V športnih filmih so konci navadno zelo srečni, pa naj gre za nizkoproračunske filme razreda B ali za velike spektakle. Naj bo neki levak ali Gene Hackman, trener svoje moštvo popelje do velikih zmag, pa naj bodo na začetku in skozi film njegovi igralci še takšne zgube. Naši zmagajo, pa čeprav v moški ekipi nastopajo petletne deklice, naši zmagajo, pa čeprav mora koš v zadnji sekundi zadeti kar sosedov pes. Ja res, tudi to smo lahko videli.
In kljub skepsi sem se lotil gledanja nadaljevanke, ki jo ob nedeljah vrtijo na komercialki, da bi ujeli duh časa, če že pravic za Euro 2016 niso dobili: Montevideo, Bog te video. Jasno, gre za podaljšano verzijo filma, ki je sicer tudi že dobil nadaljevanje. Film ali nadaljevanka, vseeno, ima vse značilnosti nogometne tekme, vključno s suspenzom, ki spremlja nogometne tekme, športnih filmov pa nikoli. Kako je to uspelo ustvarjalcem, bi težko rekli. Morda zaradi srbskega humorja, morda zaradi Magnificove muzike, morda zaradi natančno izbrane, skoraj manekenske ekipe igralcev in igralk. Res, težko je reči.
Morda pa je režiser Dragan Bjelogrlić preprosto ustvaril športni film, ki skozi časovno distanco prinaša nekaj jugoslovanskega, nekaj, kar je bolj kot kar koli drugega družilo narode od avstrijske do grške meje. Prvenstva, od svetovnega leta 1930 v Montevideu, v Urugvaju, do svetovnega mladinskega leta 1987 v Čilu, ki ga štejem kot zadnjega, ko je Jugoslavija še dihala skupaj, so bila preprosto največ, kar je nekdanja država dala različnim pozneje sprtim ljudstvom in plemenom v regiji. In ne gre pozabiti, da so bile mladinske reprezentance Jugoslavije, preden se je vse razsulo, na svetovnih prvenstvih v Čilu 1987 (nogomet), v Bormiu 1987 (košarka) in na Reki 1987 (rokomet) svetovni prvaki. Takšne kakovosti na enem mestu nikoli več ni združila nobena država.
