Zato je treba pozdraviti vsak dragulj, ki se pojavi na tem gnoju slabih novic. Poklon nacionalki, ki nam je v nedeljo postregla s spretno izbrušenim diamantom, ki bo še dolgo kot zvezda vodnica svetil na prehodu iz teme v svetlobo. Bil je to preprost pogovor. Brez posebnih pirotehničnih, montažnih ali grafičnih atrakcij. Pogovor dveh, ki razumeta. Pogovor dveh, ki nam odpirata obzorja. Na eni strani največji dokumentarist nacionalnega ponosa, voditelj Jože Možina, na drugi strani pa največji bojevnik za svobodo, general Tone Krkovič.
Jože je briljantni spraševalec. Brez posebnih emocij, brez dodatnih mimičnih reakcij in brez nepotrebnih dilem postavlja prava vprašanja. Odprta, preprosta, razumljiva. Sogovorniku polaga besede in misli v usta. Jih injicira. Jože kot nekakšna kresilna goba sproži iskro in potem sogovornik vzplamti s svojimi mislimi. Jože ne postavlja zoprnih vprašanj, nima vnaprej pripravljenega scenarija, nima vprašanj, ki bi presenetila sogovornika z namenom, da ga malo spravijo v neudoben položaj, in se vedno strinja z vsem, kar sliši. A ni po vseh Slakih, Bobovnikih in Rosvitah to balzam za oči in ušesa? Brez panike in brez napadanj. Umirjeno, preudarno, modro in pokroviteljsko pedagoško do tistih, ki še naprej živijo v zablodi. Do tistih, ki so dvomili o odločitvi, da Jože dobi Prešernovo nagrado. Ta pogovor si oglejte še enkrat in umolknite. Mojstrovina ostane mojstrovina.
Tone Krkovič me je presenetil na celi črti. Osebno ga ne poznam, a vse, kar so do sedaj mediji govorili, pisali in natolcevali o njem, se je podrlo. Tone je skromen heroj. Nasmejan, poln šal in domislic. Ne vem sicer, kdaj je postal general, ker so ga mediji vedno degradirali le v brigadirja. Ampak on si ne zasluži samo generalskega čina, on si zasluži generalski pojem. On je čisti generik generalstva. On je človek, ki se mu je treba prikloniti. Do tal. Zakaj?
Zato, ker mi še vedno odzvanja njegova nosilna misel: jaz vedno najdem rešitev. Jasno? Preprosto? Odločno? Optimistično? Ja. To se pričakuje od vizionarjev, ki lahko to postanejo le v trenutku, ko nehajo misliti na smrt. Ko nehajo misliti le na sebe in imajo pred očmi vse nas. Svobodne Slovence. Na vprašanje o sestrelitvi helikopterja je poleg tiste brezvezne šare o starih jugoslovanskih zakonih, kar so mu podtaknili drugi, izrekel genialno misel: če ne bi sestrelil helikopterja, bi morali drugi sestreliti mene. Vam je zdaj malo bolj jasno vse skupaj? Vam je zdaj jasno, kaj pomeni biti v službi drugih? Najverjetneje ne, ker še niste presegli svojih sebičnih želja in interesov. Slednje je v tej državi uspelo le trem nosilcem osamosvojitve: Igorju Bavčarju, Janezu Janši in skromnemu Tonetu Krkoviču. Tone je poleg tega, da nam je povedal, kako dobro kuha, poje in sklada uspešnice, napovedal še presenečenje: kmalu boste ugotovili, da imam tudi pisateljski talent.
In ne samo pisateljskega. Tone je izjemen analitik, ki stvari postavi na svoje mesto: osamosvojili smo se, zdaj nas čaka še demokratizacija. Če se komu zdi čudno, da o demokraciji govori general, torej vojak po duši, živi v zmoti. Ali pa je prespal zadnjih petindvajset let. Ravno zato, ker smo demokratizacijo prepustili šarlatanom, raznim magistrom in doktorjem, da ne govorimo o silah kontinuitete, smo zavozili. Čas je, da generali postavijo stvari na svoje mesto. Tone je na koncu pokazal tudi pravo mero skrbi za mlade, ko je voditelju odvzel zaključno misel: mladi, ne selite se v tujino, ker s tem le nasedate udbovskim parolam. Ostanite doma, saj je blizu dan, ko bomo v Sloveniji vsi lepo živeli. Amen. Ni kaj dodati.
V tej luči so zavozili tudi ustvarjalci izjemne nadaljevanke Ena žlahtna štorija. Eden bolj pozitivnih likov se odseli na Norveško, najbolj simpatična bejba pa telo prodaja v Italiji. V torek je bilo zadnje dejanje pomladne serije, ki se je končalo triumfalno. Vsi so se poljubljali, si vse odpustili, rodili naslednike in zjebali požrešno cerkev. Cerkev ustvarjalcem ni bila sveta. Vaški župnik živi v stalnem grehu in se na koncu slepo prepusti tuzemskim užitkom. Odreče se celo materi cerkvi. Popolnoma sebično, brez misli na nas. Da vsi skupaj ubranijo lastnino, neki brezvezni gredič, so pripravljeni poklicati celo v tujino. In to kar kardinala osebno. Spet z iluzijo na nesojenega kardinalovega sina. In ko škof sebičnemu župniku reče, da cerkev takšnih ne potrebuje, mu ta zabrusi nazaj z besedami: »Vem, da me ne potrebuje. Ne vem pa, ali potrebuje takšne, kot ste vi.« Tej odkriti diskvalifikaciji ene institucije je treba na drugo stran postaviti uravnoteženo resnico. Skratka, Jože Možina bo imel še veliko dela…
