Brez pretiravanja lahko zapišemo, da je Recep Tayyip Erdogan trenutno eden najbolj karizmatičnih voditeljev na svetu, čeprav, vsaj kar zadeva turško ustavo, zaseda prvenstveno ceremonialni položaj šefa države, zaupane parlamentu in vladi. Vsaka razprava v zvezi s Turčijo vselej zajame 62-letnega predsednika, že ducat let neobčutljivega za domače politične viharje, ki se je po treh mandatih na čelu vlade odločil obuti škornje ustanovitelja sodobne Turčije Mustafe Kemala Atatürka, a v nasprotju z njim postati oče islamski veri vsaj zmerno zvestega naroda. Na lanskih dvakratnih volitvah so se mu načrti o dvotretjinski parlamentarni večini njegove stranke Pravičnost in razvoj (AKP), potrebni za utemeljitev predsedniškega sistema, izjalovili. Bojazen Turkov, da bodo postali »erdoganija« se, ironično, ni uresničila zaradi Selahattina Demirtasa. K vodji levičarske prokurdske Ljudske demokratične stranke, ki jo je z obrobja v politični glavni tok pripeljal prav Erdogan v poskusu pomiritve Kurdov, se je obrnil del volilnega telesa, ki ga je za predsednika izvolil v prvem krogu leto poprej na prvih splošnih volitvah. Od leta 2001, ko je ustanovil AKP in se z njo dve leti kasneje povzpel na premierski položaj, so bile zanj lanske junijske in ponovljene novembrske volitve prva občutna neuspeha, ki pa ju njegov z oblastjo že krepko spremenjeni ego ni prepoznal kot voljo Turkov. Sultan v njem, ki ga je priložnostno zanikal s primerjavo z britansko kraljico, se ne postavlja le s samovoljno selitvijo v sporno prej vladi namenjeno palačo v Ankari, ki za tridesetkrat presega ameriško Belo hišo in jo še dograjujejo, ampak vse bolj z avtoritarnim vladanjem in poudarjenim kultom osebnosti, ki ga ščiti s sodnim pregonom kritikov z mediji vred. Grobo zatrtje protestnikov na carigrajskem Taksimu pred tremi leti še s položaja predsednika vlade je bilo morda tudi za Turke določeno presenečenje, zdajšnji kritiki pa se večinoma strinjajo, da je bil Erdogan vseskozi oseba, ki je sodržavljane razdvajala, le da tega v letih gospodarskega razcveta in relativnega zadovoljstva konservativne Anatolije ni bilo opaziti. Državi, ki je v preteklosti prebolevala krize z vojaškimi udari, je prinesel tako politično kot gospodarsko stabilnost z zavidljivo rastjo, ki je bila skoraj primerljiva s Kitajsko, a je hkrati ublažil sekularizacijo države z vrha navzdol še iz časov očeta sodobne Turčije Atatürka in si zagotovil trdno podporo verskih tradicionalistov. Opozorila, da Erdogan avtoritarno vodi državo v islamizacijo, zaradi česar se ga je že pred leti oprijel naziv »sultan«, večine Turkov niso pretirano skrbela, saj še vedno živijo bolje kot pred leti, zaslužijo več in so, medtem ko se je vsa Evropa spopadala s finančno in gospodarsko krizo, imeli več kot petodstotno rast. Navkljub temu, da zdaj prihajajo tudi iz same Turčije resna opozorila, da se pod to lepo skorjo ne skriva človek, ki igra po enakih pravilih, kot (vsaj uradno) veljajo v EU, se je naklonjenost do Erdogana v njej zapovedala, če že ne docela razlezla.
Vseprisotni Erdoganov duh
Ne da bi bil turški predsednik navzoč na sestankih na vrhu v Bruslju, kjer je osemindvajseterica s turškim premierjem Ahmetom Davutoglujem usklajevala dogovor o sodelovanju v begunski krizi, je bil njegov mefistovski duh vseprisoten. V kolikšni meri v resnici pri tem veljajo njegova pravila, pa je pred prejšnjim vrhom pokazal s hkratnim dirigiranim sodnim prevzemom vodilnega turškega opozicijskega časopisa Zaman. Takrat je protestiral le povsem sveži in očitno še nepoučeni francoski zunanji minister Jean-Marc Ayrault, ki je dejal, da se »Turčija vede nesprejemljivo«, Erdoganovi že kar frontalni napadi na novinarsko svobodo, neodvisno sodstvo, civilno družbo, akademike in druge institucije, ki so v evropskem vrednostnem sistemu deležne neodvisnosti od oblastnega diktata, pa so bili na hitro pometeni pod preprogo. Evropski voditelji v zavezništvu proti beguncem zato še bolj svetlijo lik turškega predsednika, kot ga njihov ameriški kolega Barack Obama ob prvem obisku v Ankari, ko je Erdogana postavil za »primer voditelja, ki je lahko musliman, demokrat in strpen hkrati«. A takrat Erdogan še ni skušal v Putinovem slogu spreminjati ustavnega reda države in si vsem na očeh pridobiti več izvršne oblasti, ki jo že iz ceremonialnega položaja grobo zlorablja, ne le z begunci, ampak tudi v odnosu do kurdske manjšine ter politične opozicije in medijev. Nepredvidljiv je s svojo avtoritarno agresivnostjo postal tudi v mednarodnem merilu, ko je s sestrelitvijo ruskega vojaškega letala sirsko vojno približal konfliktu Nata z Rusijo, lansko jesen pa z begunci vzel za talca Evropsko unijo, ko je uvidel njeno šibkost pri dogovarjanju o azilnih kvotah.
Mozaik turškega sna
Rojen v Rizi na črnomorski obali blizu Gruzije je Erdogan na poti do sedanjega obvladovanja Turčije in pomembnega igralca na mednarodni politični sceni sestavil svojevrstni mozaik turškega sna. Oče se je v iskanju boljših priložnosti za otroke odpravil v Carigrad, mali Recep pa je tam družinski proračun polnil z uličnim prodajanjem vode, limonade in priljubljenega đevreka. Hkrati je postajal dober nogometaš, čeprav se mu v šestnajstih letih igranja ni uspelo prebiti med nogometne zvezdnike. Biografi prav njegovim športnim izkušnjam pripisujejo poznejše taktično in strateško preigravanje v politiki, a je verjetneje, da mu je ta znanja zagotovil licej Imam Hatip, kjer je pridobival veščino govora ter moralna načela in tradicijo okolja, v katerem je živel. Njegovi govori so zato polni citatov in naukov iz Korana, s katerimi je znal pritegniti množice. Tudi politično se je začel zelo zgodaj udejstvovati kot član Stranke blaginje poznejšega prvega islamističnega turškega premierja Necmettina Erbakana, ki ga je leta 1997 vojska odstavila, stranko pa je prepovedalo ustavno sodišče. Takrat je bil že uspešen župan Carigrada, čeprav je bil v nemilosti oblasti skoraj dve desetletji prej. Leta 1980, po vojaškem udaru v Turčiji, je namreč v carigrajskem transportnem podjetju dal odpoved, ko je nadrejeni, sicer upokojeni vojaški častnik, od njega zahteval, da si obrije tradicionalne brke. Ali se mu je leta 1984 kako »oddolžil«, ni znano. Štiriletno županovanje, ki so si ga njegovi someščani zapomnili po čistejšem in bolj zelenem Carigradu, a tudi prepovedi točenja alkohola v lokalih, pa je bil leta 1998 prisiljen zapustiti zaradi citiranja verza nacionalističnega poeta Ziye Gokalpa iz leta 1912: »Džamije so naše vojašnice, minareti naši bajoneti in verniki naša vojska.« V njegovem nastopu v Siirtu na skrajnem jugovzhodu Turčije je sodišče prepoznalo širjenje verskega sovraštva in ga leta 2009 obsodilo na deset mesecev zapora, a je iz njega prišel po štirih mescih in namesto ukinjenih Strank blaginje in naslednice Stranke kreposti ustanovil zdaj vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP). Ko je z njo leta 2003 slavil zmago, ni mogel takoj prevzeti premierskega položaja zaradi ustavne prepovedi kot obsojenec zaradi prepovedane politične dejavnosti. Hitra sprememba ustave mu je odprla vrata v vladno palačo in ga prepričala, da življenje teče po njegovi volji. Dvanajst let kasneje je pri tem lahko samo še bolj samozavesten.
