Diploma na Nizozemskem, nato pa karierne postojanke v Italiji, Nemčiji (Audi), ZDA (Ford), na Japonskem (Mazda) in v Franciji (Renault). Čeprav ima le 50 let, sodi Laurens van den Acker med izkušenejše oblikovalce in predvsem tiste, ki so pri vseh znamkah, za katere so delali, pustili svoj pečat. Danes si pri Renaultu le stežka predstavljajo, kaj bi se zgodilo, če mu leta 2009 ne bi ponudili službe, ki jo je nadgradil tako, da je postal idejni oče prav vseh njihovih štirikolesnikov. Renaulti tako danes veljajo za izjemno prepoznavna vozila že na daleč in so sopomenka za človeškim očem všečen dizajn.
Pod njegovim vodstvom so tako od novega clia v letu 2012 naprej prenovili kar 26 vozil. Dodatna potrditev, da dela dobro, pa je bila nedavna nagrada za najboljšega oblikovalca leta, ki jo podeljuje britanska revija Autocar. »Je vodja z vizijo in briljanten oblikovalec avtomobilov. Pod njegovim vodenjem se je Renault spremenil, prav vsi modeli pa so postali všečni in prepoznavni. Cenimo njegovo dizajnersko smer,« je nagrado pospremil urednik revije Matt Burt.
Pomembna sta navdih in vizija
Po rodu je Nizozemec in od 25. leta starosti živi v tujini. Kljub temu je z domovino povezan iz dneva v dan. Način dela, ki so mu ga vcepili med študijem, se močno razlikuje od dela v drugih državah. »Naš način komunikacije je enostaven, neposreden, toleranten in demokratičen. Zavedamo se, kako zelo pomembno je dobiti soglasje, in pri tem nismo avtoritativni,« pojasnjuje oblikovalec, ki se je razlik v delu na različnih celinah začel zavedati leta 2006, ko so ga povabili na Japonsko in je pri Mazdi postal šef oblikovanja. V zahodni kulturi tako velja, da je pri odločitvi zelo pomembno mnenje nadrejenega, ki je tudi tisti, ki projekt odobri in poda določene pripombe. Na Japonskem pa se o ideji pogovarjajo skorajda vsi sodelavci s šefom na čelu in na tak način pridejo do soglasja. To pa praviloma vzame veliko časa, kar zahodnjake moti in jezi. Znamka in moštvo sta v japonskem poslovnem modelu pač najpomembnejša. »Na Japonskem vsi poslušajo in naredijo, kar od njih zahtevaš. Ljudje ti sledijo zgolj zato, ker si šef. V Evropi pa moraš sodelavce navdihniti, jim predstaviti vizijo,« pravi zaljubljenec v športne copate. Ima jih namreč kar 40 parov in jih obuje tudi tedaj, ko si nadene obleko. »Nosim jih tako dolgo, dokler ne začnejo smrdeti.«
Ko so ga po uspešni japonski avanturi povabili k Renaultu, je bil prvi mož Carlos Ghosn nedvoumen: »Oblikuj avte, ki bodo lepi, s prepoznavno vizualno podobo in se bodo že na prvi pogled razlikovali od znamke Dacia.« Šef je pač hotel, da so njihovi avtomobili videti bolj francosko. Ali prevedeno: ko potencialni kupec razmišlja o Franciji, naj razmišlja tudi o zapeljevanju in uživanju življenja z veliko žlico. Ko nekdo kupi francoski avto, naj s tem dobi tudi delček Francije. Njegova oblikovalska filozofija je sledila motu Življenjski cvet, ki upošteva različne stopnje v človekovem življenju, od zaljubljenosti, potovanj, ustvarjanja družine do igranja in zrelosti. Dizajnerska vizija je tako poosebljala enostavnost, čustvenost in toplino.
Do diplome vedno na kolesu
Ko so pri Renaultu iskali novega šefa oblikovanja, ki bo po 22 letih zamenjal Patricka le Quementa, so povabili tri potencialne kandidate, med njimi dva, ki sta že delovala znotraj znamke. Kriteriji so bili jasni – mednarodne izkušnje, mladost in odmevni dosežki. »Ko so me izbrali, sem bil počaščen in presenečen. Dejali so mi, da želijo odpreti novo poglavje, povezano z oblikovanjem in oblikovno strategijo. Ne znam pa si predstavljati, da bi pri Renaultu ostal kar 22 let! To se mi zdi obupno dolgo. Prav tako sem prepričan, da je toliko časa težko ostati kreativen. Moje delo je nekakšen sprint na dolge proge. Tečeš tako dolgo, dokler ne vidiš cilja,« pravi in zaupa, da je bila njegova dolgoletna grda navada, da je med vožnjo pisal SMS-sporočila, a tega ne počne več. Njegov prvi avto je bil volvo 360 GLT, do diplome na fakulteti za industrijsko oblikovanje pa se je prevažal s kolesom. »Saj veste, sem Nizozemec!«
Van den Acker je dokaz, da je mogoče v relativno kratkem času storiti veliko, a je hkrati tudi res, da imajo avtomobilska podjetja tako vzpone kot padce. Prav prepoznavna oblika pa je temelj uspešne prodaje. Tudi zato so oblikovalci vse bolj cenjeni in upoštevani. Čeprav je danes zvezda, pa ni bilo vedno tako. Spominja se, ko je pred 25 leti sodeloval pri projektu superšportnega bugattija EB110 in bil zadolžen za notranjost. »Priznam, za kaj takšnega tedaj še nisem bil pripravljen, saj sem bil naiven. Bilo je nekaj podobnega, kot če bi želel skladati, hkrati pa ne bi znal igrati na klavir,« pošteno prizna. Danes je seveda drugače, saj Renault proizvaja avtomobile, v katere se lahko zaljubite že na prvi pogled. Večjega zadoščenja za oblikovalca seveda ni. »Gre za posel, poln strasti. Če nisi vanj čustveno vključen, boš težko oblikoval avtomobile,« razmišlja in izpostavi tri po njegovem mnenju najlepše oblikovane konceptne avtomobile – lancio stratos, renaulta vel satisa in mazdo taiki.
