Temeljil je na neskončnem smislu za obešenjaški humor na lastni račun, s katerim so Slovenci na kose trgali staro federalno državo. Slovenci so med evropskimi narodi najbolj duhoviti. Čehi so nam dali drame Vaclava Havla, Madžari težke romane Gyorgya Konrada, Poljaki železo in beton Andrzeja Wayde, Slovenci pa njim Marka Breclja, Laibach, Tomaža Lavriča, Metko Mencin, Zorana Smiljaniča, Pankrte, Janija Kovačiča, Tanjo Rener, Nino Kozinc, Zemiro Alejbegović, duet Jašo Zlobca in Đuli Šviga, Darjo Zaviršek, Slavoja Žižka, Vero Kozmik in ob njih bataljon krvoločnih ljudi, ki niso vzeli resno ne sebe ne sveta. Med osamosvajanjem se je delalo norca iz najbolj svetih vrednot, na glavo se je obračalo narodne junake, politična satira je bila okrutno orodje demontaže države. Najbolj smešno je bilo to, da se ljudem, ki so z najbolj brezobzirnimi sredstvi razbijali utrujeno staro državo, ni sanjalo, da osamosvajajo Slovenijo. Logično, da je bila potem osamosvojena država takoj podvržena norčevanju bednih imitatorjev, ki niso razumeli šale in so se ob himni krčevito držali za srce. Zato je ta otročiček s pokojnino tako ganljiv. Pri življenju ohranja tradicijo političnega humorja, ki je zrušil veliko večjo državo od Slovenije.
Nič ni bolj uničevalnega kot politika, ki se s smrtno resnim obrazom obnaša po najbolj krutih pravilih politične satire. Desetletje pred osamosvojitvijo je bilo najbolj zabavno desetletje v zgodovini države in je pustilo posledice. Zadnje desetletje velike brezskrbnosti, ko starega režima v resnici ni bilo več, novega pa še ni bilo na sceni.
Saj vem, da je videti drugače. V skladu z narodno tradicijo je osamosvojitev Slovenije zdaj razumljena kot nekaj težkega, usodnega, zelo nevarnega in skrajno nasilnega. Nacionalizem in militarizacija sta njeni odločilni potezi. Vtis je, da so imeli proces v rokah robati mračnjaki, ki so skriti globoko v gozdovih načrtovali osvobodilno vojno in v desetih dnevih iz krempljev režima iztrgali zasužnjeno Slovenijo. Nekaj dni junaškega postavljaštva je bilo dovolj, da je iz ruševin propadlega sistema vzniknila nova država. Potem so se člani konspirativne skupine skregali o razdelitvi imetja in zdaj tekmujejo v tem, kdo je bil večji heroj. V tej fantaziji je osamosvojitev bila vojna, v kateri je ves narod trpel, iz okovov pa ga je rešila skupinica noro pogumnih profesionalcev, diletantov v uniformah in njihovih otrok. Osamosvojitev Slovenije je vojna. Državo so v nizu velikih bitk naredile milice, vojske in uničenje.
To je pravljica o osamosvojitvi Slovenije. Zelo lepo jo je pripovedovati in jo opremiti z lepimi fotografijami gorečih tankov in vojakov JLA, ki se predajajo pripadnikom Teritorialne obrambe. Povedana je po resničnih dogodkih. Tanki so resnični, tudi pripadniki TO in vojaki so iz resničnega življenja. Med blokado propadlega poskusa zavzetja mejnih prehodov je bilo tri dni velikega poguma, vojaških spretnosti in sijajnega improviziranja.
Zgodba pa ne govori o železju in vojaških formacijah. V uniformah TO so bili civilisti, ki so vsaj eno celo desetletje bili del velikega družbenega preobrata. Politični aktivizem je temeljil na ideji, da je Jugoslavija premajhna. Ta družbeni obrat je iz Socialistične republike naredil samostojno državo. Slovenija je veliko zanimivejša zgodba od vojaškega manevriranja po slovenskih cestah, nekaj težkih udarcev orožja in blokade gibanja vojske.
Poleg pravljice o skupinici tragičnih junakov v gozdovih obstaja še zgodba o množici resničnih ljudi na ulicah. Množica temelji na pluralnosti idej in iniciativ, zato ni konsenza, kdaj se je zgodba začela. Brez skrbi lahko njen začetek pripišemo Matevžu Krivicu in njegovi kritiki usmerjenega izobraževanja, ki je bilo leta 1982 udaren projekt mračnjaških sil v komunistični partiji. Peticijo je podpisalo 671 ljudi. Če simbolno politiko jemljemo bolj resno, lahko začetek postavimo na 25. maj v leto 1985, ko so na glavnem trgu v Ljubljani Titovo štafeto s sekirami tesali iz pet metrov dolgega hloda ali ko so Irwin naredili zanjo državotvoren plakat. Kult maršala Tita je postal komedija. V istem času so ženske s svojimi pravicami dobile status družbenega gibanja. Danes se zdi, da so pri rušenju Jugoslavije in nastajanju Slovenije sodelovali samo pravi moški. Pomota. Pomota. Vsaj polovica je bilo žensk. Tudi geji so bili zraven, ki so takrat dobili svoj klub in domovinsko pravico v politiki. Glasna solidarnost z Albanci na Kosovu je postala ključni element osamosvojitve od beograjske vojaške politike. Jugoslovanska ljudska armada je morala pred osrednjo revijo slovenskega tiska Mladino položiti orožje in priznati poraz pred brezobzirnim pismenim nasprotnikom, preden je to postalo moderno. Še katoliki so se ob nevzgojenosti zadnje generacije časopisnih novinarjev opogumili in začeli z Revijo 2000 previdno tipati, kje je prostor religije v politični družbi.
Proslave 25. obletnice osamosvojitve so vedno bolj podobne proslavam 25. maja izpred tridesetih let. Procesu osamosvajanja je veliko bližje današnji kaos v Rogu.
