A podobne občutke sem, iskreno povedano, takrat gojil do celotnega prostora nekdanje tovarne koles. Dopuščam možnost, da sem ta prostor doživel kot neskončno depresivnega in samodestruktivnega tudi zaradi specifičnih okoliščin nastajanja tistega filma, zaradi meglenega vremena ali česa tretjega, a sem tudi ob svojih poznejših obiskih (v katere me je spet prisililo filmsko in televizijsko ustvarjanje) v Rogu redno začutil nepredušnost in negostoljubnost, ki se jima je bolje izogibati. Ne tako zelo kot kemičnim straniščem, a vseeno.
Po prvih, filmskih obiskih sem pozneje v Rog zašel tudi iz drugih razlogov, tam spoznal mnoge simpatične borce za pravičnejši svet, aktiviste in utopiste, ki jih boli, kar boli tudi mene, a moj odnos do prostora, v katerem so oni našli svoj dom, je ostal bolj ali manj nespremenjen. V nekem trenutku sem celo posumil, da gre za usedline minulih časov in da se turobnost, ki sem jo vselej čutil pod razigranim nemirom rogovcev, dviguje iz podtalja, da kot omet odpada s tovarniških sten in se usipa s stropov.
Kljub temu pa se vsa ta leta, spremljajoč našo lokalno medijsko-politično žajfnico, v kateri je Mestna občina Ljubljana Rog sedemnajstkrat rušila, dvanajstkrat zapirala, trikrat v njem gradila Center sodobnih kultur, šestkrat stanovanjski kompleks in se še stodvaindvajsetkrat javno pomenkovala o njegovi usodi, iz nekega razloga nisem mogel zares navdušiti nad idejo o njegovi preureditvi.
Pri čemer ne sebi ne drugim nisem znal odgovoriti na vprašanje, zakaj se mi upira ideja o nadomeščanju meni nečesa tako neprivlačnega z nečim, kar bi mi bilo skoraj zagotovo všeč. Ker se mi namreč skorajda brez izjem dopadejo v nekdanje industrijske objekte postavljeni muzeji in galerije.
Na to vprašanje mi je naposled pomagal odgovoriti švicarski novinar, ki se je te dni mudil v Ljubljani in me je med drugim prosil, naj mu pojasnim fenomen Metelkove. Kako to, ga je zanimalo, da se je nekaj takšnega v Ljubljani obdržalo, medtem ko so številni podobni prostori po Balkanu že zdavnaj ugasnili.
Vprašanje me je ujelo nepripravljenega in priznal sem mu, da se mi je obstoj Metelkove od nekdaj zdel tako zelo samoumeven, da nisem njenega obstoja nikdar doživljal kot neko posebnost. Eno možganoneurje pozneje sem izblebetal, da je Metelkova preživela zato, ker je ostala edini zares alternativni prostor v mestu, v katerem je zavladal totalitarni mainstream. Forma Metelkove je drugačnost, čas pa jo je hvaležno polnil z vedno novimi vsebinami: antiglobalizem, antiausterizem, antineoliberalizem, antifašizem…
Skratka, nakladal sem, kakor običajno nakladaš, ko ne poznaš odgovora na kakšno preprosto vprašanje, a v nekem trenutku me je prešinilo, da sta tako Metelkova kot Rog zares prostora, ki sta v današnjem radikalno urejenem urbanem okolju sodobnih mest povsem neverjetni, nedoumljivi tvorbi.
Mesto okoli njiju se je namreč v zadnjem desetletju uniformiralo v bleščečo evropsko prestolnico, v kateri je vsak kvadratni meter javnega prostora del urbanistične vizije in kulturne politike, v kateri je že vsak štiblc javni zavod in v kateri, razen Metelkove in Roga, ni več prostora, ki bi ga ustvarilo in urejalo življenje samo. Ni več avtomobilskih sejmov in cirkuških šotorov na neobdelanih njivah na obrobju mesta, ni več zaraščene Špice s pollegalnim lokalom, ni več vrtičkarjev, ni več divjih dirkaških stez na opuščenih gradbiščih, celo v žur place predelane kolesarnice so izginile iz ljubljanskih naselij. Vse je v najlepšem mestu na svetu lepo in kar ni lepo, je zaplankano. Ali pa je vsaj parkirišče.
In najsi je zato Rog le slaba kopija Metelkove in najsi mesto, kakršno je Ljubljana, ne potrebuje dveh tako podobnih si alternativnih središč in najsi ima od Roga korist le peščica posameznikov in najsi je tam več droge kot kulture (kar je najbrž vse res), a Rog je ob Metelkovi še edina presenetljiva ljubljanska lokacija, ki še kljubuje zapovedani urbanosti in ustvarja v mestu drugačen videz in drugačno vzdušje.
In problem Roga, vsesplošnega zgražanja nad njim in navsezadnje njegovega neizogibnega rušenja je najbrž v tem, da je tak prostor znotraj vizije Ljubljane kot evropske prestolnice preprosto nesprejemljiv. V odsotnosti drugih alternativnih urbanih tvorb je obstoj Roga lahko razumljen zgolj kot kriminalno dejanje neprilagojenih skvoterjev, kot nezaslužen privilegij večini nevšečne manjšine, kot madež na kičasto lepi turistični podobi mesta, kot neobstoj nečesa večini odprtega in dostopnega ali, še najraje, kot izpad dohodka od morebitne najemnine za tako elitno lokacijo.
Večini v Ljubljani, ki ji pripadam tudi sam, je pač neznansko všeč urejena Ljubljana in ji zadošča kulturna ponudba javnih zavodov. Zato težko razume, kaj nekaterim ljudem v mestu manjka, da to iščejo v Rogu. Tudi sam, priznam, nisem nikdar razumel, kaj rogovce tako zelo navdušuje v obzidani tovarniški podrtiji, na vhodu katere stoji mrkogledi varnostnik, a mi je blizu ideja mesta, v katerem lahko prav vsak najde sebi primeren prostor in v katerem ni prav vsak kotiček oblikovan po meri meni podobne večine.
