Kapo dol tistim, ki se pustijo snemati med tem, ko stresajo svoje neslanosti ob buljenju v televizijske zaslone. Za to moraš imeti jajca. Biti prepričan, da si duhovit, nekaj posebnega, nekdo, ki zastopa enega od stereotipov slovenstva. Če pustimo ob strani slovenski hobi, da moraš biti pred televizorjem domač, sproščen, oblečen v trenirke in oprave za prosti čas, zraven obvezno nekaj jesti in piti ter na ogled postavljati hišne ljubljenčke, se skozi verbalizacijo misli teh osebkov primemo za glavo. A to je naš intelektualno-zabavljaški domet? A to je slika nas samih? A tako so videti odnosi med osebki, pari, ljubimci in prijatelji? Da se vsi malo prcajo in namigujejo na šibke točke drugega? Če je višek domišljije izjava žene, ki možu reče, da bi ona najraje ležala na vrtu in si mislila, da je na Maldivih, medtem ko ji on streže pijačo in hrano, potem nam ni pomoči. Ker smo pač eni zaplankani kmetavzarji, ki uživamo v poležavanju na domačem vrtu in si mislimo, da smo na eksotičnem koščku sveta. Sigurno je večina od nas prepričanih, da je naša dežela najlepša na svetu. Dragulj, ki ga je treba braniti na vsakem koraku. Domovinsko vzgojo in misel pa vcepiti že v prvem razredu osnovne šole.
Kako si predstavlja to strast do družine, doma in domovine, nam je lepo demonstriral Aleš Primc v Studiu City. Že dolgo nisem videl tako balzamiranega nastopa, tako prijaznega nagovarjanja in tako zaskrbljenega izraza, kot nam ga je demonstriral nov joker na politični sceni. Aleš je lahko bil v mislih enega od komentatorjev iz Bog ne daj, da bi crknu televizor, ki je rekel, da imamo generacijo pametnih telefonov in generacijo neumnih ljudi, vendar Primc ni neumen. Daleč od tega. Je spreten retorik, ki vas bo prepričal, da je najbolj tolerantno bitje pod soncem, a neizprosen, ko gre za svetost življenja. Če bo kdo, potem bo Primc dosegel, da se v Sloveniji spremeni temeljni odnos do pridobljenih pravic. Na primer do splava. Ko je Primc iz žepa med pogovorom potegnil fotografijo malega fetusa na dlani odraslega, je zadel v polno. Treba nas je prebuditi s slikami, ne z besedami. Naslednjič bo potegnil sliko tistih, ki so brezbožni in so se zaradi pomanjkanj vere zapili, zadrogirali in storili samomore. Primcu ni treba prirejati dokumentov, se sprenevedati, lagati o preteklosti, njemu je dovolj le zaskrbljen nasmešek v stilu: dragi moji, si želite gledati takšne slike?
Prav zato, ker si Slovenci želimo gledati drugačne slike, se stalno metati in oblačiti v kože ter identitete drugih, je bila oddaja Znan obraz ima svoj glas totalni uspeh. Gledanost, da te kap. Deleži, da bi vse druge televizije lahko takoj zaprle štacune. A ni noro to, da si Slovenci ves čas želimo biti nekdo drug. Dokazovati, kako dobri smo v imitiranju. Svetovnih zvezd, politikov in drugih ikon. Kako bedno je to, da sami ne premoremo, če izvzamemo recimo Slavoja Žižka, ene same svetovne pojave, enega samega home-made posebneža, ampak se moramo zatekati v kopiranje. Kopiramo politiko, kopiramo kulturne fenomene in kopiramo televizijske formate. Edini, ki mu je recimo uspelo v virtualnem mrežnem svetu, je spet imitator. Klemen Slakonja s svojim briljantnim oponašanjem ruskega predsednika.
Prav tako se zdi, da tudi voditelji pogovornih problemskih oddaj ves čas oponašajo Uroša Slaka ali Slavka Bobovnika. Voditeljica Tarče Jasmina Jamnik je pojavno malo podobna Primcu. Prijazen nasmešek in ostre besede. In jasno, da njo zanimajo glave, pribijanje na križ, odgovornost in kar je še tega orožja iz arzenala borcev za očiščeno Slovenijo. Saj veste, treba je z imeni detektirati vse, ki kazijo to prečudovito deželo. Jih nasaditi na kole ali izgnati iz raja. Zdaj so na tapeti zdravniki, ki so že dobili svoj pečat z oznako bogovi v belem. In se postavili v vrsto za udbomafijci in tajkuni. Nič novega, da Jasmina ne posluša svojih sogovornikov, ker jo zanima le eno: kdo je odgovoren? Boste prevzeli odgovornost? Draga Jasmina, in kaj bi se zgodilo, če bi vsi v studiu v en glas priznali, da so odgovorni? Potem bi jih najverjetneje takoj pozvala k odstopu. Ok, potem bi vsi odstopili. In naslednji korak?
Ta ihta po krvi, ta užitek odstavljanja in slast po samonaslavljanju v stilu mi smo prvi poročali in mi smo razkrili, je navadna otročarija. Brez razmisleka. Brez ideje, kaj pa potem. Če je ideja, da je treba pokazati, kako so v slovenskem raju dobrodošli samo tisti, ki ne delajo napak in nimajo zasrane preteklosti, potem predlagam, da Slovenijo skrčimo na eno občino. Recimo Bovec, ki bo spet zagnal kaninsko žičnico. Pa neokrnjena narava in ravno prava pozicija nekje daleč stran od vseh. Preostali del Slovenije pa prodamo najboljšemu ponudniku. Prednost imajo tisti, ki že imajo kakšno mini vez. Recimo Donald Trump…
