»Ko je Portugalska na domačem EP 2004 v finalu nepričakovano izgubila proti Grčiji, sem bil star 19 let in leto prej sem debitiral v reprezentanci, po porazu pa sem na igrišču jokal kot otrok. Dvanajst let pozneje bom spet jokal, a verjamem, da tokrat ne od žalosti, ampak od sreče zaradi naslova prvaka Evrope,« je pred 51., zadnjo tekmo letošnjega evropskega prvenstva napovedoval portugalski zvezdnik Cristiano Ronaldo. A statistika je bila pred finalom povsem na strani Francozov: na treh velikih tekmovanjih so trikrat premagali Portugalsko, vedno v polfinalu in vedno z zadetkom razlike (3:2 na EP 1984, 2:1 na EP 2000 in 1:0 na SP 2006), na zadnjih desetih medsebojnih tekmah so desetkrat zmagali, Portugalci pa so bili nazadnje boljši pred davnimi 41 leti (2:0 v Parizu leta 1975).
A Ronaldove solze so prišle na plano precej pred koncem finala, že v 24. minuti, ko je moral zaradi poškodbe levega kolena dokončno zapustiti igrišče. Že v osmi minuti je nanj zelo ostro startal Dimitri Payet, a ni dobil niti rumenega kartona, deset minut pozneje pa je Ronaldo odšepal z igrišča. Kmalu se je vrnil z obvezanim kolenom, a po petih minutah obstal, odvrgel kapetanski trak, nakazal svojo zamenjavo (do takrat se je le osemkrat dotaknil žoge) ter s solzami v očeh in na nosilih zapustil igralno površino. Kapetansko vlogo je prevzel Nani, namesto Ronalda pa je v igro vstopil Ricardo Quaresma. Kljub terenski premoči Francozov se portugalska mreža v prvem polčasu tekme, v kateri so gostitelji lovili tretji naslov prvaka Evrope (po letih 1984 in 2000), njihovi nasprotniki pa prvega, ni zatresla.
Medtem ko je policija s solzivcem razganjala mlade huligane v bližini cone za navijače pod Eifflovim stolpom, se je na stadionu Stade de France nadaljeval bolj ali manj dolgočasen finale. Francozi so le stežka prebijali obrambni zid Portugalcev, pri katerih je v vratih blestel Rui Patricio. Prav 28-letni član lizbonskega Sportinga je z nekaj vrhunskimi obrambami poskrbel, da so oslabljeni Portugalci zdržali vse nalete in priložnosti gostiteljev ter na 25. medsebojni tekmi (pred tokratnim obračunom 18 zmag Francije, pet Portugalske in en remi) iztržili podaljške. Francozi so bili še najbliže zadetku v drugi minuti sodnikovega podaljška, ko je Andre-Pierre Gignac, ki je vstopil v igro kot zamenjava za Olivierja Girouda šele v 78. minuti, izigral portugalska branilca, a je njegov strel s petih metrov ustavila vratnica.
V šestem podaljšku v zgodovini finalnih tekem na EP je portugalski reprezentant Raphael Guerreiro v 107. minuti s prostega strela z dobrih dvajsetih metrov zadel prečko, dve minuti kasneje pa je njegov soigralec in napadalec Eder, ki si nogometni kruh služi v Franciji (Lille), poskrbel za vodstvo Portugalcev z 1:0, potem ko je z okoli 25 metrov močno streljal in spravil žogo za hrbet vratarja Huga Llorisa. Izid se do konca tekme ni več spremenil, francoski selektor Didier Deschamps pa je zamudil priložnost, da bi se vpisal v nogometno zgodovino. Doslej je le Nemcu Bertiju Vogtsu uspelo, da je osvojil naslov evropskega prvaka kot igralec (Belgija 1972) in selektor (Anglija 1996), Deschamps pa ostaja le pri igralski lovoriki iz leta 2000.
