Slavko Bobovnik je deset minut, točneje trinajst sekund manj, namenil pogovoru z Alešem Hojsom. In to le zato, da je ta kot šef združenja za vrednote osamosvojitve našteval, česa vsega je kriv Milan Kučan. Logično je, da se je moral naslednji dan pojaviti še Kučan, ki je precej žalosten moral braniti nekaj, kar se je zgodilo pred četrt stoletja. Zato, ker ga eni obtožujejo veleizdaje, skratka greha številka ena v tej osamosvojitveni glorifikaciji edinega svetlega lika naše kratke zgodovine. In potem trije liki na televiziji, ki je edina v službi resnice, razpravljajo o sovragih, ki še vedno živijo med nami. Janez Janša, Aleš Hojs in Igor Bavčar so bili porotniki, ki delijo obtožbe in obsodbe. Brez heca, brez distance, povsem resno. Da bi se vsaj eden malo zasmejal in nam dal vedeti, kako je vse skupaj le predstava. Jok. Nič od tega. Kot da gre za življenje in smrt. Kot da so jugotanki spet pri Trzinu.
Skratka, če še razumem to resničnostno televizijsko farso povsem odkritega političnega projekta ene stranke, pa ne razumem nacionalke, da se povsem resno ukvarja s tem, ali je nekdo nekaj izvedel 15., 16. ali 17. maja pred dobrega četrt stoletja. Ali tam res nimajo več nikogar, ki bi imel malo občutka in malo jajc? Morajo res vedno pasti na vsako podtaknjeno jajce v strahu, da bodo ošteti? Da jih ne bodo še enkrat slišali, kako niso na pravi poti. Kako so še vedno rdeči in jim program diktirajo iz Murgel. Torej, nič novega. Nacionalka je še enkrat padla na finto ene stranke, ki v pomanjkanju tekočih sovražnikov spet na dan vleče sovražnike iz preteklosti. Dragi moji, boli me pašta za vse to. In najverjetneje nisem edini.
Prav tako nisem edini, ki zija z odprtimi očmi, ko spet spremljamo dve prireditvi, dve resnici celo o tem, kdaj je nastala slovenska vojska. Naj mi prosim eden resno in argumentirano razloži, koga to zanima. Ali je junak Tone Krkovič ali pa nekdo drug. Ali je eden držal figo v rokah, drugi pa nastavljal junaške prsi. In potem celo predsednik države Borut Pahor skuša delovati povezovalno in deli medalje kar počez. Da bodo kao vsi zadovoljni. Oziroma nihče.
V parlamentu tudi ni veliko zadovoljnih. Nihče se ne strinja z nasprotno stranjo. Zdaj lahko prenose gledamo v stereotehniki. Na enem ekranu prenos seje v okviru tretjega programa nacionalke, na drugem ekranu prenos iste seje s sliko Nova24TV. Smešno in pomirjujoče obenem. Lahko v miru zaspite, se zbudite in na ekranu še vedno isti modeli. Z enako retoriko. Upam, da niste prespali Marjana Pojbiča. Ta je čisti car. Udaren in oster. Saj ni važno, o čem je razprava. Pomembno je, da ponavlja isto mantro: ko bomo mi na oblasti, bo vse drugače. Na primer, ukinili bomo davčne blagajne. V četrtek je celo napovedal, da bo to kmalu. Še več, da je tako edino prav. Kot neki naravni zakon. Pojbič et Co. po zakonu pravičnosti morajo v roke dobiti oblast. V stilu edine referendumsko potrjene možne definicije družine imamo tu edino možno definicijo poštene družbe: ta je to le takrat, ko je oblast v mojih rokah. Upam, da Pojbič ne dobi kakšnega ministrskega stolčka. Recimo za notranje zadeve. Potem naj mnogi kar spakirajo kovčke in v gozdove.
To jim bo koristilo. Saj po besedah Jožefa Horvata, upam, da tudi njega niste prespali, nihče v mestih nima pojma, kaj se dogaja po vaseh. Horvatova definicija stanja stvari je čisto preprosta: državo vodijo neki akademiki, neki teoretiki, neki mestni gospodje, ki se jim ne sanja, kaj se v resnici dogaja na terenu. In kje je dokaz? Enostavno: dokaz so gasilske veselice. Kjer davčne blagajne nimajo kaj iskati. In Dušan Mramor očitno ni še bil na nobeni gasilski veselici, niti je ni nikoli pripravljal kot prostovoljec. Prosto po Horvatu so gasilske veselice kulturni dogodek. Na njih vsi hodijo trdno po tleh in ne kot jara gospoda v mestih po oblakih. Petdeset prostovoljcev en teden dela zastonj, da zaslužijo nekaj fičnikov za gasilce. In jasno, da Mramor ne ve, koliko špricarjev se mora prodati, da gasilcem kaj ostane.
Nam pa po še enem evrovizijskem razočaranju ostane le tolažba, da tam glavno besedo ne igra muzika. Kot je skrušeno priznala naša predstavnica: vse je v denarju. Lažje je zmagati na evropskem prvenstvu v nogometu kot na evrovizijski fešti. Ker ne bomo nikoli zmagali v nogometu, se bomo še naprej trudili na Evrosongu. Prihodnje leto imamo izjemno priložnost. Predlagam, da kvartet Hojs, Bavčar, Janša in Pojbič zapoje pesem z naslovom 1991. Če je uspelo Ukrajini, bo tudi nam. Pa še zaslepljena evropska javnost bo končno slišala resnico o tem, kaj vse hudega nam je storil Milan Kučan. Pa tudi kakšna jama, rog in poljana ne sme manjkati. Da bodo vsi lahko rekli: Joj, kje živijo ti Slovenci…
