Že videno, so bili zagotovo prvi komentarji približno 800.000 obiskovalcev, ki so na 33. salonu v Parizu 26. septembra 1946 prvič uzrli njega, renaulta 4CV. Opazka se je nanašala na volkswagna beetla, ki je sicer na ceste zapeljal že osem let prej. Da sta si bila na videz podobna, pa ni bilo naključje. Z nasveti pri razvoju je namreč pomagal Ferdinand Porsche, pa čeprav je to prvi mož Renaulta Pierre Lefaucheux – leta 1945 je nasledil Louisa Renaulta, ki je umrl v nerazjasnjenih okoliščinah – želel na vsak način zanikati. Trdil je celo, da skupni sestanki niso imeli nikakršnega vpliva na obliko.
Zapor ali sodelovanje z Nemci
Ena izmed prič pravi, da je Renault svojim razvojnikom že leta 1940 ukazal: »Naredite mi podoben avto, kot so ga naredili Nemci, predvsem pa mora biti poceni in varčen.« Med drugo svetovno vojno so sicer prepovedali proizvodnjo novih modelov avtomobilov, zavezniki pa so »zaradi sodelovanja z okupatorji« bombardirali tovarno Billancourt v predmestju Pariza. Toda sodelavci Renaulta so bili prepričani, da je bilo sodelovanje z nacisti edina možnost, da francosko industrijo rešijo pred propadom. »Dajmo jim maslo, v nasprotnem primeru nam bodo zaplenili krave,« se je Renault, eden izmed pionirjev avtomobilske industrije, slikovito izrazil, potem ko je imel po aretaciji le dve možnosti: da gre v zapor ali pa sodeluje z Nemci.
Razvojniki prepovedi navkljub niso stali križem rok. Pod vodstvom inženirja Fernanda Picarda so se v tajnosti začeli ukvarjati z dvema avtomobiloma, a resne načrte nadaljevali zgolj z enim. Na prvih testnih vožnjah aprila 1942 so bili mimoidoči vse prej kot navdušeni. Menili so, da je 4CV spredaj previsok, zadaj pa preprosto grd. Za nameček sta se s prototipom ponesrečila avtomobilistični novinar Charles Faroux in Renaultova žena, zato so nadaljnje testiranje preložili. Upoštevajoč pripombe je imel naslednji prototip že četvero vrat – prednja so bila samomorilska in so se odpirala navzven –, maja 1945, po kapitulaciji Nemčije, pa so podjetje nacionalizirali. Pod Picardovim vodstvom so naredili 40 prototipov in jih testirali v Severni Afriki, vozilo, namenjeno predstavitvi na salonu, pa so obarvali rumeno. Enako barvo so uporabljali Nemci za svoja tovorna vozila med puščavsko vojno. Prvi serijski 4CV je s tekočega traku zapeljal 12. avgusta 1947, tovarna v Billancourtu pa je bila tedaj najmodernejša v Evropi.
4CV (oznaka CV v prevodu pomeni konjska moč) je tako rekoč na vseh področjih prekosil beetla. Bil je prostornejši, bolj praktičen in tudi varčen (povprečje 5,6 litra), predvsem pa vsakodnevno uporaben. Kljub dolžini vsega 3,66 metra je bilo načeloma dovolj prostora za štiri potnike, obračalni krog pa je bil le 8,5 metra. Moč 17 konjev se je prek tristopenjskega ročnega menjalnika prenašala na zadnji kolesi, maksimalna hitrost je bila okoli 95 km/h, pospešek do te hitrosti zelo dolgih 38 sekund, 26,5-litrska posoda za gorivo pa se je skrivala pod motornim pokrovom. Podobne zmogljivosti sta imela angleški morris minor in nemški volkswagen beetle.
Izziv za upokojenega profesorja
Toda vsi z njim niso bili najbolj zadovoljni. Ko ga je februarja 1952 testiral Tom McCahill, novinar revije Mechanix Illustrated, ki je v višino meril 1,85 metra in tehtal 113 kilogramov, je na temo prostornosti zapisal: »Že če ste za malenkost nadpovprečno visoki, boste s sedenjem imeli težave.« Čeprav po vojni v Franciji ekonomske razmere niso bile bleščeče, so jih do leta 1949 prodali 37.000, dnevna proizvodnja je dosegla 300 enot. Bili so zasuti z naročili, čakalni rok pa je v nekem trenutku dosegel neverjetni dve leti. Avto so sicer proizvajali do 6. julija 1961 in jih prodali 1,150.500; bil je prvi francoski avto, ki je našel več kot milijon kupcev. Navdušencev je bilo veliko več kot kritikov. Frank Wicks tako ni skrival zadovoljstva: »Moj prvi avto pri 18 letih je bil 4CV, za katerega sem odštel le 40 funtov. Bil je prijeten za vožnjo, izredno udoben in tih. Z njim sem se peljal s hitrostjo 95 km/h in skupno prevozil dobrih 300.000 kilometrov.«
Leta 1953 so predstavili oskubljeno različico 4CV, ki so jo ponujali za manj kot 400.000 francoskih frankov, imela je ožje pnevmatike, manj udobne sedeže in bila na voljo le v sivi barvi. Iz salonov so jo zavoljo slabih prodajnih številk umaknili že po slabem letu. Precej več navdušenja je požela različica barchetta z dvojimi vrati in dvema sedežema, oblikovno privlačna, ki danes na dražbi dosega ceno okoli 50.000 evrov. Prvotni avto so uporabljali za taksi službo in v policijske namene, izkazal pa se je tudi kot pravi športnik. Med letoma 1949 in 1954 je 4CV sodeloval na prestižni dirki 24 ur Le Mansa in postavil rekord v svojem razredu, udeležil pa se je tudi relija Monte Carlo in dirke Mille Miglia. Najbolj športna različica je dosegla hitrost 160 km/h. Nekaj legendarnih 4CV je na cestah prisotnih še danes. Tako se je Luksemburžan Steven Weinberg 1. aprila letos skupaj z ženo podal na 7000 kilometrov dolgo pot po trasi kolesarske dirke po Franciji. Za volanom 4CV je doslej prevozil že 130.000 kilometrov na cestah od Pariza do Kitajske in največjih avtocestah onkraj luže. »Navdušen sem, saj me še nikoli ni pustil na cedilu, je pa seveda vožnja na daljši razdalji svojevrsten izziv,« pravi 69-letni upokojeni profesor biologije.
