Prav to se je pripetilo na nastopu angleškega tolkalca Paula Lyttona (rojenega leta 1947), nemškega tolkalca Paula Lovensa (1949) in Američana Kena Vandermarka (1964), ki je bil hkrati tudi poseben poklon koncertnega cikla Defonija domačemu promotorju godb ob okrogli obletnici. Letnic rojstva ne navajamo tja v en dan. Formacije glasbenikov v različnih družbenih razmerah z različnimi motivi in glasbeno-mišljenjskimi vzgibi zadaj so lahko povedne, a bolj povedno je, kako lahko skupaj ne glede na razlike gradijo muziko iz metaglasbene govorice, ki se je z izvajalskimi normami, neusmiljenimi zapovedmi in prepovedmi vzpostavila in kljub ne ravno naklonjenim razmeram še kar vztraja, rine naprej in pritegne vedno nove generacije glasbenikov, zavezanih različnim glasbenim izrazom, ki jih v impro-kontekstu morajo odložiti čim bolj na stran. To še ne pomeni, da se znotraj polja svobodnega muziciranja niso ustvarili različni tokovi in trenja med njimi. Toda če je bilo kaj sporočilo torkovega koncerta, je bilo to, da ti ustvarjalni principi ne prenesejo »trendovstva«.
Ta trio je ponovno zaigral skupaj po enajstih letih, zgodovina glasbenega tovarištva Lyttona in Lovensa, pionirjev izgradnje nove zvočilne vloge tolkal na evropski improsceni, pa sega v konec šestdesetih let prejšnjega stoletja. Pravzaprav je pri dveh živahnih veteranih reč bolj preprosta. Sta neločljivi del te majhne, a vplivne mednarodne scene, razpršene enklave. Zato je celo bolj zanimiv donesek Kena Vandermarka v triu, ki je vseeno mlajši z drugačnim formacijskim ozadjem in je vendarle bolj improvizator-skladatelj kakor tolkalec. Na prvi zmotni »žanrski« pogled bi porekli, da je širši, bolj fluiden, prilagodljiv. A ne v improkontekstu. Ravno to približevanje svetov in ustvarjanje novega ex tempora z venomer visokimi (utopičnimi) etičnimi zahtevami je bilo glavni mik kolektivnega muziciranja. Nobenega podrejanja, eno samo gromozansko prizadevanje v usmerjanje dinamičnega zvočnega toka, ki ni ne tematsko ne ritmično ujemljiv, a je zato prepoln pulza, odtenkov, napetih premolkov in izbruhov gobezdanja vseh vrst. Lovens je zvočni čudodelec, konstruktivist posebne vrste, ki iz kovine, lesa in opne tolkal izvablja krasne konture. Lytton je zadržano racionalen, bobnar nadgradnje z majhnimi posegi, komaj slišnimi poki ali strganjem, ki postane element gradnje toka. Vandermark je dodajal jazzovsko sapo in paleto registrov na saksofonih in klarinetu, mehkobo in izrazno ostrost v napol nadzorovanih izbruhih. Tako se začenja in gradi glasbeno tovarištvo, nepopustljivo, toplo, izzivalno.
