So pa zato ves teden protestniki v Luki Koper bili boj za staro pravdo. Nič sprememb. Pika. Gremo nazaj. Nadeli so si celo dve zgodovinski imeni: puntarji in osvoboditelji Primorske. Zgodovina se vrti nazaj ali pa se ponavlja kot slovenska komedija brez smeha. Logično, saj gre za resne zadeve.
In kaj je resnega v primeru Luke Koper? Približno v stilu preplašenega vojaka izpred petindvajsetih let, ki v kamero Yutela spregovori zgodovinske besede: oni bi se odcepili, mi pa jim tega ne damo. To je resnost zgodbe tega tedna. Oni bi nekaj po svoje, mi pa jim ne damo. Luka Koper ni točka preloma, ampak stvar kontinuitete. Ponavljanje vseh slovenskih simptomov in sindromov, ki vedno najdejo mesto na plakatih ali pa v besnih izjavah.
Najprej je na vrsti preverjen stereotip, da Ljubljana krade. Oblast v centru ropa vse okoli sebe. Zato je nujno, da se zberejo pogumni posamezniki in se ji postavijo po robu. Zraven pristaja še stalnica o politikih, ki lažejo in nategujejo, belih ovratnikih, zapuščenih in pozabljenih delavcih ter notranjih izdajalcih. Vsak, ki bi mu prišlo na pamet, da bi na primer Luko Koper prodal tujcu, je narodni izdajalec.
Iz tega se razvijejo logične zgodbe, ki jih z veseljem producirajo televizijske kamere. Nihče ne verjame v dobre namere. Zraven je vedno zarota. Skriven scenarij, kako nekoga nategniti. Kako nekomu nekaj vzeti. Skladno s slovensko optimistično miselnostjo, da je lahko vse, kar je črno, še bolj črno. Če menjaš nadzornike, boš hitro menjal upravo, še hitreje razvrednotil investicijo in jo na koncu prodal nekomu, s katerim si že zmenjen, da jo dobi za bagatelo. Zraven pa bo kaj kapnilo še v zaslužne privatne žepe. Logično, na koncu dneva gre za osnovno vprašanje: kaj bom jaz imel od tega? Koliko novih ničel bo dobil moj račun nekje v tujini?
Verjamemo v najbolj katastrofične scenarije in na primeru Luke Koper smo prišli v sklanjatvi barabe do nove trojice: komunajzerji, tajkuni in mafijci. Mafijski posli so zdaj termin, ki ga uporabljajo vse strani. Oblast, da opiše stanje v podjetju, opozicija, da opiše delovanje oblasti, zaposleni, da prepričujejo sami sebe, in nadzornica, ki razlaga o počeni gumi. Ja, mafija začne delati luknje. Pri nas na srečo najprej v gume tudi na tako nedotakljivih vozilih, kot je A6.
Zdaj, ko je za nami zgodba tedna, ki lahko postane poletni hit, se ponujajo štiri interpretacije.
Prva je optimistična: vlada verjame, da SDH ve, kaj dela, da hoče zares iz svojih naložb iztisniti maksimum, misli resno, ko govori o korporativnem upravljanju, in vse počne na podlagi skrbnih pregledov in analiz.
Druga je simbolna: vlada mora pokazati, da vlada. Da se ve, kdo je šef v hiši. Da je jasno, koga je treba poslušati in kdo na koncu tudi prevzema odgovornost.
Tretja je populistična: vlada in s tem njen šef Miro Cerar je ista pašta kot vse pred njo. Dela brez koncepta in strategije, išče molzne krave, namešča svoje kadre in skuša obvladovati vse ekonomsko močne subjekte pri svojem preživetju in financiranju.
Četrta je pesimistična: vlada in njen šef Miro Cerar nimata pojma, kaj delata. Vajeti so mu/ji ušle iz rok, zapletli so se v lobistično globalne mreže ali pa so le ujetniki koalicijskih apetitov. Kar na koncu pomeni, da imajo zvezane roke še prej, preden sploh stopijo na vlak za Koper.
Seveda bi bilo fino, da bi na koncu poletja potegnili črto in ugotovili, da sta pravi prvi dve interpretaciji. Da recimo šef SDH Marko Jazbec sploh ni bil na dopustu, ampak je nekje v ozadju delal strategijo, računal, primerjal, imel okoli sebe štab vizionarjev in v ogenj pošiljal razne sekretarje, ministre in svoje sodelavce. Da je bilo vso dogajanje le dimna zavesa, za katero se je skrbno načrtovala prihodnost državne naložbe. Kreiral se je model upravljanja, s katerim se bo Slovenija v globalni svet močnejših katapultirala približno tako kot Islandija na evropskem nogometnem prvenstvu. Z ogromno poguma in samozavesti. V tej zgodbi je tudi šef vlade dokazal, da po dveh letih razume principe vladanja.
Če pa se po vročem poletju izkaže, da sta bili na delu zadnji dve, torej populistična in pesimistična interpretacija, potem bo morala vlada in z njo šef Miro Cerar pakirati kovčke. Na polovici mandata priznati, da so spremembe v Sloveniji utopija. Da so se v dveh letih enostavno zapletli v vse pasti vladanja in vse limanice in sladkorčke, ki jih prinaša oblast. Šli bomo na volitve, na katerih bo zmagala stranka za Samostojno Primorsko, ki jo bo ustanovil kakšen Igor Bavčar. In šel v koalicijo s preverjenimi osamosvojitelji, ki so jim mafijski posli popolna neznanka…
