsem obrnili. Zaznali smo, da potrebujejo kolektivni športi več pozornosti tudi pri delitvi denarja. Zavestno smo šli v to, da pri kategorizaciji in nacionalnih športnih šolah kolektivnim športom pripada več kadrovskih mest. Panožnih zvez v kolektivnih športih je enajst, individualnih športov pa 60. Nimam več negativnega občutka, ki je bil prisoten na začetku in je bil tudi posledica zamer, ker niso bili izvoljeni.

Ko se srečava, so normalni. Lahko bi rekel, da celo vzorni, kar je boljše kot dobri. Za vse, kar se dogaja v Ljubljani, sem dobil vabila. Ko gre za vsebino športa, njegovo pozicioniranje kot družbene podskupine in razvoj, imava celo podobne poglede. Šport je trenutno najbolj združevalen element slovenskega naroda, glede financ pa je najbolj zanemarjen. Mestna občina Ljubljana je pri financiranju športa svetel zgled. Ima 101 zaposlenega trenerja, medtem ko jih je na državni ravni le 120. Denar je zelo dobro razporejen po posameznih športih. Niso forsirani kolektivni športi, kar bi pričakoval glede na naklonjenost župana, ki je tudi častni predsednik Rokometne zveze Slovenije. Pravila igre so postavljena tako, da je popolna uravnoteženost med kolektivnimi in individualnimi športi. Ljubljana za investicije v športu nameni nekaj več kot šest milijonov, na državni ravni pa bo letos, ko ni denarja iz Evrope, le 800.000 evrov za nove objekte in vzdrževanje.

Na takšno raven ne zahajava.

Zadnja tri leta je prišlo do uravnoteženosti zgodbe, potem ko je veljala fama, da sem kontinuiteta nekdanjega predsednika OKS Janeza Kocijančiča.

Ker se nikoli ne strinjam z bedarijami, ki se zgodijo ali so predlagane, še manj pa, da bi mi nekdo diktiral zadeve, ki so protipravne, nemoralne ali neetične. Zaradi takšnega stališča so vedno negativne posledice, tudi poslovne.

Ko sem bil regijski vodja za Koroško, so od mene zahtevali, da prepričam dvanajst predsednikov, da glasujejo za točno določeno opcijo, za točno določeno skupino za izvršni odbor. Tega nisem hotel narediti, ker tak način delovanja ni bil mogoč niti v nekdanji zvezi komunistov. Članstvo v SDS je bilo dobra izkušnja glede socialdemokracije in odnosa do socialno ogroženih, kar je pri meni prisotno že vse življenje. Ko je šlo za operativni del in vodenje, se nisem strinjal s svojim šefom Janezom Janšo, zato sem odšel iz stranke, ki ima deklarativno zelo dobra načela, jih pa ne živi in izvaja tako, kot bi človek pričakoval.

Ko je kdo iz vrha SDS na kakšni pomembni funkciji, se še lahko pojavijo težave. Največkrat se to pokaže pri razpisih, ko postopki trajajo sto let, preden se zgodi dokončna odločitev. Delovno področje moje firme je cevna zračna pošta, ki je svojstven proizvodni program v slovenskem prostoru. Nekoč smo to delali le mi, zdaj imamo še dva konkurenta, ki sta izšla iz mojega podjetja. Ko je na položaju, na katerem se odloča, kdo iz desne opcije, so še vedno težave za posel.

Od mojega izstopa leta 2001 je odšlo dvesto ljudi, vključno s Hvalico. Med njimi je kar nekaj ljudi, ki so v tej stranki imeli pomembno vlogo. Na to etapo sem že pozabil, je že zgodovina.

Podobna zgodba. Učili so nas, kako moramo biti avantgarda. Nato je prišlo do preobrata, ko so nam rekli, da se moramo malo prilagoditi in malo popuščati ter iti novim opcijam naproti. Zvezo komunistov, v kateri sem bil od leta 1974, sem zapustil kar precej prej kot večina.

Nisem pričakoval tako velikega obsega dela. Obrat je za več kot 180 stopinj. Odkar imamo nova pravila, po katerih dajemo večjo težo lokalnemu okolju, je dela veliko več.

Da. V enem letu sem imel 281 obiskov v lokalnih okoljih, naredil sem več kot 90.000 kilometrov. Kakšen dan sem bil na dveh, treh dogodkih. Najprej v Lendavi, nato v Novi Gorici. Tega nisem počel zaradi populizma, ampak da sem se seznanil s problemi, nenazadnje tudi pri zamejcih. S tovrstnimi problemi se prej nihče ni sistematično ukvarjal.

Ne vem. Morda. Njegove poti so bile bolj v mednarodni prostor. S tem je bilo dobro poskrbljeno za zunanjo prepoznavnost OKS. Zdaj je prišel čas, da se stvari vrnejo v lokalne zveze in klube. To pomeni, da se OKS obrne k ustanoviteljicam, torej tja, kjer se šport sploh začne.

V drugem krogu usklajevanja. Finale bo 17. maja na sestanku pri ministrici za šolstvo in šport. Z njega ne bomo odšli, dokler globalno ne uskladimo vseh pogledov. Ne bi bilo primerno, da gre država mimo tega in piše neko svojo zgodbo, ki je slovenski šport zanesljivo ne bo sprejel. Država se mora zavedati, da OKS po zakonodaji daje soglasje k zakonu o športu. Če zakon ni sprejet v šestih mesecih, ga lahko vlada da v ponovno presojo strokovnemu svetu, v katerem pa ima OKS večino. To pomeni, da ni nobene možnosti, da bi bil zakon sprejet mimo volje športne sfere.

Zelo. Predsednikoma vlade in države ter ministrici je jasno in glasno povedal, da je OKS vzorčni primer, kako se skozi agendo 2020 sledi novim usmeritvam v MOK. Prednjačimo predvsem na področjih, kjer postavljamo športnika v prvi plan: izobraževanje, dvojna kariera, da je športnik lahko tudi študent in istočasno redno zaposlen, česar ni nikjer v svetu. Poudaril je, da je treba šport kot del družbenega podsistema podpreti. Država za ves slovenski šport namenja toliko denarja, kot zanaša tretjina proračuna avstrijskega nogometnega prvaka Salzburga.

Sedemnajst milijonov evrov, od tega je za letni program športa 12 milijonov evrov. To je enkrat manj, kot je bilo leta 2010. V OKS smo vedno bolj nervozni.

Elan je primer, ki se ne bi smel zgoditi. Sicer pa imamo v OKS celo boljše odnose s sponzorji, ki so v tuji lasti, kot pa z domačimi. SIJ v ruski lasti je povečal vložek v slovensko olimpijsko gibanje. Potem ko je bil že velik sponzor, je povečal delež za šport na lokalni ravni s 13 večnamenskimi poligoni za šport za vse, vsak pa je vreden 20.000 evrov. Pokrovitelji so SKB, ki je v francoski lasti, Mercator, ki je hrvaški, dogovarjamo se, da bo vstopil še Agrokor, pa Laško... Ob obisku Bacha smo imeli nesrečo, da zaradi zasedenosti nista mogla priti v Slovenijo lastnika Heinekena. Mož lastnice Heinekena je bil filmski igralec, v filmu, ki so ga snemali v Topolšici, je igral izseljenega otroka med vojno in je emotivno vezan na Slovenijo. Ni se nam še zgodila negativna zgodba. Ko gre za najvišjo raven športa, so tujci zainteresirani za sodelovanje. Ni nobenega znaka, da bi šle stvari na slabše, prej na boljše.

Trenutna omejitev je sto dvajset zaposlitev, sedemdeset v vojski, trideset v policiji in dvajset na finančnem ministrstvu. Sporazum, za katerega želimo, da preide v zakon o javnem financiranju, predvideva dvesto zaposlenih športnikov in trenerjev do leta 2023. Če se to zgodi, smo rešili celotni vrh slovenskega športa. Trenutno je štirideset, petdeset športnikov, ki izpolnjujejo kriterije za zaposlitev glede na rezultate, a enostavno ne pridejo v sistem, ker zanje ni prostora.

Ne vem. V Bakuju na prvih evropskih igrah se nisem počutil najbolje. Hoteli z ne vem koliko zvezdicami mi niso blizu. Veliko raje sem v okolju športnikov, katerega sem vajen, glede na to, da sem v športu že petdeset let. Sprejemi in obiski prestolonaslednikov mi ne ležijo, zato na takšne dogodke ne grem, če ni nujno. Grem samo na dogodke, za katere krijejo stroške za predsednika in generalnega sekretarja OKS združenje svetovnih ali evropskih olimpijskih komitejev, MOK ali komite sredozemskih iger. Na dogodke, ki bi bili strošek OKS, ne grem. Tudi tako v korist športa privarčujemo nekaj denarja.

Da, a na dogodke je hodil zato, ker je že vrsto let podpredsednik Evropskega olimpijskega komiteja in Mednarodne smučarske zveze (FIS, op.p.).

Za slovenski šport je veliko bolj dobrodošlih vsakih tisoč evrov, kot pa da jih porabimo za takšne dogodke, na katerih se vse zgodi že prvi dan, drugi in tretji dan pa ni več prave vsebine. Nenazadnje tudi nimam časa.

Tega nisem rekel jaz. Poskušamo biti tudi čim bolj racionalni, zato veliko poti do 1000 kilometrov opravim z avtom.

To je res, kar se tudi pozna v moji denarnici.

Veliko. V enem letu sem plačal 1700 evrov za prehitro vožnjo na avtocestah. Nikoli ne vozim prehitro v naseljih.

Audi A4. Sem neprofesionalni predsednik, vozim pa sponzorski avto. OKS ima šest sponzorskih avtomobilov, s katerimi se vozijo predsednik, podpredsedniki, generalni sekretar in tiskovni predstavnik. Za lastno rabo lahko na mesec prevozimo do 500 kilometrov, za katere pa plačamo boniteto.

V Nemčiji, kjer ni omejitev, sem drvel 240 kilometrov na uro. To je bilo izjemoma.

Zadnje čase sem največ kazni plačal v Avstriji, kjer je veliko stacionarnih radarjev, za katere ne vem, kje so postavljeni. V izdajanju položnic s sliko so zelo hitri. So pa kazni za prehitro vožnjo veliko nižje kot v Sloveniji.

Dobra izkušnja z vodjo nekdanjim športnikom se je začela v Pekingu 2008 s kajakašem na divjih vodah Andražem Vehovarjem. Enako je bilo s Petro Majdič na zimskih olimpijskih igrah 2014 v Sočiju. To je bila sprememba, ki smo jo izsilili v odboru za vrhunski šport, ker vodstvo pod prejšnjim predsednikom ni bilo za takšno rešitev. Sam nisem hotel biti vodja delegacije v Londonu in sem na prvem zasedanju odstopil, nakar so me prisilili, ker sem bil predsednik odbora za vrhunski šport. Za veliko odprav prej je bilo značilno, da je bila vloga vodje delegacije nagrada za funkcionarja.

Ker drugače dojemajo povezovalno vlogo. Zelo hitro navežejo stike, kot nekdanji športniki točno vedo, kaj športniki potrebujejo, kako se počutijo.

V Sočiju je bilo največ konfliktov s tistimi, ki niso dojeli, da če nisi član uradne delegacije, ne moreš bivati v olimpijski vasi, ampak lahko prideš le na obisk. To je zamera, ki se je vlekla še dolgo časa po dogodku, ko je bil predsednik OKS nekdo drug. Petra je odigrala odlično vlogo, a obenem zelo trpela, ker je imela težke bitke z vodilnimi funkcionarji, zato je dejala, da v takšno zgodbe ne gre več, dokler bodo šport dojemali na takšen način.

Ne. Še danes ne razumem Matjaža Rakovca, da ni hotel sodelovati, potem ko smo mu petkrat pojasnili, da je HZS dobila precej več denarja, kot bi jim pripadalo po osnovnih kriterijih. Z rokometaši ne bo težav. Že januarja sem bil na evropskem prvenstvu na Poljskem, saj sem bil prepričan, da si bodo že tedaj priigrali olimpijsko vozovnico. Ko jim tedaj ni uspelo, sem bil eden redkih, ki smo ohranili vero, da jim bo uspelo v dodatnih kvalifikacijah.

Strošek je 2,180.000 evrov. Zaradi rokometašev stroški niso bistveno večji, ker smo jih ves čas financirali, kot da bodo šli na olimpijski turnir. Tudi košarkarji so dobili 85.000 evrov nepovratnih sredstev. Se bo pa povečal bo strošek za nagrade.

Eno kolajno bodo osvojili rokometaši.

Šest. Ena bo v ekipnem športu, ostalih dobitnikov pa poimensko ne bom imenoval. Tudi po športih ne bom napovedoval.

Tudi za kolajne, ki so bile osvojene v Londonu, je bilo malo verjetnosti, da jih bodo osvojili prav omenjeni športniki. V judu je bila Žolnirjeva zadnjič evropska prvakinja leta 2009, zato ni bila med favoritkami za kolajno, glede na svetovno lestvico je bila to prej Lucija Polavder.

Če bom napovedoval kolajne v judu, me bodo napadli iz mojih judoističnih krogov, da pritiskam nanje, zato se nočem opredeliti.

Na olimpijske igre bodo šli zgolj tisti, ki bodo dosegli normo, in tisti, za katere je nesporno ugotovljeno, da bi lahko zelo uspešno zastopali Slovenijo leta 2020 v Tokiu. Edina izjema je lahko Rajmond Debevec, ki bi z deveto udeležbo postal eden izmed treh športnikov na devetih olimpijskih igrah (to sta Hubert Raudaschl, Avstrija, jadranje, in Afanasijs Kuzmins, Latvija, strelstvo, op.p.), le eden (Ian Millar iz Kanade, peteroboj, op.p.) pa je bil doslej na desetih igrah. Za Debevca se bomo borili, ker je dal razvoju slovenskega športa ogromno.

Na začetku so bile možnosti desetodstotne. Po obiskih in lobiranjih so se povečale na 50:50. Debevec bo dobil vabilo, če se bosta tako odločili kontinentalni zvezi Azije in Amerike. Na Azijo imamo primeren vpliv, za Američane pa nikoli ne veš.

Preko delavnic skušamo trenerje in tekmovalce prepričevati, da je takšno početje proti vsem etičnim merilom. To je enako, kot če greš v banko ukrast denar, ker s tem enostavno ne moreš doseči boljšega položaja. To je podobna zgodba, kot je goljufija z nameščanjem rezultatov na stavnicah, uživanjem mamil ali alkohola. Do takšnega početja ima OKS, jaz pa še posebej, ničelno toleranco. Še posebej so pod drobnogledom olimpijski kandidati. Podpiramo usmeritev MOK, da je podaljšala hranjenje vzorcev, ker so lopovi korak ali dva, torej štiri ali osem let pred nami.

V Sloveniji imamo registriranih 55.850 športnikov v tekmovalnih sistemih od dvanajstega leta naprej. V odstotkih so odkriti primeri zanemarljivi. Kdor si pomaga s poživili, ga je treba kaznovati.

Ne.

Tole, kar bom odgovoril, je moje stališče in ne stališče OKS ter odbora za vrhunski šport. Ko sem leta 1994 postal predsednik Judo zveze Slovenije, je bila prva stvar ukinitev tujcev v ekipah slovenskih judo klubov. Na koncu se je moja odločitev izkazala za pravilno. Tujci, ki pridejo le na tekmo v petek, ko se stehtajo, v soboto tekmujejo, v nedeljo pa so že v drugem klubu, zavirajo razvoj domačih športnikov. Ko smo tujce izločili, je judo začel napredovati v vseh pogledih. V ekipnih športih je drugače, ker so dodana vrednost ekipam, v katerih so jedra z domačimi igralci.

Če so nas premagali na svetovnem prvenstvu, nas na olimpijskih igrah ne bodo, ker bodo imeli slabšo reprezentanco, kot so jo imeli na svetovnem prvenstvu na domačih tleh. Olimpijske igre imajo drugačen pridih. Več je emocij, pripadnosti in nacionalnega naboja.