Nato smo vas ponovno izvolili iz povsem drugega legla in računali ter upali, da bomo šli na boljše, lepše, lažje. Saj to nam vedno znova in znova obljubljate, zdaj eni, zdaj drugi. Volilci smo pri teh izbirah uporabili že vse barve, kamor spadate. Kaj pa rezultati? Ti so vedno isti, da ne rečem vedno skromnejši, če se naslonim na letna poročila RK, Karitasa, ki pravita, da se k njim zateka iz leta v leto več pomoči potrebnih državljanov.
Vsake toliko časa se »splaši« posameznik ali skupina iz katere izmed vladajočih strank in tudi opozicije, zažene vik in krik, zdaj za eno, zdaj za drugo nepravilnost, s tem začasno preusmeri našo pozornost stran od težav in vsakodnevnih problemov. Ponavadi ustanovite kako novo potratno komisijo za mešanje megle, ki trati naš denar, nato pa spet vse potihne in naša bedna slika gre naprej v brezno in tunel, v katerem pa niti naš predsednik na koncu ne more videti luči.
Tudi kakšen naših dobrih ekonomistov in sposobnih gospodarstvenikov od časa do časa pride na dan z novimi svežimi izračuni, da smo kot država predragi, da je naša administracija in neskončno prekomplicirano administriranje zaradi samega administriranja povsem odveč in otročje početje. Da se je v naši državni upravi in njihovih preštevilnih satelitih po Sloveniji nakopičilo veliko preveč nezaposlenih zaposlenih, ki niso le sami sebi napoti, temveč so tudi sami sebi namen.
Pa nam stranke, ki se pridno rojevate pred vsakimi volitvami, vedno znova namečete pesek v oči, da boste za to stotisočnogo trdoživo državno zajedavko našli ustrezno zdravilo, da se kadrovsko ne bo več razraščala in bohotila, ampak se skrčila na nam trenutno obvladljiv in plačljiv okvir.
Pa doslej v teh naših 25 letih po osamosvojitvi ni bilo povsod tako. Spomnimo se začenši z gigantom Litostrojem, mariborskim TAM, vso slovensko lesno industrijo, slovensko tekstilno industrijo, pa številna druga dobra slovenska podjetja s prepoznavno blagovno znamko in tudi v vseh teh smo imeli sposobne in ugledne kadre, pa smo jih z lahkim srcem in brez sočutja za tam zaposlene zapirali, ukinjali, likvidirali brez posebnega sočutja za usodo ljudi, tam zaposlenih, ki so se znašli v težkih situacijah in bedi.
Pa, kot se spomnim, vam to početje ni bilo posebno težko in v to ste bile vključene vse takratne stranke.
Kaj pa sedaj, ko gre za naše biti ali ne biti, ko vsi vemo, tudi tisti spodaj, da je sedaj skrajni čas nujno poseči tudi v državne službe. To je državno upravo, sodstvo, šolstvo vključno z ustanovami za najmlajše, zdravstvo in tudi v energetskega giganta Termoelektrarno Šoštanj, ki, kot kaže, je nekatere streslo in ste kadrovski cunami založili v spodnji predal.
Nisem edini z mnenjem in prepričanjem, da občina ne sodi v vsako malo večjo vas, da je to prepotratno, negospodarno in nepotrebno ter da je prišel čas za združevanje manjših občin, ki so bile ustanovljene na silo, čeprav niso dosegale potrebnih niti številčnih niti infrastrukturnih kriterijev. Pri tem je nujno vsaj za polovico zmanjšati število občin v Sloveniji ali preiti na prvotno stanje občin v bivši skupni državi.
Menim, da bi nam državljanom vladajoča srenja morala končno pokazati in z dejanji dokazati, da smo v naši mladi in lepi državi končno po četrt stoletja prišli v čas, da bomo državljani te države odslej enakopravni, enako obravnavani in da ne bo več tistih, ki sedite zgoraj v udobnih naslanjačih oziroma v čolničku z dobrimi in rednimi plačami, ki vas ne more doseči nobena ujma ali cunami in ki se nenehno in brez veze v nedogled prepirate, nadmodrujete, sestankujete, in nas spodaj, ki nas s temi prepiri in preteklostjo vznemirjate in z umazanim perilom polnite sredstva javnega obveščanja.
Janez Turk, Dob
