Pisatelj Miha Mazzini (1961) bi lahko kresnika dobil že za marsikateri romaneskni podvig pred Otroštvom. Na družbenih omrežjih so ga po prejemu priznanja razglasili kar za slovenskega Leonarda DiCapria, ki se mu je do letos neprestano izmikal oskar, kot se je Mazziniju kljub nominacijam vztrajno izmikal kresnik, pri čemer ga nobeden od njiju bržkone ni dobil za svoje najbolje opravljeno delo. Nekateri bralci dajejo roko v ogenj za Mazzinijevega Telesnega čuvaja, drugi za Kralja ropotajočih duhov, tretji prisegajo na prvenec Drobtinice iz leta 1987, ki bi kot eden najuspešnejših slovenskih romanov vseh časov bržkone prav tako prejel kresnika, če ga ne bi časopisna hiša Delo začela podeljevati šele štiri leta kasneje. Mazzini velja za enega najuspešnejših slovenskih pisateljev, če so merilo nagrade in prevodi v tujini, a za enega najmanj uspešnih, če so merilo domače nagrade.
Vendarle dobra letina
A pisatelj letos končno žanje sadove svojega dela tudi doma. V začetku leta je prejel ob kresniku še drugo finančno obilnejšo nagrado modra ptica za mladinski roman Zvezde vabijo. Letos se je prvič znašel med peterico nominirancev za kresnika, četudi se je kar nekajkrat uvrstil med deseterico: leta 2011 z Nemško loterijo, leta 2014 s Palomo negro in lani z Izbrisano. Mazzini ima navsezadnje izdelan odnos do slovenskih literarnih nagrad. Leta 2011 je denimo izstopil iz Društva slovenskih pisateljev, ker se ni strinjal s tem, da bi pri podeljevanju štipendij tako veliko vlogo igrali socialni kriteriji, namesto da bi odločal kriterij literarne kakovosti – redna zaposlitev mu je namreč »odnesla« štipendijo. Njegov izstop je šlo razumeti v kontekstu njegovega opozarjanja na »slovensko kulturniško laž«. Sintagmo, ki jo je v eseju skoval že davnega leta 1997, je pogosto slišati, ko govorimo o anomalij polnem vsakdanu slovenske kulture. Ker je dejaven v mnogih organizacijah, ga seveda ne obidejo niti kritike na njegov račun.
Mazzini je tudi eden neprizanesljivih kritikov naše družbe nasploh. Še več prahu kot s svojo literaturo dviguje s kolumnistično dejavnostjo. Njegova najljubša tema: slovenstvo v vseh svojih posebnostih in anomalijah. Njegova ljubezen do seciranja gnojnih ran slovenske stvarnosti ga je napeljala celo k pisanju romana o tematiki izbrisanih, ki se je slovenskim pisateljem doslej dvajset let ponujala zaman.
Miti padajo
Mnogi, ki se ne strinjajo z Mazzinijevimi karikature in žlahtne satire polnimi pogledi na Slovence, ga radi berejo v njegovih romanih in kratkih zgodbah. Že pred Otroštvom se je rad in pogosto vračal v otroštvo – tam je našel navdih tudi za svoj roman Kralj ropotajočih duhov (2001), ki je služil kot literarna predloga za film Sladke sanje, pri katerem se je Mazzini proslavil tudi kot scenarist. Mazzinijeva formalna izobrazba »script-doctorja« njegovim zgodbam pogosto zagotavlja v slovenski literaturi izjemno redke obrtniške vrline: dramaturško so izpiljene in očiščene odvečnega balasta.
Kot je podcenjena vedno in povsod, je podcenjena tudi pri Mazziniju – kratka zgodba namreč, v kateri po mnenju mnogih blesti še bolj kot v romanesknem formatu. Pri njej je razveseljiv Mazzinijev razpon: eno napiše v psihološko poglobljenem zamahu, že naslednjo v satiričnem. Malo je v slovenski literaturi tako žanrsko, stilno in analitično mojstrskih zgodb, kakršna je Enaindvajseto nadstropje, ki karikira vlogo straniščne kulture pri korporativnem vzponu malega slehernika.
Podobno kompleksno je s kresnikom nagrajeno Otroštvo, avtobiografski roman v izmišljenih slikah, ki podaja pretresljivo zgodbo o odraščanju psihično in fizično zlorabljenega otroka. Kresnikova žirija je izpostavila spretno preigravanje avtobiografskih in fikcijskih elementov ter predvsem končni rezultat: občuteno, nepatetično in nemoralizatorsko demitizirano otroštvo kot zlata doba življenja. Mazzini tako ni več le najbolj priljubljen, najbolj prevajan in v tujini nagrajen sodobni slovenski pisatelj, končno je dobil svoje mesto tudi med najizvrstnejšimi.