Prav se vam zdi. Jaz sem bil pač tisti ta priden, ki je bral in delal domača branja in so mi te stvari ostale. Ko sem še repal, je bil eden od mojih prvih resnejših komadov Kdo je ubil Rožleta? Pri stand upu pa smo si na začetku malo izposojali od drugih, ko smo začeli resno delati, pa smo rekli, da če ljudje že plačajo vstopnino, moraš dati nekaj svojega. Za slovensko literaturo sem vedel, da nihče ne more reči, da kopiram, ker tega prej nihče ni delal. Meni je bila slovenska klasika blizu in se iz tega rad delam norca. Ljudje imajo še iz šole v glavi, da je zamorjena, čeprav v resnici ni in se lahko s tem igraš.
Koliko berete slovenske klasike? Oziroma koliko ste jih morali prebrati za knjigo?Za knjigo kar veliko, nekatere stvari celo prvič. Kakšne dolge, priznam, samo na wikipediji.
Knjigi primerno...Poglejte, če imamo ta orodja... Če bi bog hotel, da bi bili izvirni, zakaj nam je potem dal wikipedijo. Zadnje čase tako in tako berem manj, kot bi si želel, ker ni časa. Nekaj je delo, nekaj družina, nekaj to, da je treba igrati tudi hearthstone na telefonu. V knjigi gre za klasike, ki so dejansko v učnem načrtu, tako da kdor je v šoli poslušal vsaj napol, mislim, da bo večino stvari brez težav prepoznal.
Kdo je številka ena med slovenskimi klasiki za vas?Pavel Knobl. To je en zanimiv možak, ki ga na veliko propagiram. V tej knjigi se v pogovoru na ircu pojavi njegova pesem Od prdca.
Zakaj še nisem slišala zanj?Ker ga ni niti v Pregledu slovenskega slovstva dr. Janka Kosa, čeprav je izdal svojo pesniško zbirko že leta 1801, kar nekaj let pred Valentinom Vodnikom. Bil je zelo radoživ, posveten, v knjigi je imel pesem o krompirju, ki je bil takrat na slovenskih tleh še dokaj nova zadeva, pa tudi tisto najbolj znano pesem Od prdca: »Napnimo fagot, Perdimo povsod, Tiberju na čast. K'je dal to oblast!« In ko je Vodnik dobil to knjigo v roke, je vanjo zapisal: »Bukve iz Kranja, polne drekanja, pri sebi zadrži ga, naprej ne zdeli ga.« Ta izvod, ki ga je imel Vodnik, je ohranjen v digitalni knjižnici in je v njem viden ta napis. Vodik je takrat zapečatil Knoblovo usodo, zdaj pa se ga nekako oživlja. Knobl se ni skladal s to ideologijo, da je umetnost lahko samo nekaj, kar gradi narod.
Slovenski klasiki so si kar dali duška, samo da večina tega ne ve.Ja, saj vidimo že pri Prešernu. On je napisal tudi »Oj, Savica, nisi več devica! Si prasica, ki na široko šči« in podobne zadeve, kar se ne sklada s tem, da kot umetnik moraš trpeti in ne smeš imeti neke vesele strani.
V svoji knjigi uporabljate vse, kar ponuja internet, od forumov, irca, googla... Kako ste se odločili, katero klasično delo boste zapakirali v katero formo?Po navdihu. Za Vidkovo srajčico mi je bil logičen kickstarter, Mojca Pokraculja, ki oddaja bajtico, bo tako in tako Airbnb, tako da je vse nastajalo zelo spontano. Je pa res, da sem pazil, da se stvari niso preveč ponavljale, da ne bi bilo 15 novic v stilu MMC, nekajkrat je twitter, enako facebook, SMS...
Koliko ste za knjigo raziskovali forume?Za internet nisem potreboval dodatnega raziskovanja. Imaš ljudi, ki se ukvarjamo s teorijami zarot, ljudi, ki se prepirajo v komentarjih, tako da sem veliko več moral preučevati klasike.
Sami uporabljate precej internetnih pogruntavščin. Vidite v internetu same prednosti?Ne. Internet je največji blagoslov človeštva, ker nam je dal vse na doseg roke, in največje prekletstvo človeštva, ker je dal vsem enak glas. To niti ne bi bilo tako slabo, če bi ljudje znali ločevati, ampak smo zdaj v obdobju, kjer se domneva, da so vsa mnenja enakovredna, pa če temeljijo na dejstvih ali ne, in tu pridemo do temne plati interneta in tega, da se zlorablja anonimnost in se potem vedeš kot stokrat večji kreten, kot si v resnici.
Z eno nogo stojite na spletu, po drugi pa prevajate leposlovna dela. Med njimi tudi knjige iz sage Georgea R. R. Martina Pesmi ledu in ognja, po katerih nastaja HBO-serija Igra prestolov. Kako je prevajati tako megalomansko delo?Za vsako knjigo, ki jo začneš, potrebuješ deset, dvajset strani, da prideš v stik, da izdelaš slog. Pri Martinu po toliko in toliko milijonih prevedenih znakov sedem in ga imam. Točno vem, kako bom reševal določene težave, kako ga bom patiniziral, da bo v slovenščini besedilo zvenelo starejše. Je pa jasno, da potrebuješ koncentracijo, ker je dolgotrajno delo.
Kako dolgo ste prevajali prvi del Pesmi ledu in ognja?Uh, kar dolgo, ker je bil to zame čisto nov svet.
Kako pa je šlo prevajanje imen iz sage? Recimo Littlefinger?Mezinček. Zato, ker je ena od teorij, zakaj ima ta vzdevek, da ni ravno obdarjen. Angleži govorijo Littlefinger, pri nas pa nihče bi rekel Mali prst. Vzdevke in kraje, ki imajo pomenski naboj, se prevaja, imena pa smo puščali. Smo se pa delali norca, da bi bil Eddard Stark Edo Štrk, Prekmurec.
Bi bili tak oboževalec Igre prestolov, če ne bi prevajali knjig?Vprašanje. Spremljal bi jo zagotovo, ne bi bil pa toliko investiran v vse skupaj. Nadaljevanko mi je zanimivo gledati. Gre v svojo smer in zna presenetiti. Jaz sem zelo sposoben potegniti ločnico. Imaš ljudi, ki vpijejo, o, ne, uničili so mi knjigo. Ne, niso ti je uničili! Knjiga je še zmeraj tam. Noben film, serija ti ne more uničiti knjige. Režiser ni prišel pa ti strgal strani iz knjige in jih počečkal. Meni so bili vedno najljubši deli, ko so v seriji skrenili po svoje, ker je bilo presenečenje. Tako kot bo zdaj cela šesta sezona, ker knjiga še ni napisana in nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Ne vemo, kdaj izide knjiga, serija pa že aprila.
Potem ste zadovoljni s tem, kako je knjigo ekraniziral HBO?Definitivno. Jasno, veliko stvari bi bilo lahko boljših, ampak veliko stvari bi bilo lahko tudi dosti slabših. Igralska zasedba je nenormalno dobra, tako da vse kikse likov lahko prešteješ na prste ene roke.
Ko bo na spored prišla nova sezona, jo boste verjetno spet redno komentirali v Apparatusovem spletnem podcastu Glave.Ja, na 14 dni. Z nami dosti sodeluje tudi dr. Marko Hladnik, jezikoslovec, ki zdaj dela na Nizozemskem in je tudi eden od urednikov na največji fanovski strani serije Watchers on the Wall. Zdajle pa smo posneli eno super zadevo, Alana Rickmana, in malo smo komentirali njegove filme. Snujemo pa še nekaj tematskih Glav. Ideja je prišla, da bi delali serije iz 80. let.
Kaj od vsega, kar je dal internet, pa vas je doslej razveselilo najbolj?To, da mi kot prevajalcu ni treba hoditi v knjižnico, kot so to počeli včasih. Zdaj pogledaš na splet. Zdaj že pokojni Vasja Cerar mi je razlagal, kako je prevajal Jadrana Krta v 80. letih. Ko na primer niso vedeli, kaj je to snickers. Neka sladkarija, ampak kakšna, kaj je to... In potem je bil evrokrem. In je Jadran hodil na evrokrem.
