Ko so v petek na turške ulice zapeljali tanki in oklepniki, pučisti pa so naivno mislili, da lahko zgolj s helikopterji zagotovijo nadvlado v zračnem prostoru, so se obujali spomini na druge, preživete čase. Vsaj del kemalistično navdahnjene vojske je še vedno verjel, da jim pripada poslednja arbitrarna presoja, kdaj je demokratični red v Ataturkovi republiki ogrožen. Desetletja so bili nad zakonom zaradi te nepisane vloge zaščitnika ustave - država v državi, torej. Pod ustavne okvirje je vojsko pred leti – tako z zakonodajo kot s čistkami – spravil šele sedanji predsednik Erdogan. Zdelo se je, da je obdobje državnih udarov v Turčiji dejansko stvar preteklosti. V notranje in zunanjepolitično ugodnem obdobju za Erdogana je podreditev vojske ustavi predstavljala velik uspeh takrat še reformistično navdahnjenega premiera. Ob veliki gospodarski rasti ter s tem depolitizaciji islamske politične grožnje v državi je namreč Turčijo dobrih sedem desetletij po ustanovitvi sekularne države hotel narediti domovino vseh državljanov – tudi vernih slojev iz Anatolije, Kurdov in jazidov.
Regionalne okoliščine njegovi politiki »brez težav doma, brez težav s sosedi« niso bile naklonjene. Arabska pomlad in sirska državljanska vojna so omejile njegove ambicije vzpostavljanja močne regionalne sile s političnim vplivom na nekdanjih otomanskih območjih od Srednje Azije do Severne Afrike. Erdogan se je – tudi zaradi volilnih zmag na vseh volitvah in referendumih v zadnjih desetih letih - začel spreminjati v samovšečnega avtoritarnega voditelja s sultanskimi primesmi, državo pa je popeljal proti novi avtoritarni ureditvi. Za spremembo ustavne ureditve, s katero bi v državi uvedel predsedniški sistem, je bil Erdogan lani pripravljen državo popeljati v nov konflikt s Kurdi, da bi si na ponovljenih volitvah zagotovil večje število glasov nacionalistov in s tem možnost razpisa referenduma o predsedniškem sistemu. Evropska unija in ZDA temu početju nista imela ničesar za zoperstaviti. Turčija je postala nepogrešljiv, čeprav dvoličen in naporen partner v boju proti Islamski državi, ter glavni evropski policist pri omejevanju dotoka beguncev na zahodnobalkansko migracijsko pot. Iz Washingtona in Bruslja se je slišal glasen molk o kršitvah človekovih pravic, medtem ko je na jugovzhodu države ponovno vzplamtela tiha državljanska vojna s kurdsko PKK.
Čeprav je sekularni del Turčije v vseh bolj avtoritarnih napadih na nasprotnike predsednika iz medijskih in akademskih krogov v zadnjem času videl še en znak vse bolj občutnega podrejanja države, pozivov za državni udar iz osrednje opozicijske republikanske stranke (CHP), politične naslednice Ataturkove zapuščine, ni bilo slišati. V Turčiji si od petka s pogledi v tankovske cevi nasproti stojita dva tabora. Prvi je preostanek kemalistične vojske, ki se ni hotela podrediti ustavnemu omejevanju njene moči nepisanega varuha republike. Še vedno ni jasno, kakšno vlogo ima ob zadnjem dogajanju Erdoganov glavni nasprotnik Fetulah Gulen, v izgnanstvu živeči klerik, s katerim sta skupaj kot zaveznika vojski poprej poskušala nadeti uzde, zaradi odnosa do Kurdov, pa sta se slednjič razšla. Čeprav ta sedaj zanika svojo vpletenost v državni udar in poudarja, da se spremembe lahko dosežejo zgolj z volitvami, je njegova vloga v zadnjem dogajanju več kot vprašljiva. Na drugi strani okopov stoji vladajoča stranka in njena poosebitev Recep Tayyip Erdogan, ki je tudi z manipulacijami pri sestavljanju zadnje vlade zmagal na vseh demokratičnih volitvah v zadnjem desetletju in lahko za seboj združi vsaj polovico turških volilcev. Odrekati mu »demokratično« legitimnost izvoljenega predsednika je zato jalovo početje.
Kot kaže, bo Erdogan ostal na oblasti. Tako kot po protestih proti Erdoganovem samovšečnem vladanju, ki so se pred tremi leti začeli v parku Gezi in so predstavljali dotlej največji izziv sultanovi vladavini, bo tudi po tokratnem poskusu državnega udara Turčija ostala globoko razdeljena država. Že drugič v treh letih je del vojske streljal na civiliste. To je medvedja usluga vladajoči stranki. Sekularno-kemalističnemu delu družbe se namreč tako razblinjajo miti pravične vojske, ki roko ne bo dvignila nad lasten narod. Posledice državnega udara utegnejo predstavljati še večjo represijo AKP v vseh porah civilne družbe. ZDA in EU bosta morali v svojih čarobnih škatlah političnega pragmatizma dobro prebrskati za smiselno argumentacijo, kako nadaljevati poglobljeno partnerstvo s Turčijo. Njun domet vplivanja na stanje človekovih pravic v Turčiji se od včeraj nahaja na najnižji točki doslej.
