Nikdar si nisem predstavljal, kaj vse bo prišlo za nami

Pred časom se je Hook v naši okolici mudil s projektom Closer, v petek pa bo v Kinu Šiška na vrsto prišel njihov čislani prvenec Unknown Pleasures. V celoti, kot se je s svojo hladno lepoto poleti leta 1979 zarezal v prehodno obdobje med punkom in vsem postpunkovskim. Vmesni člen naš sogovornik vidi v dveh obrazih Joy Division. Tistim na odru, kjer so iskali približke surovosti Sex Pistols, in studijskim, kjer jim je velemojster Martin Hannett poiskal zvok, ki je prestal in preživel vse preizkuse časa.

Leta 2010 bi se v mestecu Macclesfield moral zgoditi festival, s katerim bi počastili lik in dediščino Iana Curtisa. Minilo je namreč trideset let, kar nas je zapustil. Soudeležen sem bil pri pripravi dogodka, ki se potem, na žalost, ni zgodil. Pri sebi sem takoj razčistil, da ni prav, da bi šla obletnica tiho mimo nas, zato moram najti način, da bi obeležil spomin nanj. Prišlo mi je na uho, da skupina Primal Scream pripravlja obdelavo albuma Screamadelica v celoti, in tako sem prevzel njihovo idejo, da v svojem klubu Factory v Manchestru na enak način izvedem Unknown Pleasures – za Iana! Najprej sem imel v mislih en sam koncertni večer, a je bil ta hitro razprodan, zato sem dodal ponovitev, in histerija se je ponovila. Kmalu so ponudbe začele deževati od vsepovsod, kar nas je na koncu pripeljalo tudi v Ljubljano.

Ne bom tajil, v zadnjem času je vedno več bendov, ki so povzeli ta koncept, vendar bi bilo trpati vse pod isti imenovalec zelo nepošteno početje. Osebno se nagibam k mnenju, da želi večina počastiti določeno obdobje in izbrani album, ki ne vsebuje samo največjih označevalcev, temveč tudi pesmi, ki so bile preslišane, imele manj ali praktično nič radijskih predvajanj. Bobby Gillespie mi je rekel, da je najbolj užival v igranju bolj obskurnih pesmi, ki jih ni slišal ali igral že leta. Z njim delim povsem enake občutke. The Only Mistake, Candidate ali Passover so pesmi, ki se jim v Joy Division nismo veliko posvečali; po svoje so dejansko zaživele šele danes, ko so redno na mojem »revival« programu.

Počutim se, kot da bi glasbo vzel ali priklical nazaj. Občutek je naravnost fantastičen. Tisto, kar me pri vsem najbolj navdušuje, pa so reakcije poslušalcev, ki vidno uživajo ob poslušanju materiala Joy Division in se mi zahvaljujejo na vsakem koraku. Nekateri s tem prikličejo nazaj mladost, drugi nas nikoli niso imeli priložnosti videti v živo. Pri tem me je najbolj presenetila starostna struktura poslušalcev. Sprva sem mislil, da bodo pod odrom prevladovali ljudje moje generacije, a sem se zmotil. Ponekod je več mladine kot starcev! Res, odličen je občutek, da glasba Joy Division še vedno navdihuje generacije, ki prihajajo.

Pogosto me zbadajo, da je na svetu vse več skupin, ki zvenijo kot Joy Division. Ne vem, ali pričakujejo, da me bodo s tem ujezili ali kaj? Nasprotno, osebno si štejem v veliko čast, da nas Editors, White Lies ali Interpol navajajo kot navdih, četudi ima vsaka izmed naštetih skupin tudi svoj stil. To ocenjevalci navadno radi ali namerno preslišijo.

V tistem času je naš menedžer Rob Gretton večkrat poudaril, da bomo čez trideset let veliki. Vsi smo mislili, da govori bedarije, toda imel je še kako prav! Danes je vpliv Joy Division večji kot kadarkoli prej. Njegov radij je še toliko večji po zaslugi igranega filma Control in dokumentarca Joy Divison. Konec sedemdesetih sem se zavedal le tega, da smo dober bend, ki ima nekaj velikih pesmi. Nisem si predstavljal, kaj vse bo prišlo za nami!

Glasba je danes dostopna na vsakem koraku, kar zvišuje in množi njeno popularnost, če zanemarim slabšo stran dostopnosti. Joy Divison smo obstajali praktično le dve leti in v tistem času nismo bili širše popularni. Včasih smo imeli koncerte pred prazno dvorano! S časom se je naša prepoznavnost povečevala, kar nas je pripeljalo tudi v celinski del Evrope, pred vrati pa je bila že napovedana turneja po ZDA. Kljub evoluciji naša glasba leta 1980 še ni dosegala takšne popularnosti, kot jo dosega danes, v velikem delu prav zaradi razlogov, ki si jih omenil. Sveta danes nimamo več pred vrati, temveč v svoji sobi. Tako je sicer manjši, a bolj odprt.

Dva razloga sta me vodila, da sem zbral spomine v Inside Joy Division. Najprej uspeh knjige o Haciendi, ki je bila sprejeta veliko bolje, kot sem pričakoval, in potem sama naveličanost prebiranja in poslušanja zgodb o Joy Division s strani ljudi, ki sploh niso bili prisotni, ko se je vsa stvar odvijala. Zdelo se mi je, da je prišel čas, da končno nekdo pove zgodbo iz prve roke.

Kaj naj rečem, gre za večni problem, ko človek piše o dogodkih, ki so se zgodili davno tega. Vsakdo jih vidi ali se jih spominja po svoje, zato je logično, da se z nekaterimi ne strinjamo. Vendar moram poudariti, da sta obe knjigi, pod kateri sem podpisan, resnica, kakor se je sam spominjam! Ničesar nisem po svoje priredil ali kakorkoli drugače zapisal.

Večkrat sem si zastavil to veliko vprašanje, a nikdar našel odgovora nanj. Pravzaprav ne obstaja. Mislim, da če nas Ian ne bi zapustil, bi sčasoma dobili več pozornosti, zlasti ker so se pred nami odpirale ZDA. Tudi glasbeno bi se razvijali v smer dodajanja elektronike in prepričan sem, da bi se zgodila tudi pesem Blue Monday, le da bi jo namesto Barneya pel Ian.

Ian nikakor ni bil temačna osebnost, kot so ga videli ali ga še vidijo ljudje. Prav ta mit skušam razbiti v svoji knjigi. Bil je preprost fant, zelo dober prijatelj in vodja skupine.

Mislim, da bomo ne glede na okoliščine za vse čase ostali velik bend. Ljudje nam resda pripisujejo kultni in legendarni status, vendar bomo v mojih očeh še vedno samo skupina iz Manchestra, v kateri sta bili prisotni izjemna kemija in energija, ki sta se poenotili v nekaterih zares fantastičnih pesmih.

Nad sprejemom poslušalcev sem odkrito navdušen, nad reakcijo Bernarda in Stephena nikakor. Povsod, kjer smo odigrali program do danes smo na okoli 150 koncertih izvedli prav vse skladbe Joy Divison smo bili deležni odličnih kritik in ponovnih povabil, ki se vežejo tudi na nadaljevanje projekta, ko pripravljamo material iz zgodnjega obdobja New Order. Negativen odziv Bernarda in Stephena sem pričakoval. Rekla sta, da ni prav, da igram material Joy Divison brez njiju, pri tem pa pozabila, da sta prav onadva brez mene najprej preigravala te pesmi znotraj projekta Bad Lieutenant. Njuno obnašanje se mi zdi zelo licemersko.

Ne bi se mogel opredeliti samo za eno, ponosen sem na obe zgodbi! Resda je trenutno zelo nenavadno, da Stephen in Bernard nastopata pod tem imenom, saj zame to ni in nikoli ne bodo New Order, kar pa ne spremeni mojih občutkov do vsega, kar smo dosegli. Ko sem prejšnji mesec na turneji po Veliki Britaniji preigraval prva dva albuma New Order, sem imel občutek, da sem si nekaj tega materiala priboril nazaj.