Noben ustvarjalec ni slovenskega naroda in kulture zaznamoval tako močno kot pesnik France Prešeren, zato ni nenavadno, da je novo odkritje njegovih rokopisov sprožilo tudi prešeren odziv javnosti. Ta se je včeraj množično zbrala na predstavitvi novonajdenih različic pesmi Slovo od mladosti in Dohtar, ki sta ju na filozofski fakulteti predstavila strokovnjaka Luka Zibelnik in Miran Hladnik.
Kot smo že poročali, je lektor slovenščine v Združenih državah Zibelnik sporočilo o najdbi Prešernovih rokopisov prejel od slovenskega generalnega konzula v Clevelandu Andreja Gregorja Rodeta. Najditelj, ameriški Slovenec Evgen Favetti, je razložil, da je bil njegov oče zaposlen pri knjigarnarju Janezu Dolžanu, ki je leta 1936 odprl knjigarno v Stritarjevi ulici pri Magistratu. Dragocena rokopisa je prejel Favettijev oče v dar, kako pa so rokopisi prispeli do Dolžana, še ni znano. Strokovnjaki domnevajo, da sta bila rokopisa nemara v rokah skrbnika Levstikove zapuščine Emila Gutmana ali pa je Prešeren zapisal pesmi za priložnostno darilo in sta se ohranili v lasti dedičev obdarovanca, dokler se ni eden od njih odločil za prodajo antikvarju Dolžanu.
Družina Favetti se je leta 1950 preselila v ZDA, rokopisa pa je pred desetimi leti oče pred smrtjo predal sinu. Ker gre za dragocena dokumenta, se je najditelj odločil, da ju podari Slovenskemu muzeju in arhivu v največjem slovenskem izseljenskem mestu v ZDA, kjer bodo uredili Prešernovo sobo, navsezadnje je Prešernovih rokopisov v domovini že precej. Ob rokopisih so odkrili še Prešernov portret slikarja Alojzija Šubica; slika je, tako Zibelnik, doslej veljala za izgubljeno.
Tovrstne najdbe redke
Kot smo izvedeli od literarnega zgodovinarja Mirana Hladnika, sta rokopisa podpisana in lepo ohranjena, Slovo od mladosti je še v bohoričici, Dohtar pa že v gajici. V posameznostih, denimo naglasnih mestih ali besednem redu, se besedili razlikujeta od poznanih petih oziroma šestih variant teh pesmi, a splošni bralec razlik najbrž ne bi opazil. Slovo od mladosti je iz časa pred prvo objavo iz leta 1830 v prvi Krajnski čbelici, Dohtar pa je iz časa po objavi v 4. zvezku Krajnske čbelice leta 1833 in pred cenzurnimi rokopisi Poezij iz leta 1846.
Tovrstne najdbe so, pravi Hladnik, redke, tudi zadnja večja odkritja Prešernovih rokopisov sodijo v 60. leta prejšnjega stoletja. Pomembnejši avtorji praviloma poskrbijo, da pred smrtjo varno shranijo svojo zapuščino v kateri od javnih inštitucij; tako sta denimo že storila tudi Svetlana Makarovič in Ciril Zlobec, Prešeren pač ne, od tod razburljive zgodbe odkrivanja njegove raztresene pisne dediščine. »Tudi pri tistih, ki so svoj opus deponirali v NUK ali kje drugje, so posamezna besedila ušla evidentiranju. Pri Alojzu Gradniku je bila to denimo pesem Zdaj so že osuti cveti za knjigo slikarja Mihe Maleša Rdeče lučke ali risbe o ljubezni. Zakaj je na to svoje sodelovanje s slikarjem hotel pozabiti, ostaja stvar špekulacije,« je povedal literarni zgodovinar.
Obsedeni naglaševalec
Seveda je na mestu tudi skepsa o pristnosti odkritih rokopisov, a Hladnik je prepričan, da natančnejši pregled dokumentov dvome razblini. »Ponarejevalec bi moral biti grafični mojster in prešernoslovec povrhu, saj gre za novo varianto besedila, ki se lepo umešča med dve že poznani, take kombinacije pa po moji vednosti na tem svetu ni, še zlasti pa ni bila mogoča ob koncu 30. let prejšnjega stoletja, ko je rokopis prišel v roke zadnjega lastnika,« meni. Z inovativno metodo spektralne analize, s katero je mogoče datirati rokopise 19. stoletja kar na 15 let natančno, bo avtentičnost že v prihodnjih štirinajstih dneh predvidoma potrdila tudi strokovnjakinja Jana Kolar.
Še nerazkritih podrobnosti o Prešernovem življenju taka najdba sicer ne prinaša, pomaga pa nam bolje razumeti avtorjev pesniški postopek. Hladnik meni, da se bo moralo prešernoslovje ponovno zamisliti nad Prešernovo neznansko skrbjo, katere besede naglaševati: vsaka nadaljnja pesemska varianta ima prgišče akcentov več, napačno postavljene akcente je naročil spraskati celo iz že natisnjenih izvodov. »Odločitev, da v Zbranem delu akcente zaradi lažje berljivosti črtamo, je bila blagodejna za gimnazijce, za originalna besedila pa moramo slej ko prej pogledati v druge redakcije ali v prvi natis. K sreči je veliko tega že na spletu,« pravi Hladnik, ki se mu zdi zanimivo videti, kako je pesnik nekatere verze vedno znova pilil, popravljal in preobračal. »To močno korigira popularno podobo genialnega pesnika, ki naj bi mu pesem kar padla na papir in ji ni mogoče nič odvzeti in nič dodati. Ne, Prešernu niso pesmi nastajale kar same od sebe, sicer se ne bi ohranilo toliko različic,« je še sklenil.
