Rockovski fotograf Anton Corbijn je o tem posnel čudovit črno-beli film, po katerem bi morali prepovedati snemanje barvnih filmov.

Potem ko je v kuhinji ene od opečnatih delavskih hišic v mestecu Macclesfield blizu Manchestra napisal pismo ženi Deborah, popil kavo in si odvrtel album The Idiot Iggyja Popa, se je Ian Curtis v nedeljo ponoči 18. maja 1980 obesil. V ponedeljek zjutraj bi Joy Division morali odpotovati na ameriško turnejo, namesto tega pa so stopili v panteon najbolj oboževanih rock mitov.

Ker bi po zaslugi dveh epohalnih albumov Unknown Pleasures in Closer ter sijajnega singla Love Will Tear Us Apart v ta panteon sčasoma prišli, je bil Curtisov samomor v tem pogledu povsem odveč. Vseeno je njegova smrt Joy Division preobrazila v enega največjih glasbenih mitov, v katerih so se samomori pogosto izkazali kot odločilen moment posameznikove kariere. Odkrito priznam, da sem komaj zadrževal solze ob zadnjem prizoru čudovitega filma Antona Corbijna Control, ko se iz krematorija dviga črn dim v manchestrsko nebo.

Joy Division so bili kot začetniki post-punka in inspiratorji indie rocka eden tistih bendov, ki so najbolj zaznamovali moje najstništvo in trajno formirali moj glasbeni okus in svetovni nazor. Ian Curtis, nekdanji prodajalec v trgovini s ploščami in nekdanji uslužbenec na macclesfieldskem uradu za zaposlovanje, zdravilec najstniških duš po vsem svetu (kar je postal po zaslugi svojega pesniškega talenta), čigar po opusu majhna, toda v skladateljskem pogledu monumentalna, emotivna in božansko lepa dediščina živi še danes, je bil v času samomora star 23 let in 10 mesecev. Zapustil je soprogo Deborah, po katere knjigi Touching From a Distance je Corbijn posnel film, hčerko Natalie, kolege iz benda, ki so pozneje še bolj zasloveli pod imenom New Order, ter vrsto pesmi, pod vplivom katerih danes gradijo svoje opuse Interpol, National, Franz Ferdinad, Editors, Arcade Fire in najbolj intrigantni regionalni bend Goribor.

Čudovito posnet film Control, ki s svojo zdaj ostro zdaj pretanjeno niansirano črno-belo fotografijo izvrstno odslikava Manchester in Anglijo v poznih 70. letih, kakor tudi stihe in glasbo Joy Division, je predvsem biografski film o življenju in smrti Iana Curtisa in šele potem film o bendu, ki ga je vodil Curtis kot karizmatičen pevec z globokim glasom in avtor depresivnih stihov, katerih teme so ljubezenska bolečina, melanholija, osamljenost in smrt. Njegov samomor je tako deloval kot poslednje dejanje velikega pesnika, ki ga je spremenilo v mučeniški mit. Mnogi iz moje generacije z začetka 80. let so bili skoraj prepričani, da je Curtis umrl namesto vseh nas, ki smo v globini duše prav tako trpeli in smo zato dobro razumeli njegove pesmi in neskončno temen zvok revolucionarnega minimalizma Joy Division.

Seveda, to je bila naša fikcija, romantične sanje o poslednjem dejanju velikega pesnika, ki je med življenjem z boleznijo in hitro smrtjo izbral slednje. Morda nismo bili daleč od resnice, saj so epileptični napadi in stranski učinki zdravil, ki jih je jemal, dejansko mučili mladega Curtisa, kot potrjujeta biografska knjiga Deborah Curtis in film Antona Corbijna. Nobeden od njiju Curtisa ne mitologizira, marveč ga kaže kot nekoga, ki se je v nekem trenutku zlomil pod bremenom ljubezni do žene, s katero se je kot 19-letnik verjetno prekmalu poročil, in do zapeljive belgijske rock novinarke Annik Honoré, v katero se je zaljubil po nekem koncertu. Stihi iz pesmi Love Will Tear Us Apart, ki jih je Deborah dala vgravirati na nagrobnik, na podlagi tega dobijo realno težo.

Igralec Sam Riley v Corbijnovem filmu potretira Curtisa, ki ni bil vselej skrivnostni mračnjak in od življenja večji pesnik, kakršnega smo si na začetku 80. let predstavljali, njegov Ian je oseba iz krvi in mesa, negotova vase, nagnjena k humorju in flirtu, vendar tudi k umiku vase, ko se je soočila z na videz nerešljivimi problemi. V takih trenutkih se Curtisu nihče ni mogel približati. Kot prikazuje film, je Curtis že v najstniških letih iskal samoto, ki si jo je delil le z gramofonskimi ploščami in knjigami. V teh prizorih se mi je zdelo, kot da gledam svoje lastno odraščanje in odraščanje svojih prijateljev.

Čeprav je najbolj osredotočen na življenje in smrt Iana Curtisa ter njegovo razpetost med ženo Deborah (odlična Samantha Morton) in rock’n’roll navdušenko (prelepa romunska igralka Alexandra Maria Lara), Corbijnov film dobro portretira tudi takratno manchestrsko post-punk sceno z njenim zaščitnikom Tonyjem Wilsonom na čelu, ki je iz ljubezni do teh bendov ustanovil klub in založniško hišo Factory, v kateri so manchestrski talenti Joy Division in drugi uživali neomejeno avtorsko in kreativno svobodo.

Njihove temačne pesmi z monotonimi ritmi, z melodično rezkimi zvoki basa, energično kitaro, ki prevzema vlogo glavnega instrumenta za melodijo, posmrtno globokim glasom Iana Curtisa, z liriko, v kateri se pogosto ne vidi niti žarek svetlobe na koncu dolgega tunela, in s fascinantno enostavnimi, a fantastičnimi zvočnimi efekti domiselnega producenta Martina Hannetta, so spremenili tokove pop glasbe. Odprli so pot glasbenikom, ki so hoteli imaginativnost in originalnost postaviti pred dolgočasno tehnično podkovanost, ki je v 70. letih skoraj povsem udušila rock’n’roll. Njihova navidezno hladna, mehanična in hipnotična glasba je bila vulkan potlačenih emocij in katarze. Pogumneje in učinkoviteje od katerega koli punk in post-punk izvajalca so utelesili idejo o ustvarjanju neke nove glasbe, osvobojene vseh pritiskov, klišejev, predsodkov in do takrat uveljavljenih zakonitosti pop rocka.

Življenje Iana Curtisa je zaradi vsega tega veliko več vredno od njegove smrti, pa naj se je ta zdela nam, ki smo odrasli ob glasbi Joy Division, še tako poetična.