Obdobje državnih prevratov vojske v Turčiji se je že nekaj let zdelo stvar preteklosti. Recep Tayyip Erdogan je še v vlogi predsednika vlade pred leti že opravil z nadevanjem uzd vojski, ki je vse od ustanovitve Atatürkove republike skupaj s sodstvom veljala za nepisane zaščitnike sekularne Turčije. Ker so pogosto delovali kot država v državi onstran zakonskih določil, je vojsko slednjič uspel postaviti pod neodvisen nadzor. Skupaj z zamenjavami na vrhu generalštaba in v sodstvu je v času, ko še ni kazal avtoritarnih teženj, moderniziral turško republiko. Časi so se zdaj spremenili.
Zakaj so se odločili za slabo pripravljen državni udar?
Od šestdesetih let naprej so bili vojaški udari v Turčiji izvedeni v precej drugačnih okoliščinah, kot se ga je visoki general Akin Öztürk s somišljeniki lotil minuli petek. Vojska je vedno znova posegala na politični parket, ko je ta postal kaotičen ali pa je obstajala grožnja sekularni ureditvi države. Tokrat je vojska posegla proti močni vladi stranke za pravičnost in razvoj (AKP), ki jo zaradi želj po vzpostavitvi predsedniškega sistema pooseblja vse bolj avtoritarni Erdogan. Ko je pučistična skupina zapisala, da želi s prevratom zavarovati demokratični red v državi in povrniti vladavino človekovih pravic, je imela prav. Da bi to dosegla, je morala kršiti ustavni red. Prav to pa je paradoksalno Erdoganu dalo legitimiteto, da je na ulice s pomočjo spletnih socialnih omrežij, ki jih je vedno razumel kot grožnjo svoji oblasti, klical svoje privržence v zaščito »demokracije«. Ta se je sicer od njegovega drugega premierskega mandata znašla pod hudim udarom. S pritiski na civilno družbo, medije, intelektualce in umetnike, ki so se zoperstavljali Erdoganovemu slogu vladanja in vse občutnejšemu odmikanju sekularne Turčije od svoje prvotne ustavne ureditve, se je dogajala vse močnejša erozija človekovih pravic in demokracije v državi.
Pučisti (predvsem iz vrst zračnih sil in žandarmerije) so svoj državni prevrat izvedli, kot da bi se čas ustavil v prejšnjem stoletju, ko je bilo preprosto omejiti komunikacije z izklopom oddajnikov, zasesti državne ustanove in začeti vladati državi. Zdaj jim je nasproti ob komunikacijskih zmožnostih 21. stoletja stala tudi močna vlada s polovično podporo v družbi. Ker pučisti niso imeli podpore v celotnem vrhu vojske – temeljnem prvem pogoju za uspešen vojaški puč – je bilo njihovo početje jalovo že od vsega začetka.
Zakaj so se torej zanj vseeno odločili? Še najverjetnejša razlaga, za katero pa za zdaj obstajajo samo posredni indici, je povezana z bližajočim se avgustovskim zasedanjem visokega vojaškega sveta, na katerem bi morali upokojiti nekatere (kemalistične) generale in visoke častnike. Med njimi naj bi bil tudi glavni pučist, general Akin Öztürk, ki je v času svoje kariere poveljeval tudi turškim letalskim silam in bil med drugim še vojaški ataše na turškem veleposlaništvu v Izraelu. Da je zdaj general s skupino častnikov vendarle tvegal udar, kaže na to, da so ocenili trenutek kot njihovo zadnjo možnost. Ali so upali, da bi se jim ob znakih uspešno potekajočega puča priključil tudi drugi del vojske, ni znano. Po podatkih turških oblasti so imeli pripravljen obsežen spisek oseb, ki so jih nameravali v turških provincah zamenjati s svojimi somišljeniki.
Neizpolnjeni predsedniški sistem
Negativne posledice vojaškega udara bodo ob krepitvi avtoritarnosti predsednika Erdogana in njegove oblasti predstavljale tudi še večji poskus, da se v parlament poskuša vendarle spraviti ustavne spremembe, s katerimi bi se uvedel predsedniški sistem s širokimi novimi pooblastili.
Vse tri opozicijske stranke so se po spodletelem državnem udaru odločno zoperstavile novim poskusom pučev. Ta enotnost pa še zlepa ne pomeni, da bo zdaj Erdogan lažje uresničil želje po uvedbi predsedniškega sistema. Vse opozicijske stranke mu namreč nasprotujejo, Erdoganova AKP pa ga sama ne more uvesti. 14 poslanskih glasov namreč Erdoganu v parlamentu manjka za razpis referenduma o vzpostavitvi predsedniškega volilnega sistema, 51 poslanskih glasov pa za neposredne spremembe ustave kar iz parlamentarnih klopi. Še najbolje je nekoristnost poskusa državnega prevrata opisal sovoditelj prokurdske stranke HDP Selahetin Demirtaš. »Prevratniška klika je zgolj hotela prevzeti obstoječi nedemokratični sistem, a niso delovali v korist demokracije. Progresivna demokracija ne vznikne sama od sebe zgolj za to, ker je bil poskus državnega udara neuspešen.«
